Jedro

Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper takšen sklep se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je tožnica zaradi molka organa pravočasno vložila tožbo zoper toženo stranko, zmotni pa so nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da tožnica sodnega varstva zoper prvostopenjski in drugostopenjski sklep ni uveljavljala pravočasno. Gre za očitan pravni oksimoron, saj tožba ne more biti istočasno pravočasna in nepravočasna. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je pravzaprav razvidno, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, ker je štelo, da je prvotno postavljeni tožbeni zahtevek po vsebini nepravilno oblikovan, kar pa ni razlog za zavrženje tožbe. Prvostopenjski sklep tako nikakor ni mogel postati dokončen in pravnomočen, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje, saj je tožnica zoper njega pravočasno uveljavljala pritožbo. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tej pritožbi ni odločila pravočasno, zato je tožnica uveljavljala sodno varstvo zoper (vsebino) prvostopenjskega sklepa tako, da je vložila tožbo, v njej pojasnila s katerim sklepom oziroma odločitvijo delodajalca se ne strinja, pri tem navedla datum in opr. št. tega sklepa, sklep priložila k tožbi in s tožbenim zahtevkom uveljavljala enako zahtevo kot v predsodnem postopku, torej priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas ter druge pravice. Tožnica v tožbenem zahtevku sprva res ni zahtevala odprave oziroma razveljavitve prvostopenjskega sklepa (to je zahtevala v pritožbi pri delodajalcu in nato s pripravljalno vlogo, skladno z 41. členom ZDSS-1), to pa zato, ker tega od nje ne zahteva nobena določba ZJU, ZDSS-1 ali ZPP. V izreku prvostopenjskega sklepa sploh ni bilo odločeno o nobeni pravici tožnice, temveč je bilo navedeno zgolj to, da se kot neutemeljena zavrne tožničina zahteva za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja. Tožnica je potem, ko je izčrpala notranje varstvo in izpolnila procesno predpostavko za sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje v skladu z 24. in 39. členom ZJU pravočasno uveljavljala varstvo svojih konkretnih pravic iz delovnega razmerja. V kolikor bi bil sklep delodajalca z dne 25. 7. 2013 res dokončen in pravnomočen, bi to pomenilo, da tožnica pri delodajalcu sploh ne bi mogla več zahtevati niti ugotovitve transformacije pogodbe o zaposlitvi niti pravic v zvezi s transformacijo, čeprav nezakonito stanje traja še naprej. Zmotno je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz odločb Vrhovnega sodišča RS VIII 64/2013 in VIII Ips 383/2008. V obeh primerih je bilo v izreku sklepa delodajalca odločeno, da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje. Javni uslužbenec mora v skladu s 25. členom ZJU ter v povezavi z 200. členom ZDR-1 v roku 30 dni od vročitve uveljavljati zgolj ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ni pa mu potrebno v tem roku uveljavljati ugotovitve nezakonitosti samega sklepa (odločitve), ki se nanašajo na druge pravice in obveznosti, temveč sodno varstvo lahko uveljavlja tako, da zahteva nasprotno od tistega, kar je odločil delodajalec. Sklep tožene stranke z dne 25. 7. 2013 ni postal dokončen in pravnomočen, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, saj ta sklep ni upravni akt. V izreku navedenega sklepa ni bilo odločeno o predmetu postopka in določnem zahtevku tožnice, razen tega pa je tožnica zoper ta sklep vložila pritožbo pri delodajalcu, ki do vložitve tožbe o tej pritožbi sploh ni odločil. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica sklep tožene stranke z dne 25. 7. 