Jedro

Tudi če obdolženec in njegova zagovornica nista bila v skladu z 2.odst. 205.čl. ZKP tri dni pred iztekom enomesečnega pripora seznanjena s predlogom za podaljšanje pripora oziroma se zaradi tega o predlogu nista mogla izjaviti, gre za kršitev, ki jo je v skladu s 3.tč. 1.odst. 420.čl. ZKP mogoče upoštevati le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Zato mora biti v zahtevi za varstvo zakonitosti opredeljena vzročna zveza med kršitvijo in zakonitostjo odločbe.

Če je sklep o podaljšanju pripora izdan v času, ko je sklep o uvedbi preiskave že pravnomočen, ni potrebno, da vsebuje opis kaznivega dejanja, v zvezi s katerim se pripor podaljšuje. Po uvedbi kazenske preiskave namreč ni mogoče trditi, da obdolženec ne ve, katerega dejanja je obdolžen.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega B.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 18.7.2000 podaljšal pripor zoper obdolženega B.J. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V tem sklepu sodišče ugotavlja, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. in 2. odstavku 196. člena KZ in kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ. V sklepu se nadalje ugotavlja, da kljub pospešenemu delu v roku enomesečnega pripora preiskave ni bilo mogoče dokončati. Glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sodišče poudarja težo dejanja, okoliščino, da je bil obdolženec oborožen in da je bil pred storitvijo dejanj, zaradi katerih sedaj zoper njega teče kazenski postopek, že v drugem kazenskem postopku. Posebej sodišče še ugotavlja način storitve kaznivega dejanja, to je, da je šlo za organizirano skupino. Ob teh okoliščinah sodišče ugotavlja tudi, da je v tem primeru pripor neogiben ukrep.

Zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je zagovornica obdolženca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da z obdolžencem nista bila pravočasno seznanjena s predlogom za podaljšanje pripora, da se priporni razlog ponovitvene nevarnosti zatrjuje, ne da bi bil podan opis kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita, predvsem pa vložnica analizira dokazno gradivo in ocenjuje, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil kakršnokoli kaznivo dejanje. Vložnica zahteve tudi ocenjuje, da ni bil ugotovljen obstoj konkretne in realne nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti lahko ponovil kaznivo dejanje kot tudi, da pripor v tem primeru ni neogiben ukrep, da bi se zagotovila varnost ljudi. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi ali ga nadomesti z milejšim ukrepom.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo ocenil, da ta ni utemeljena in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Če obdolženec in njegova zagovornica nista bila v skladu z 2. odstavkom 205. člena ZKP tri dni pred iztekom enomesečnega pripora seznanjena s predlogom za podaljšanje pripora oziroma se zaradi tega o predlogu nista mogla izjaviti, je bila kršena navedena določba postopka. Takšna kršitev ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo Vrhovno sodišče pri presoji zakonitosti upošteva ne glede, ali je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, ampak kršitev, zaradi katere se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Vložnica v zahtevi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na zvezo med kršitvijo in zakonitostjo odločbe. V zvezi z vprašanjem pravic obrambe, ki bi bile lahko okrnjene, je treba ugotoviti, da zoper sklep o podaljšanju pripora ni bila vložena pritožba, niti nista kasneje obdolženec in njegova zagovornica uveljavljala ničesar, kar bi kazalo na neutemeljenost podaljšanja pripora.

Ni mogoče upoštevati zatrjevanja, da v sklepu o podaljšanju pripora ni opisa kaznivega dejanja oziroma jasno določenega očitka, katero dejanje je obdolženec storil. Takšen opis mora po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP vsebovati sklep, s katerim se odreja pripor, to je takrat, ko tožilec še ni zahteval uvedbe kazenskega postopka. Smisel te določbe je, da se obdolženec seznani z vsebino očitka, oziroma podlago za utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje. Utemeljen sum je tudi temeljni pogoj za odreditev pripora iz kateregakoli pripornega razloga.

Izpodbijani sklep o podaljšanju pripora je bil izdan v teku kazenske preiskave, torej v času, ko je bil že pravnomočen sklep o uvedbi kazenske preiskave, zato ni bilo potrebno, da sklep o podaljšanju pripora vsebuje opis kaznivega dejanja (kaznivih dejanj), v zvezi s katerimi se pripor podaljšuje, je pa sodišče v zvezi z obstojem utemeljenega suma glede na tek postopka oziroma izvedene dokaze podalo oceno, da je ta še podan. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da uveljavljena kršitev po 2. odstavku 202. člena ZKP v zvezi z izpodbijanim sklepom ni podana, ni pa presojalo, ali je takšna kršitev podana v sklepu o odreditvi pripora zoper obdolženega B.J. Zoper ta sklep zahteva za varstvo zakonitosti namreč ni bila vložena, niti takšna pomanjkljivost tega sklepa ne bi mogla vplivati na zakonitost sklepa o podaljšanju pripora ob upoštevanju, da je bila pred podaljšanjem pripora že uvedena kazenska preiskava in zato ni mogoče trditi, da obdolženec ni vedel, katerega dejanja je obdolžen.

V ostalem zahteva za varstvo zakonitosti podaja analizo in oceno zbranih dokazov oziroma zatrjuje, da obdolženec kaznivih dejanj ni storil. S tem vložnica uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi v zvezi z vprašanjem, ali je podan priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, vložnica uveljavlja svoje dejanske zaključke oziroma oceno, ali ugotovljene okoliščine kažejo na nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje in ali je pripor neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi. V okviru dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno in upoštevano pri odločitvi o podaljšanju pripora, je sodišče napravilo pravilen pravni sklep tako glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti kot neogibnosti pripora. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da z izpodbijano odločitvijo ni bila kršena določba 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.