Jedro

Tožnik ni izkazal, da je za objekt, za gradnjo katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje tudi pridobil. Ker gre torej za nelegalno gradnjo, je izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 utemeljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbena inšpektorica tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložila, da takoj ustavi vsa dela, ki jih izvaja v zvezi z gradnjo nadstreška s shrambo za orodje in smetarnikom na zemljišču s parcelno št. 1820/2 k.o. ... (1. točka izreka). Na lastne stroške mora v roku treh mesecev odstraniti zidani objekt tlorisne velikosti 17,3 metra x 5,90 metra, višine 2,15 metra do 3,10 metra, lociran vzdolž parcelne meje z zemljiščem parcelna št. 1820/2 k.o. ... (2. točka izreka). S 3. točko izreka je bila za nelegalno gradnjo prepovedana izvedba komunalnih priključkov na objekte javne infrastrukture, vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, njena uporaba ali opravljanje gospodarskih dejavnosti v njej, promet z njo ali zemljiščem, na katerem je ter sklepanje pravnih poslov kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi. S 4. točko izreka je inšpektorica tožnika opozorila, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti, določene v 2. točki izreka te odločbe, sprožen postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah po določbah tretjega odstavka 148. člena Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/2004 s spremembami). Razen tega je bilo še odločeno, pritožba ne zadrži izvršitve (5. točka izreka) in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je gradbena inšpektorica pri inšpekcijskem pregledu dne 24.9.2009 ugotovila, da se na zemljišču parcelna št. 1820/2 k.o. ... ob stanovanjskem objektu izvajajo gradbena dela – gradnja zidanega objekta tlorisne velikosti 17,3 metra x 5,90 metra, višine 2,15 do 3,10 metra, ki je lociran vzdolž parcelne meje. Ob inšpekcijskem pregledu je bila v celoti izdelana zidana nosilna konstrukcija objekta, ki je delno nadstrešek in delno shramba za orodje in smetarnik, nosilni zidovi so bili ometani, v celoti je bila izdelana lesena strešna konstrukcija strehe enokapnice, višine 2,15 do 3,10 metra, objekt je bil v celoti prekrit s strešno kritino. Investitor gradnje je tožnik, ki gradbenega dovoljenja ni pridobil. Po 1. točki 3. člena ZGO-1 se gradnja objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začnejo na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, zato gre za nelegalno gradnjo. Iz tega razloga je gradbeni inšpektor v skladu s 26. členom ZGO-1 ter 152. členom ZGO-1 izdal izpodbijano odločbo. Izvršba se bo opravila v skladu s tretjim odstavkom 148. člena ZGO-1, izrečene prepovedi pa so v skladu s 158. členom ZGO-1. Tožnik se je zoper navedeno odločbo pritožil, Ministrstvo za okolje in prostor RS pa je kot drugostopni organ z odločbo št. 0612-391/2009-2 z dne 18.1.2010 njegovo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje odločil pravilno in zakonito, ko je inšpekcijskemu zavezancu izrekel inšpekcijski ukrep po določbah 152. člena ZGO-1. V konkretnem primeru gre nedvomno za takšen objekt, za katerega bi si moral pred gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker to ni bilo pridobljeno, gre za nelegalno gradnjo po točki 12.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1, za katero se izreče inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. Ministrstvo se tudi ne strinja z navedbami tožeče stranke v pritožbi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno in da se zato odločbe ne da preizkusiti. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi izvedenih dokazov, v konkretnem primeru na podlagi ogleda na kraju samem, ki se je vršil 24.9.2009. Tudi iz fotografij je razvidno, da gre za gradnjo nadstreška. Pritožbeni organ se tudi ne strinja s pritožbeno navedbo, da ni jasno, kateri objekt naj bi predstavljal nadstrešek s shrambo za orodje in smetarnikom. Iz 2. točke izreka prvostopne odločbe je nesporno razvidna velikost in lokacija obravnavanega objekta in kakšna je obveznost inšpekcijskega zavezanca, zato se po zaključku ministrstva tožnik ne more sklicevati na to, da odločbe ne more izvršiti.

Tožnik je vložil tožbo v tem upravnem sporu zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka, ker se prvostopna odločba ne da preizkusiti. Gradbena inšpektorica je napačno ugotovila dejansko stanje, saj tožnik navedenega objekta ni zgradil. Okrog svoje hiše je imel že nekaj časa postavljeno zidano ograjo, nato pa je preko enega dela te ograje v prepričanju, da lahko na del obstoječe ograje postavi streho, ter s predhodnim soglasjem sosedov o postavitvi strehe, le-to tudi postavil. Prvostopne odločbe tožnik tudi ne more izvršiti, saj ni povsem jasno, kateri objekt naj bi predstavljal nadstrešek s shrambo za orodje in smetarnikom. Tožnik zgolj predvideva, da se odločba nanaša na gornji objekt oziroma na del ograje, preko katere je tožnik postavil streho. Tožeča stranka predlaga, da sodišče prvostopno in drugostopno odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi obširno odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Nedovoljena gradnja je nelegalna gradnja, neskladna gradnja, nevarna gradnja in nelegalni kop (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

Kot izhaja iz ugotovitev upravnega postopka, je tožnik kot investitor brez gradbenega dovoljenja, ki bi ga za takšno gradnjo moral imeti, zgradil zidani objekt tlorisne velikosti 17,3 metra x 5,90 metra, višine 2,15 do 3,10 metra, ki je lociran vzdolž parcelne meje št. 1820/2 k.o. ...

V skladu z zgoraj citiranimi določili prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je to nelegalna gradnja, saj je tožnik dela izvedel brez gradbenega dovoljenja. Ker sta upravna organa pravilno ugotovila, da gre za nelegalno gradnjo, sta tudi pravilno odredila ukrepe, ki jih gradbeni inšpektor odredi pri nelegalni gradnji in jih določa 152. člen ZGO-1. ZGO-1 v 152. členu določa, da v primeru nelegalne gradnje inšpektor odredi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po presoji sodišča je bilo navedeno določilo pravilno uporabljeno, saj tožnik ni izkazal, da je za sporni objekt, za gradnjo katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje tudi pridobil. Ker gre torej v tem primeru za nelegalno gradnjo, je izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 utemeljen.

Tožnik tudi s tožbenimi navedbami, na katere je v svoji odločbi odgovorilo že ministrstvo, ne more pripeljati do drugačne odločitve. V 2. točki izreka prvostopne odločbe je tožnikova obveznost dovolj natančno določena, da je takšna odločba izvršljiva.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.