Jedro

Denacionalizacijski upravičenec ni upravičen zahtevati razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo za razveljavitev dopolnilne odločbe o denacionalizaciji Upravne enote A, št. ... z dne 18. 10. 2002. V obrazložitvi je navedla, da po 1. odstavku 257. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po uradni dolžnosti, če izve oziroma ugotovi, da so podani razlogi za odpravo. Odločbo lahko odpravi tudi na zahtevo stranke. Vendar pa razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici na zahtevo stranke po navedenem zakonu ni mogoča, saj stranka lahko zahteva le odpravo odločbe. Po 2. odstavku 274. člena ZUP lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen zakon. Po navedeni določbi se odločba lahko razveljavi le zaradi očitne kršitve materialnega zakona, po uradni dolžnosti, nikakor pa ne na zahtevo stranke. Stranka je imela možnost izpodbijati odločbo zaradi kršitve materialnega zakona z rednim pravnim sredstvom oziroma pritožbo. Glede na navedeno je tožena stranka zahtevo zavrgla. Je pa tožena stranka tudi preizkusila, ali je v navedenem primeru možno predmetno odločbo razveljaviti po nadzorstveni pravici po uradni dolžnosti in pri tem ugotovila, da razlog očitne kršitve materialnega zakona ni podan in bi se v konkretnem primeru kvečjemu lahko štelo, da gre za očitno kršitev podzakonskega predpisa, ne pa samega materialnega zakona, kar pa glede na citirano določbo 274. člena ZUP ni razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Tožena stranka je odločila na podlagi 276. člena ZUP.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka odločila na podlagi predpisa, določenega v 3. oziroma 6. odstavku 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ter 1. odstavka 85. člena ZDen, to je v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) in Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). Ker pa je upravni organ pri izdaji odločbe očitno prekršil materialni zakon in odškodnine ni določil na način, kot to določata 44. in 85. člen ZDen, je pobudnik - tožnik predlagal organu druge stopnje, da kot pristojni organ po določbi 1. odstavka 276. člena ZUP odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici na podlagi 2. odstavka 274. člena ZUP iz razloga, ker materialna predpisa, na katerih uporabo nakazujeta 44. in 85. člen ZDen, določata, da se vrednost nezazidanega komunalno opremljenega stavbnega zemljišča določa po enačbi 3,24 x 17 x 0,4. Upravni organ pa je v postopku ugotovil, da so bila obravnavana zemljišča, v času podržavljenja komunalno opremljena oziroma jih je bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov, kar izhaja iz 1. odstavka na strani 3, odločbe ter iz potrdil Elektra z dne 31. 3. 2000 in Komunale B z dne 7. 10. 2002, ovrednotil pa jih je po enačbi kot za nezazidana stavbna zemljišča, ki so le delno komunalno opremljena samo z elektriko. Glede na navedeno je upravni organ pri izdaji odločbe napačno uporabil materialno določbo 44. in 85. člena ZDen in na njeni podlagi sprejeta Odlok in Navodilo. Tožena stranka je sklep o zavrženju utemeljila na določbi 2. odstavka 274. člena ZUP. Taki presoji izpodbijanega sklepa se tožnik ne upira, nasprotuje pa razumevanju organa druge stopnje, saj je iz vsebine vloge jasno razumeti, da gre za pobudo in ne za zahtevo. Tožena stranka bi morala vlogo pobudnika obravnavati kot pobudo in ne kot zahtevo. Tožena stranka je v obrazložitvi sklepa pojasnila, da je preizkusila tudi, ali je v obravnavanem primeru možno predmetno odločbo razveljaviti po nadzorstveni pravici po uradni dolžnosti. Za tožnika je sporno pravno mnenje, ki ga je tožena stranka zavzela v tej zvezi. Ugotovila je namreč, da bi se v konkretnem primeru lahko štelo, da gre za očitno kršitev podzakonskega predpisa, ki pa ni materialni zakon. Smiselno se je torej tožena stranka postavila na stališče, da vrednotenje res ni bilo opravljeno v skladu s predpisi o denacionalizaciji, vendar pa vrednotenje po presoji tožene