2013 izpodbijala šele v pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2014, saj je to storila s pravočasno pritožbo pri delodajalcu, nato pa je tudi sodno varstvo zoper vsebino sklepa uveljavljala pravočasno (znotraj 30 dnevnega roka). Določb petega odstavka 24. člena ZJU in drugega odstavka 25. člena ZJU ni mogoče tolmačiti tako, da bi tožnica s tožbenim zahtevkom morala zahtevati odpravo (ali razveljavitev) samega sklepa, še najmanj v primeru, ko v izreku sklepa o neki konkretni pravici in obveznosti sploh ni bilo odločeno. V konkretnem primeru bi lahko šlo kvečjemu za vprašanje nepopolnosti vloge, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožnico pozvati, da tožbeni zahtevek ustrezno popravi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica prepozno izpodbijala drugostopenjski sklep tožene stranke. Kadar komisija ne odloči v roku, ima javni uslužbenec možnost vložitve tožbe v 30 dneh od poteka roka za odločitev komisije za pritožbe, kar je tožnica tudi storila. Sodni presoji pa je nato v vsakem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v 30 dnevnem roku ali pa po teku tega roka. Naknadne odločitve tožnica ni bil dolžna ponovno izpodbijati, v roku 30 dni, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, saj je tožnica sodno varstvo uveljavljala s pravočasno tožbo zaradi molka organa. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo ob sklicevanju na določbo 274. člena ZPP o tem, da predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, kadar ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Tak poseben predpis je tudi določba drugega odstavka 25. člena ZJU. V skladu s to določbo javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe. Sodišče prve stopnje zmotno šteje, da je tožba vložena prepozno, ker je tožnica šele s prvo pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 30. 5. 2014, tožbeni zahtevek modificirala tako, da je zahtevala ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne 25. 7. 2013 in sklepa komisije za pritožbe z dne 16. 10. 2013. 7. Za oceno, ali je tožba vložena pravočasno so odločilna naslednja dejstva, ki jih sodišče prve stopnje po večini tudi pravilno ugotavlja: - tožnica je s toženo stranko sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas; - tožnica je 12. 7. 2013 na toženo stranko naslovila zahtevo za odpravo kršitev, tako da ji tožena stranka v podpis izroči pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto ter jo imenuje v naziv; - minister za A. je 25. 7. 2013 tožničino zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja zavrnil kot neutemeljeno; - tožnica je 13. 8. 2013 na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS naslovila pritožbo zoper sklep ministra; - komisija za pritožbe pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v roku 30 dni od njenega prejema, to je do 13. 9. 2013; - tožnica je v roku 30 dni od dneva, ko je potekel rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe, na sodišče vložila tožbo; - v tožbi je tožnica navedla, da je na toženo stranko naslovila pisno zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, da je tožena stranka s sklepom opr. št. ... z dne 25. 7. 2013 njeno zahtevo zavrnila kot neutemeljeno, da je zoper ta sklep vložila pritožbo, o kateri pa ni bilo odločeno v roku 30 dni, zato tožnica zaradi molka organa v skladu s četrtim in petim odstavkom 24. člena ZJU ter drugim odstavkom 25. člena ZJU vlaga to tožbo; - Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je o tožničini pritožbi odločila s sklepom z dne 16. 10. 2013 in pritožbo zavrnila kot neutemeljeno; - ta sklep je bil pooblaščenki tožnice vročen 28. 10. 2013; - tožnica je s prvo pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 30. 5. 2014, tožbeni zahtevek „modificirala“ tako, da je zahtevala tudi ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne 25. 7. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 16. 10. 2013. 8. Iz zgoraj navedenih dejstev izhaja, da je tožnica sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30 dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitev. Seveda ne bi bilo nič narobe, če bi tožnica to storila. Celo več, s tem bi si prihranila sedanje zaplete, vendar pa je tožba kljub temu sposobna za vsebinsko obravnavo.

