Jedro

Pri presoji, ali naj pritožbeno sodišče samo razpiše pritožbeno obravnavo (bodisi zaradi sanacije kakšne procesne kršitve bodisi zaradi tega, ker je ostalo zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno) je treba imeti pred očmi tudi načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavno pravico do pravnega sredstva.

Izrek

1. Pritožbi toženca se ugodi ter se sodba glede preživnine za čas od 1.7.2005 do dne izdaje sodbe (17.12.2008) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožbi tožnice se ugodi in se sodba v zavrnilnem delu (točka I.2) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Tožnica je v tej pravdi zahtevala, naj se preživnina, ki jo je doslej dolžan plačevati toženec (100,00 EUR), zviša. Zatrjuje, da so se razmere v vmesnem času spremenile. Toženec naj bi nehal plačevati mesečni znesek po dogovoru, ki sta ga pred notarjem sklenila zakonita zastopnica in toženec. Poleg tega je v vmesnem času hči zrasla. Tožnica in zakonita zastopnica pa sta se preselili v Anglijo, kjer so stroški bivanja višji.

Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo. Preživnino je zvišalo na 300,00 EUR. Takšno preživnino je od izdaje sodbe dalje dolžan plačevati toženec. Preživninska obveznost za čas od 1.7.2005 do izdaje sodbe pa se po odločitvi sodišča prve stopnje zviša na 200,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Pritožba tožene stranke: Tožena stranka vlaga pritožbo le proti tistemu delu sodbe, ki se nanaša na odmero preživnine za obdobje od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bi toženec od dneva sodbe plačeval dosojenih 300,00 EUR na mesec, za nazaj pa ne bi doplačal ničesar. Toženec uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da sta z M. M. sklenila dva notarska sporazuma. S prvim sta se dogovorila, da bo toženec plačeval za otroka 300,00 DEM preživnine mesečno, po 18. letu pa 1.500,00 DEM mesečno. Z drugim notarskim sporazumom sta spremenila prvi sporazum, tako da sta preživnino določila na 100,00 EUR mesečno, nato pa sta sporazumno ugotovila, da obstaja toženčev dolg do tožnice M. M. v višini 172.900,00 EUR. Ob tem sta določila obveznost mesečnega plačevanja 650,00 EUR. V resnici ta dolg med njima ni nikdar obstajal. Toženec pa se je tega sporazuma kljub vsemu držal. Gre za fiktivni dolg, ki prikriva plačevanje preživnine. Tožnica je namreč na prvem naroku zelo prostodušno povedala, da se je pri pravnikih pozanimala, da toženec lahko vsak čas zahteva znižanje preživnine s tožbo. Zato je toženca z grožnjami in izsiljevanjem pregovorila, da sta sklenila nov sporazum. Iz povedanega sledi, da je toženec plačeval tožnici večje denarne zneske. Tožnica v predmetni pravdi njegovim navedbam glede tega, koliko ji je plačeval in kdaj, ni ugovarjala. Na zaslišanju je tak način plačevanja celo sama potrdila. Sodišče prve stopnje ni dopustilo bolj natančne razprave o ozadju notarskega sporazuma, češ da ta ni povezan s predmetno zadevo. To po stališču pritožnika ne drži. Pri odmeri preživnine za nazaj, bi sodišče moralo upoštevati tudi zgoraj naštete dejanske prejemke tožnice, ne glede na to, kako so se uradno imenovali. Poleg tega toženec opozarja, da mu sedaj, ko mu je naloženo plačevanje 300,00 EUR preživnine, za vratom še vedno visi veljavni notarski sporazum, po katerem mora tožnici do 15.9.2024 plačevati po 650,00 EUR mesečno. V ostalem delu pritožbe pritožnik opisuje težave s stiki in ostale osebne stvari, ki pa se samega plačevanja preživnine neposredno ne tičejo.

Pritožba tožnice: Pritožnica uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega zakona. Sodišču predlaga, naj odloči o stvari ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica meni, da znesek preživnine, ki je določen, ni skladen s preživninskimi zmožnostmi zavezanca. Te so namreč velike. Pritožba uveljavlja niz kršitev. Prilaga listinske dokaze glede na dejstvo, da je bila obravnava zaključena po zaslišanju toženca in se sama do njegovih navedb ni mogla opredeliti. Sodišču očita, da ni namenilo posebne pozornosti dejstvu, da je toženec pustil dobro plačano službo. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je tožnica bogato zaokrožila stroške bivanja navzgor. Opozarja na razliko v menjalnem tečaju. Vrednost funta je v primerjavi z evrom v zadnjih dveh mesecih padla za 34,53 %. Glede na netipično menjalno razmerje je utemeljeno pričakovati, da bo takšna zgodovinska nizka vrednost funta verjetno le začasna in so zato realne možnosti, da se bo ponovno bližala običajni vrednosti. Tako pa bodo vse cene kar naenkrat višje (preračune v evre).