stranke ni urejeno z materialnim zakonom, ampak v podzakonskem predpisu, zato kljub napačnemu izračunu ni bil kršen materialni zakon. Odločbe ni razveljavila po nadzorstveni pravici zato, ker podzakonskega predpisa, kot je Navodilo, ni moč šteti za materialni zakon v smislu 274. člena ZUP. Tožeča stranka tako presojo določbe 274. člena ZUP po gramatikalni razlagi pojma materialni zakon izpodbija, saj ima navodilo svojo materialno podlago v določbah 1., 3. in 6. odstavka 44. člena in 1. odstavka 85. člena ZDen. Nesporno je bila vrednost podržavljenega premoženja ugotavljana po Navodilu, s tem pa je bil ZDen kot materialni zakon očitno prekršen. Določbo 274. člena ZUP je treba razlagati po njenem namenu in ne gramatikalno. Namen te določbe je, da v okviru izrednih pravnih sredstev omogoči inštančnim organom poseg v odločitve nižjih organov takrat, kadar so ti očitno napačno uporabili materialno podlago za svojo odločbo in taka napaka ni bila sanirana z rednimi pravnimi sredstvi. Pojem "materialni zakon" je tu po presoji pritožnika uporabljen kot generični pojem za materialni predpis. Pri razlagi namena pravne norme si je treba pomagati z tako imenovano Šumanovo formulo iz prakse ustavnih sodišč in se vprašati, ali bi zakonodajalec smel zapisati, da je razveljavitev po nadzorstveni pravici dopustna le, če je z odločbo prekršen splošni pravni akt. Odgovor je jasen, takšnega določila zakonodajalec ne bi smel zapisati. Pravno stališče tožene stranke zato ne zdrži. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, ter da sodišče naloži toženi stranki, da v postopku presoje, ali so izpolnjeni pogoji za razveljavitev odločbe po 2. odstavku 274. člena ZUP, odloči v smeri pobude in pravnih stališč iz tožbe tako, da bo odločbo z dne 18. 10. 2002 razveljavila.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 274. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Tožena stranka je vloženo zahtevo za razveljavitev odločbe zavrgla, ker je menila, da tožeča stranka ni upravičen vlagatelj, saj se odločbo, glede na določbo 275. člena ZUP, ki določa upravičene vlagatelje zahteve za odpravo odločbe, razveljavi zgolj po uradni dolžnosti. Glede na tožbene razloge odločitev tožene stranke iz navedenega razloga ni sporna. Sporno pa je razumevanje vloge tožeče stranke in pravno mnenje o očitni kršitvi materialnega zakona, ki ga je tožena stranka zavzela v izpodbijani odločbi. Tožeča stranka meni, da bi morala tožena stranka njeno vlogo obravnavati kot pobudo ter razumeti očitno kršitev materialnega zakona kot v vlogi in tožbi navaja, in zato v posledici razveljaviti odločitev prvostopnega organa z dne 18. 10. 2002. Navedeni tožbeni razlogi pa niso utemeljeni. Iz določbe 2. odstavka 274. člena ZUP izhaja, da tožnik kot stranka v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati kršitve materialnega predpisa in zahtevati razveljavitve izpodbijane odločbe, saj pristojni organ lahko razveljavi odločbo le po uradni dolžnosti. Tožena stranka je tako tožnikovo zahtevo za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici pravilno zavrgla v skladu s 1. odstavkom 129. člena ZUP, saj je ni vložila upravičena oseba. V zvezi z ugovorom, da bi tožena stranka morala vloženo zahtevo obravnavati kot pobudo za uporabo tega izrednega pravnega sredstva po uradni dolžnosti, pa sodišče meni, da tožene stranke procesni predpis k takemu postopanju ni zavezoval ter da o pobudi ni bila dolžna odločiti. Pobuda se šteje le kot opozorilo pristojnemu organu in po mnenju sodišča v procesnih pravilih ni podlage za to, da bi tožeča stranka lahko zahtevala odločitev tožene stranke o pobudi za uporabo pravnega sredstva po uradni dolžnosti. Glede na to pa tudi s tožbenim ugovorom, da je tožena stranka pojem materialnega zakona v zvezi z uporabo pravnega sredstva razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici (po uradni dolžnosti) nepravilno razlagala, tožeča stranka ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.