9. Tožba je vložena v skladu z določbo prvega odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Ta določa, da mora tožba obsegati tudi navedbo odločbe, zoper katero je vložena, če je tožba vložena zoper odločbo delodajalca, s katero je odločil o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja, ter da je tožbi tudi potrebno priložiti odločbo v izvirniku ali v overjenem prepisu. Tožeča stranka je storila oboje. V tožbi je navedla opravilno številko in datum sklepa tožene stranke, kakor tudi vsebinsko odločitev, sklep pa je k tožbi tudi priložila.

10. V primerih, kakršen je ta, ko je tožba zaradi molka drugostopenjskega organa pravočasno vložena, javni uslužbenec pa s tožbenim zahtevkom izrecno ne zahteva razveljavitve prvostopenjskega sklepa, je takšno tožbo potrebno obravnavati po vsebini, če je iz navedb v tožbi razvidno, da se tožba vsebinsko nanaša na izpodbijanje sklepa, s katerim je bila zavrnjena zahteva javnega uslužbenca za varstvo pravic. Glede tega vprašanja tožena stranka ob prejemu tožbe, ni mogla biti v nikakršnem dvomu, kar je razvidno tudi iz tega, da je na tožbo odgovorila po vsebini in sploh ni uveljavljala, da je tožbo potrebno zavreči, ker tožnica ni izpodbijala sklepa ministra z dne 25. 7. 2013 in sklepa Komisije za pritožbo iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 16. 10. 2013. 11. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožbo potrebno zavreči, ker tožnica po tistem, ko je prejela sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, že vložene tožbe ni dopolnila v roku 30 dni tako, da bi izpodbijala tudi ta sklep. Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru v sklepu Pdp 219/2014 z dne 29. 10. 2014 že zavzelo stališče, da v predpisih ni podlage za sklepanje, da bi tožnik, ki je tožbo vložil zaradi molka organa, moral razširiti tožbo oziroma s spremembo tožbe izpodbijati kasneje izdani sklep komisije za pritožbe. Pritožbeno sodišče je navedlo, da niti v ZDSS-1 niti v ZJU ni podlage za to, da bi tožeča stranka v delovnih sporih morala po vložitvi tožbe zaradi molka organa še posebej izpodbijati drugostopenjski sklep v roku 30 dni od njegove vročitve. Navedeno pomeni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožbo potrebno zavreči tudi zaradi tega, ker tožnica v 30 dneh po prejemu sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS ni spremenila tožbe tako, da bi zahtevala razveljavitev navedenega sklepa.

12. V že citiranem sklepu Pdp 219/2014 z dne 29. 10. 2014 je pritožbeno sodišče tudi zavzelo stališče, da v skladu z določbo 41. člena ZDSS-1 v takšnem primeru delavec lahko spremeni tožbeni zahtevek vse do konca glavne obravnave. Navedeno pomeni, da je potrebno šteti, da je tožnica s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 30. 5. 2014, še pravočasno spremenila tožbo in bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju moralo obravnavati takšen zahtevek.

13. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 64/2013 z dne 16. 9. 2013, saj ne gre za primerljivi zadevi. V tem sporu gre za vprašanje, ali je tožba pravočasna, če javni uslužbenec zaradi molka drugostopenjskega organa tožbo sicer vloži v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU, vendar pa tožbe potem, ko po vložitvi tožbe prejme sklep komisije za pritožbe, v tridesetdnevnem roku ne razširi z zahtevkom za razveljavitev tega sklepa. V zadevi VIII Ips 64/2013 je javna uslužbenka prvostopenjski sklep, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitev, prejela po izteku roka iz drugega odstavka 24. člena ZJU, zaradi česar tega sklepa s pritožbo ni izpodbijala, češ, da je tožena stranka zamudila prekluzivni rok, v katerem bi morala odločiti o njeni zahtevi. V navedeni zadevi je tožnica tožbo vložila, kot da bi šlo za molk organa. Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 64/2013 zavzelo stališče, da se javni uslužbenec v pritožbi lahko sklicuje na molk organa le, če vse do vložitve njegove pritožbe delodajalec o njegovi zahtevi sploh ni odločil oziroma ni izpolnil uveljavljane obveznosti oziroma odpravil napadane kršitve. V tem sporu pa tožnica ob vložitvi tožbe še ni prejela sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, saj je ta odločila šele med sodnim sporom.

14. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se zmotno sklicuje na sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 383/2008. Izpodbijana sodba se sklicuje izključno na sklep VIII Ips 64/2013 z dne 16. 9. 2013 in je očitno, da se ta pritožbena navedba ne nanaša na spor, temveč na enega od podobnih sporov.

15. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

16. V novem postopku bo sodišče prve stopnje tožbo moralo obravnavati po vsebini, izvesti predlagane dokaze in nato odločiti o tem, ali so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico v resnici sklenjene v nasprotju z zakonom, zaradi česar naj bi prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Pri tem bo sodišče prve stopnje upoštevalo tožbeni zahtevek, kakršnega je tožnica postavila v prvi pripravljalni vlogi.

17. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.