Jedro

ZDen daje upravičenja le družbenikom kapitalskih družb, to pa so osebe, ki so bile kot lastniki poslovnega deleža vpisane v register gospodarskih družb. Pri tem pa ni pomembno ali so bili družbeniki v odnosu do premoženja družbe le fiduciarji, saj so tudi v primeru fiducije postali stvarnopravni lastniki tega premoženja. Medsebojna razmerja iz fiduciarnega posla med fiduciantom in fiduciarjem pa ne vplivajo na ugotavljanje upravičenca po določbah ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožeče stranke za vračilo nepremičnin: poslovna stavba-dvoriščni prizidek K c. 5, A; poslovna stavba S prehod 4, A; poslovna stavba S prehod 6, A z dvema gospodarskima poslopjema. Tožeča stranka je dne 31.5.1993 vložila zahtevek za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile v lasti Tiskarne AAA, družbe z omejeno zavezo, K c. 5, A. Navedene vloge pa ni bilo mogoče obravnavati, ker ni pogojev za uvedbo postopka. Po določbah ZDen se vrača tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno upravičencem po predpisih, navedenih v 3. členu ali na način iz 4. in 5. člena tega zakona. Upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb pa so v skladu z določbo 13. člena ZDen delničarji oziroma družbeniki. Upravičenci do vračila kapitalske družbe Tiskarna AAA so torej le njeni družbeniki, med katerimi pa ni bil vlagatelj zahteve, zato ni upravičenec do vrnitve spornega premoženja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je iz dodatka k družbeni pogodbi z dne 19.5.1937 razvidno, da družbeniki ne morejo prosto razpolagati s premoženjem družbe, niti z dobičkom družbe in da se na poslovne deleže ne izplačuje dividenda. V primeru razdružitve družbe ali njene likvidacije pa se mora ostanek po pokritju vseh pasiv izročiti Knezoškofijskemu ordinariatu v A, ki mora premoženje uporabiti za iste namene, kot jih je imela družba. Družbeniki so bili vsi ordinarjevi sodelavci - visoki cerkveni uradniki in zaupanja vredne osebe, torej fiduciarji, ki so v zaupnem razmerju le upravljali s premoženjem. Pravi lastnik premoženja je bil takratni Knezoškofijski ordinariat A, danes Rimskokatoliška škofija A, ki se formalno ni smel ukvarjati z gospodarsko dejavnostjo tiskarstva. V javnosti in v cerkvenih krogih pa je ves čas vladalo prepričanje, da je tiskarna škofijska last. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Družbeni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem postopku, vendar pisnega odgovora na tožbo ni podal. Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je z zahtevkom z dne 31.5.1993 zahtevala vrnitev nepremičnin, ki so bile podržavljene Tiskarni AAA v A, družbi z omejeno zavezo. Pravico do vrnitve nepremičnin tožeča stranka opira na notarski zapis z dne 21.5.1937 in na dejstvo, da so vsi družbeniki umrli.

Po določbi 8. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98, ZDen) se za premoženje v smislu tega zakona štejejo tudi kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Upravičenci do vrnitve navedenega premoženja pa so delničarji oziroma družbeniki (člen 13 ZDen). Tiskarna AAA v A je bila družba z omejeno zavezo, torej kapitalska družba, katere kapital je bil razdeljen med družbenike. Po določbah ZDen so torej lahko upravičenci do vrnitve premoženja navedene tiskarne le njeni družbeniki. Iz podatkov spisa, kakor tudi navedb tožeče stranke pa izhaja, da tožnica ni bila družbenik tiskarne ob njenem podržavljenju. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je bila njena pravna prednica Knezoškofijski ordinariat A lastnica poslovnega deleža, ki je zajemal celotno premoženje družbe ter da so bili družbeniki le fiduciarji navedenega premoženja, kar bi naj izhajalo iz dodatka k družbeni pogodbi z dne 19.5.1937. Navedena okoliščina pa za presojo upravičenca v konkretni zadevi ni pravno relevantna. ZDen daje upravičenja le družbenikom kapitalskih družb, to pa so osebe, ki so bile kot lastniki poslovnega deleža vpisane v register gospodarskih družb. Pri tem pa ni pomembno ali so bili družbeniki v odnosu do premoženja družbe le fiduciarji, saj so tudi v primeru fiducije postali stvarnopravni lastniki tega premoženja. Medsebojna razmerja iz fiduciarnega posla med fiduciantom in fiduciarjem pa ne vplivajo na ugotavljanje upravičenca po določbah ZDen.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) zavrnilo.