Jedro

O premestitvi določa direktor Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan vsaj eden od premestitvenih razlogov, določenih v zakonu. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (1. odstavek 79. člen ZIKS-1).

V konkretnem primeru je ZPKZ, kamor naj bi bil tožnik na podlagi lastnega predloga premeščen, k njegovi predlagani premestitvi podal negativno mnenje.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ vlogo tožnika za premestitev obsojenca iz ZPKZ A. v ZPKZ B. zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 79. in 81. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo in 76/08). V obrazložitvi navaja, da je tožnik, ki v ZPKZ A. prestaja enotno kazen 13 let in 5 mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v C. št. ... z dne 25. 2. 2002 dne 28. 4. 2009 vložil prošnjo za premestitev v ZPKZ B. zaradi bližine njegovega stalnega bivališča. V skladu s 85. členom Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Uradni list RS, št. 102/2000 in nadaljnji, v nadaljevanju Pravilnik) je prvostopni organ o utemeljenosti premestitve pridobil mnenje ZPKZ A., ki premestitev tožnika podpira, pred odločitvijo pa je v skladu z 2. odstavkom 81. člena ZIKS-1 dodatno pridobil tudi mnenje ZPKZ B., ki premestitve tožnika ne podpira in je podal k zaprošeni premestitvi negativno mnenje. V obrazložitvi prvostopni organ še navaja, da je na podlagi 1. odstavka 79. člena ZIKS-1 mogoče obsojenca premestiti iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda, če je to potrebno za izvajanje osebnega načrta ali delovnega programa zavoda, oziroma, če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali če to zaradi zagotavljanja varnosti obsojenca predlaga enota, pristojna za zaščito ogroženih oseb, po zakonu, ki ureja zaščito prič. Nadalje v obrazložitvi navaja, da je bil tožnik glede na dolžino kazni razporejen na prestajanje kazni v skladu z Navodilom o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v ZPKZ A., ki je prostorsko in kadrovsko prilagojen dolgotrajnim kaznim. Iz podatkov v dokumentaciji spisa izhaja, da je tožnik kazen, ki se mu izteče 15. 9. 2010, nastopil dne 3. 4. 1998 ter je na dan odločanja prestal 90 % kazni, ki jo prestaja v zaprtem delu zavoda. Zaposlen je v Javnem gospodarskem zavodu Ž., vendar je od 30. 1. 2006 dalje na bolniškem dopustu. Nadalje ugotavlja, da je tožnik uspešno zaključil program izobraževanja gostinske in kovinske usmeritve in da mu zunajzavodske ugodnosti še niso bile podeljene zaradi neizpolnjevanja pogojev po 1. in 3. odstavku 77. člena ZIKS-1. Tožnik ima konflikte s soobsojenci in delavci zavoda ter ni aktiven pri izpolnjevanju osebnega načrta. Dalje ugotavlja, da si je tožnik med prestajanjem kazni dne 12. 5. 2009 uredil novo stalno bivališče na Č., vendar tam še nima razvite socialne mreže. Iz osebnega načrta obsojenca tudi ne izhaja, da bi bile načrtovane kakršnekoli aktivnosti, ki bi mu olajševale vključevanje v življenje po prestani kazni in bi jih tožnik lažje izvajal, če bi kazen prestajal v drugem Zavodu. V zvezi z razlogom bližine njegovega stalnega bivališča prvostopni organ ugotavlja, da bližina stalnega bivališča v konkretnem primeru ne more biti odločilen razlog za premestitev ob upoštevanju 79. člena ZIKS-1, po katerem se kot razlog za ugoditev prošnji za premestitev upoštevajo predvsem boljše možnosti za izvajanje osebnega načrta, delovnega programa in razlogov varnosti, reda in discipline, šele ob izpolnitvi teh pogojev pa je mogoče upoštevati tudi bližino stalnega bivališča. Tožena stranka je pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnila kot neutemeljeno po ugotovitvi, da je odločitev prvostopnega organa pravilna in obrazložena s tehtnimi razlogi, ki jim organ druge stopnje v celoti sledi in se nanje, v izogib ponavljanju, tudi sklicuje. Kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe glede nepravilne uporabe materialnega prava, saj v celoti sledi ugotovitvam prvostopnega organa, da za premestitev v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 79. člena ZIKS-1. V osebnem načrtu (pri)tožnika ni predvidenih aktivnosti, ki bi mu olajšale vključitev v življenje na prostosti, zato kot neutemeljeno ocenjuje premestitev iz razloga bližine doma. Ker mu tudi niso podeljene zunajzavodske ugodnosti, jih tako ne bi mogel koristiti niti v drugem Zavodu, v katerem mu tudi ne bi bilo nič lažje urejati postpenalne problematike, saj s pristojnimi službami lahko sodeluje preko telefona in pisem. Pritožbeni organ še navaja, da ne more slediti navedbam pritožnika, da ni kriv za konflikte, v katere se zapleta, saj je po pregledu dokumentacije v upravnem spisu ugotavlja, da je pritožnik v konfliktu tako s soobsojenci, kot tudi z delavci zavoda, pobudnik pa je prav pritožnik s svojim vedenjem. Drugostopni organ je po uradni dolžnosti preizkusil tudi, ali je v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka ter ali je bil prekršen materialni zakon in pri tem ugotovil, da takšnih pomanjkljivosti ni bilo.

