Jedro

Ob nespornem dejstvu, da tožnica nima strokovne izobrazbe, ki je za vzgojiteljico v vrtcu predpisana z ZVrt, pogoja, ki je na napredovanje v naziv mentor določen v 2. členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive, ne izpolnjuje.

Brez pravne podlage v ZVVPO je tožbena trditev, da je tožnica kot vzgojiteljica v vrtcu na dan uveljavitve ZVrt izpolnjevala pogoje za opravljanje dela v vrtcih in da zato lahko opravlja delo vzgojiteljice po tem zakonu (56. člen ZVrt).

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje A.A. (v nadaljevanju tožnica), vzgojiteljice s srednjo strokovno izobrazbo, v naziv mentor, ki ga je dne 1. 6. 2010 vložila ravnateljica Vrtca B. V obrazložitvi na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da je bila tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv mentorica zaposlena v vrtcu na delovnem mestu vzgojiteljice, pridobila je srednjo strokovno izobrazbo vzgojiteljice dne 26. 6. 1990 in je strokovni izpit iz vzgoje in izobraževanja opravila dne 23. 4. 1998. Ker po prvem odstavku 2. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 54/02, 123/08, 44/09 in 18/10 – v nadaljevanju Pravilnik) lahko napredujejo v posamezen naziv med drugimi tudi strokovni delavci, ki izpolnjujejo z zakonom in drugimi predpisi zanje določene pogoje, tožnica pa nima izobrazbe, ki je za vzgojitelja določena v četrtem odstavku 40. člena Zakona o vrtcih (Uradni list RS, št. 100/05 in 25/08 – v nadaljevanju ZVrt) in mora biti pridobljena po študijskem programu za pridobitev najmanj prve stopnje, in strokovnega izpita, predpisanega v tretjem odstavku 92. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – ur. preč. bes., 36/08,58/09, 64/09 – popr. in 65/09 – popr., v nadaljevanju ZOFVI), tožena stranka ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv mentor. V nadaljevanju tožnici, ki je v postopku sodelovala in je zatrjevala, da izpolnjuje vse predpisane pogoje za opravljanje dela vzgojiteljice, pojasnjuje, da ob uveljavitvi ZOFVI, ni izpolnjevala z zakonom določenih pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu vzgojiteljice v vrtcu, ker ni imela opravljenega strokovnega izpita predpisanega v tretjem odstavku 92. člena ZOFVI. Zato tožnice ne ščitijo prehodne določbe ZOFVI in niti določba 56. člena ZVrt. Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo iz razlogov po 1.-3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da se s stališčem, da na dan uveljavitve Zakona o vrtcih leta 1996 ni izpolnjevala vseh pogojev, ker ni imela opravljenega strokovnega izpita, zaradi napačne uporabe materialnega prava ne strinja. Zatrjuje, da je pridobila srednjo strokovno izobrazbo vzgojiteljica dne 26. 6. 1985 in da je v tem času izpolnjevala izobrazbene pogoje, ki jih je za zaposlene v vrtcih določal drugi odstavek 38. člena Zakona o vzgoji in varstvu predšolskih otrok (Uradni list SRS, št. 5/80). Po navedenem določilu je zato tožnica ob zaposlitvi v vrtcu 1. 9. 1985 izpolnjevala zakonske pogoje za opravljanje dela vzgojiteljice. Z navajanjem določb 40. in 56. člena Zakona o vrtcih, ki je začel veljati 15. 3. 1996 in tretjega odstavka 92. člena ZOFVI, na katerih temeljijo tudi določbe 19. in 45. člena Pravilnika o pripravništvu in o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 90/96 z dne 7. 6. 1996), tožnica utemeljuje trditev, da je v skladu s citiranimi določbami s tem, ko je strokovni izpit opravila pred potekom roka, določenega v 45. členu, izpolnila izobrazbeni pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu vzgojiteljice v vrtcu. Zato je ministrstvo predlog za njeno napredovanje neutemeljeno zavrnilo. V zvezi s tem navaja, da so druge njene sodelavke z enako izobrazbo lahko napredovale v nazive. Zato toženi stranki očita, da je z izdajo izpodbijane odločbe kršila načeli enakosti iz 14. člena in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V nadaljevanju navaja, da je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in da je bilo posledično kršeno tudi načelo materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov, ki so tožnici nastali v tem postopku.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na določbe 92. in 105. člena ZOFVI, 40. in 56. člen ZVrt in 2. člen Pravilnika. Pojasnjuje, da tožnica, ki je bila v Vrtcu B. zaposlena na delovnem mestu vzgojiteljice od 1. 4. 1991, pred tem pa je delala na delovnem mestu pomočnice vzgojiteljice, zato ker do 2. 9. 1987 ni opravila strokovnega izpita, niti glede na določbe od 36. do 38. člena in 45. člena Zakona o vzgoji in varstvu predšolskih otrok, ni izpolnjevala pogojev, določenih za vzgojitelja v vrtcu. Po določbi 45. člena navedenega zakona namreč delavcu, ki v dveh letih po začetku dela v vzgojno varstveni organizaciji ne opravi strokovnega izpita, preneha delovno razmerje. V nadaljevanju navaja, da je leta 1996 ZVrt določil višjo stopnjo strokovne izobrazbe in je v prehodnih določbah zaščitil vzgojitelje, ki so imeli nižjo od sedaj zahtevane izobrazbe tako, da lahko še naprej opravljajo delo, če so do uveljavitve tega zakona izpolnjevali pogoje za opravljanje dela v vrtcih. Po mnenju tožene stranke kasneje opravljen strokovni izpit ne pomeni pridobitve ustrezne izobrazbe za delo vzgojiteljice v vrtcu oziroma izpolnitve pogojev za opravljanje dela vzgojiteljice v vrtcu. Zato sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, ki temelji na podatkih upravnih spisov pravilna in zakonita. Tožena stranka je za svojo odločitev v obrazložitvi odločbe navedla utemeljene razloge. Sodišče zato sledi njeni utemeljitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V obravnavani zadevi ni sporno dejstvo, da tožnica, ki je od leta 1991 v Vrtcu B. opravljala delo na delovnem mestu vzgojiteljice, na dan uveljavitve Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI) in Zakona o vrtcih (v nadaljevanju ZVrt), to je na dan 29. 2. 1996, še ni imela opravljenega strokovnega izpita, ki je poleg izobrazbe, predpisane v 40. členu ZVrt, določen v 92. členu ZOFVI. Za tožnico, ki je bila v delovnem razmerju pred njuno uveljavitvijo in ki je strokovni izpit opravila sicer po uveljavitvi, vendar v roku, ki je določen v Pravilniku o pripravništvu in o strokovnem izpitu, ostaja zato sporna ugotovitev, da ob njuni uveljavitvi ni izpolnjevala pogojev o stopnji izobrazbe, predpisani za vzgojitelja v vrtcu, ki so bili določeni pred uveljavitvijo ZOFVI in ZVrt. Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne uporabe materialnega prava in s tem v zvezi zatrjevana nepravilna ugotovitev dejanskega stanja in kršitve pravil postopka podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. V 2. členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), je določeno, da mora strokovni delavec za napredovanje v naziv izpolnjevati z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje. Ob nespornem dejstvu, da tožnica nima strokovne izobrazbe, ki je za vzgojiteljico v vrtcu predpisana z ZVrt, pogoja, ki je za napredovanje v naziv mentor določen v 2. členu, ne izpolnjuje.