Sodišče je zmotno ocenjevalo, da pritožnica živi skupaj s svojim partnerjem, ker naj bi to izhajalo iz izvedeniškega mnenja. Stroški se tako ne morejo deliti na tri osebe, temveč na dve osebi. Pritožnica zato še dodatno (poleg najemne pogodbe, ki je že v spisu) prilaga v spis dokazilo o občinskem davku, ki se plačuje v Angliji. To potrdilo je hkrati uradno potrdilo o številu odraslih članov gospodinjstva na danem naslovu. Prilaga še drug dokaz, to je potrdilo nepremičninske agencije. Pritožničin partner živi in dela 90 km stran od B.. Med seboj se sicer veliko obiskujeta, živita pa ne skupaj. Ker o tem vprašanju, koliko oseb živi v stanovanju, do izdaje sodbe ni bilo nobenega spora in se je sodišče samo odločilo po tem, ko je prebralo izvedeniško mnenje, da živijo skupaj, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sicer pa v nadaljevanju tožnica izpodbija tudi ugotovitve o ceni letalskih vozovnic, ki jih mora plačevati toženec, ko prihaja na stike v Anglijo.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi toženca: Toženec trdi, da je pogodba o vračilu dolga (listina A1) fiktivna ter da prikriva resnični dogovor o plačevanju preživnine. Toženec je tudi trdil, da je vseskozi plačeval po 650,00 EUR mesečno. Tožba sicer gradi na trditvi, da je toženec znesek 150.000,00 tolarjev nehal plačevati konec decembra 2004. Toženec je to zanikal. V vlogi z dne 12.12.2006 (list. št. 37) pa je sama zakonita zastopnica zapisala: "Naj še povem, da mi tožena stranka nakazuje 750,00 EUR mesečno pod naslovom Denar za D., to je denar, ki ga dolgujeva moji sestri, in ne preživnina ...".

Narava in veljavnost pogodbe (A1) sta za rešitev v obravnavani pravdni zadevi odločilni vprašanji. Toženec je procesno kršitev načela kontradiktornosti uveljavljal že v vlogi 13.10.2008 (list. št. 158), po tem, ko sodišče ni dovolilo razpravljanja o tem (predhodnem) vprašanju. Če je pogodba o vračilu dolga v resnici prikrivala dogovor o preživnini ter je toženec v resnici plačeval tako dogovorjeno preživnino (kar je njegova dejanska teza) potem bi bilo zvišanje preživnine zaradi spremenjenih razmer brez dvoma (vsaj delno) neutemeljeno. Če bi se dejanska teza potrdila, bi držalo, kar pravi pritožba - da bi bilo tožencu za to obdobje poleg že plačane preživnine, naloženo še dodatno zvišano plačevanje. Čim je tako, so ta dejstva pravnorelevantna ter bi moralo sodišče o njih dopustiti razpravo. Tega ni storilo zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da vprašanje narave pogodbe ni pravnorelevantno. Zaradi napačne uporabe materialnega prava, je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

O pritožbi tožnice: Pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da določitev preživninskega zneska ni matematično, marveč vrednotno vprašanje. Prav vrednotno sorazmerje pa bi bilo porušeno, če sodišče upošteva neko pomembno okoliščino, ki je v resnici drugačna od ugotovljene. Tak primer je vprašanje, ali zakonita zastopnica ter hči živita v skupnem gospodinjstvu z novim partnerjem M. M. ali ne. To dejstvo ni bilo predmet razprave, ga je pa sodišče v sodbi ugotovilo. Sodišče ga je samo ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja (ki tudi ni povzeto v dokazni sklep glede odločanja o zahtevku za zvišanje preživnine). O tem vprašanju strankam ni bila dana možnost, da se izjavita. Tožnica to v pritožbi tudi uveljavlja. Podana je kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (1).

Odločitev pritožbenega sodišča in pooblastilo zanj: Po noveliranem ZPP ima pritožbeno sodišče v primeru zagrešene bistvene kršitve postopka pooblastilo, da jo samo odpravi. V novo sojenje vrne zadevo le, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (354. člen ZPP). Uporaba tega pravila je relevantna glede pritožbe tožeče stranke. Podobno zaostrena so pooblastila pritožbenega sodišča tudi v primeru, ko ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče v takšnem primeru glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, ali bo postopek dopolnjevalo samo ali pa bo izjemoma sodbo razveljavilo (355. člen ZPP). To pravilo pride v poštev glede pritožbe tožene stranke.

Obe določbi je treba razlagati tudi v skladu s temeljnimi procesnimi načeli ter ustavno skladno. V skladu z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka (1. odstavek 11. člena ZPP) si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Če bi postopek na drugi stopnji sojenja zaradi izenačevanja spoznavnih možnosti sodišča prve in druge stopnje (2) trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji (zaradi manjkajočih dejstev ali zaradi odprave procesne napake), potem bi bil razpis obravnave na pritožbeni stopnji v nasprotju z načelom ekonomičnosti (3).

Poleg tega se z razpisom pritožbene obravnave ne sme poseči v ustavno zavarovano pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Sodišče mora imeti pri presoji, ali bo samo razpisalo pritožbeno obravnavo ali pa bo zaradi narave stvari (izjemoma) zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, pred očmi obe citirani načeli. V tej zadevi, kjer je na prvi stopnji še spor glede predodelitve otroka, je brez dvoma bolj ekonomično, da postopek dopolni sodišče prve stopnje. Poleg tega vprašanje, ali novi partner zakonite zastopnice tožnice živi v skupnem gospodinjstvu in vprašanje narave pogodbe (listina A1) sploh še ni bilo predmet obravnave. Predvsem slednje vprašanje bo lahko osrednje vprašanje postopka, pa zanj ne bi veljalo pravilo dvostopenjskega sojenja. Pritožbeno sodišče je zato na pritožbi obeh strank sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo. V zavrnilnem delu na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 354. člena ZPP, v obsodilnem delu za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe pa na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP.

Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz razlogov tega sklepa.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - Ur. l. RS, št. 45/2008).

(2) Glej Jan Zobec, Pritožbena obravnava, Pravna praksa, št. 30/2001, priloga.

(3) Vselej je razpis obravnave na drugi stopnji obvezen le v primeru, ko je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti že izvedene ustne dokaze.