Tožnik, ki se z odločitvijo upravnih organov prve in druge stopnje ne strinja, vlaga pravočasno tožbo, v kateri kronološko opisuje potek prestajanja zaporne kazni in svojega izobraževanja, ki ga je v tem času uspešno zaključil. Tožbi prilaga številne listine (tožbene priloge A1 do A7) ter zahteva presojo zakonitosti uvodoma navedene izpodbijane odločbe v zvezi z uvodoma navedeno odločbo organa druge stopnje, ki je tožnikovo pritožbo zavrnil. Hkrati prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka je na poziv sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) sodišču predložila predmetni upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedena odločba, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za premestitev obsojenca iz ZPKZ A. v ZPKZ B., drugostopni organ pa je pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Premestitev obsojenca ureja ZIKS-1 z določili 79., 80. in 81. člena. Po določbi 1. odstavka 81. člena ZIKS-1 se postopek za premestitev začne na predlog upravnika Zavoda ali enote, pristojne za zaščito ogroženih oseb po zakonu, ki ureja zaščito prič, ali na prošnjo obsojenca oziroma njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika, po pridobitvi mnenj obeh zavodov. ZIKS-1 pa v 79. členu določa, da se obsojenca lahko premesti, če je to potrebno za izvajanje programa tretmaja ali delovnega programa zavoda oziroma če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali če to zaradi zagotavljanja varnosti obsojenca predlaga enota, pristojna za zaščito ogroženih oseb, po zakonu, ki ureja zaščito prič (1. odstavek). Premestitev obsojenca ureja tudi Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik), ki v 84. členu določa, da je premestitev obsojenca mogoča le, če ima zavod, v katerega naj bi obsojenca premestili, ustrezne pogoje za izvajanje programa tretmaja. V konkretnem primeru iz podatkov spisa izhaja in kar med strankama niti ni sporno, da je ZPKZ B., kamor naj bi bil tožnik na podlagi lastnega predloga premeščen, k njegovi predlagani premestitvi podal negativno mnenje.

Glede na citirane določbe ZIKS-1 odloča torej o premestitvi direktor Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan vsaj eden od premestitvenih razlogov, določenih v zakonu. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (1. odstavek 79. člena ZIKS-1). Če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, pa sodišče v skladu z določilom 3. odstavka 40. člena ZUS-1 sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Po presoji sodišča je v konkretnem primeru odločitev tožene stranke, tako kot tudi prvostopnega organa pred njo, pravilna in zakonita, sodišče pa se strinja tudi z njunimi razlogi, s katerimi sta obrazložila odločitev, da se vloga tožnika za premestitev iz ZPKZ A. v ZPKZ B. zavrne kot neutemeljena, oziroma z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev, da tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopno odločbo zavrne. Po mnenju sodišča sta tako tožena stranka kot tudi prvostopni organ pred njo pravilno uporabila zakonska določila ZIKS-1 in Pravilnika, prav tako pravilno pa je bilo v konkretnem primeru uporabljeno tudi zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Tožbene navedbe, s katerimi tožnik posplošeno predlaga sodišču presojo zakonitosti izpodbijanih aktov, na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati, saj tožnik svojih ugovorov ni z ničemer konkretiziral, pač pa le posplošeno opisuje potek prestajanja kazni zapora oziroma razmere v ZPKZ A. Sodišče je po navedenem ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je tudi izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki 2: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08) ob upoštevanju podatkov o tožnikovem statusu obsojenca na prestajanju zaporne kazni ter podatkov, ki jih je sodišču predložil tožnik v zvezi s trenutnim premoženjskim stanjem, ker je presodilo, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva za preživljanje tožnika.