Brez pravne podlage v Zakonu o vzgoji in varstvu predšolskih otrok (Uradni list SRS, št. 5/80) pa je tožbena trditev, da je tožnica kot vzgojiteljica v vrtcu na dan uveljavitve ZVrt izpolnjevala pogoje za opravljanje dela v vrtcih in da zato lahko opravlja delo vzgojiteljice po tem zakonu (56. člen ZVrt). Po 37. členu Zakona o vzgoji in varstvu predšolskih otrok (Uradni list SRS, št. 5/80) je moral tisti, ki je opravljal delo vzgojitelja imeti poleg predpisane izobrazbe tudi strokovni izpit. Vzgojitelju, ki najkasneje v roku dveh let po začetku dela v vzgojnovarstveni organizaciji, ni opravil strokovnega izpita, pa je po 46. členu že navedenega zakona, prenehalo delovno razmerje. To pa pomeni, da niti v 56. členu ZVrt ni podlage za to, da bi tožnica lahko opravljala delo vzgojiteljice po tem zakonu.

Ker iz tožbenih navedb in niti iz podatkov v upravnih spisih ne izhaja, da je tožnica na dan uveljavitve ZOFVI opravljala v vrtcu pripravništvo, ki je obravnavano v 150. členu ZOFVI, tudi uporaba Pravilnika o pripravništvu in o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 30/96), na drugačno uporabo določb ZOFVI in ZVrt, na katerih temelji ugotovitev, da tožnica na dan njene uveljavitve ni izpolnjevala pogojev določenih za vzgojitelja v zakonu in drugih predpisih, ne more vplivati.

Zatrjevanih kršitev 14. in 22. člena Ustave RS pa tožnica v tožbi ne konkretizira, saj ne navaja dejstev, ki so za pravilno uporabo obravnavnih določb ZOFVI in ZVrt, pravno pomembna in niti okoliščin, iz katerih naj bi izhajale očitane kršitve.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je tožena stranka ugotovila vsa dejstva, ki so za pravilno uporabo določb ZOFVI, ZVrt in Pravilnika pravno pomembna. Brez dejanske in pravne podlage je zato tudi očitana kršitev pravil Zakona o splošnem upravnem postopku.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.