Jedro

Presoja ali izpodbijana sodba vsebuje potrebne razloge o odločilnih dejstvih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so toženci kot hipotekarni dolžniki dolžni priznati, da je tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo svoje terjatve v znesku 88,188.093,16 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vendar največ do zneska 1,6 milijonov DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, iz zastavljenih nepremičnin, ki predstavljajo stanovanjske in poslovne stavbe ter gospodarsko poslopje pri vložku št. 504 in vložku št. 477 k.o... ter vložku št. 721 k.o... Zato so toženci dolžni dopustiti poplačilo terjatve z izvršbo na te nepremičnine. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo toženih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje toženci vlagajo revizijo z navedbo revizijskih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - 1999) in predlagajo njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje so toženci opozorili, da je nesprejemljivo, da sodišče brez pomislekov upošteva enostranske izračune tožeče stranke o višini dolga. Tožeča stranka je sicer strokovnjak za izračune, vendar pa je istočasno tudi zainteresirana stranka v postopku. Izračun višine obveznosti predstavlja uporabo materialnega prava, na katero bi sodišče ob ugovorih toženih strank moralo paziti po uradni dolžnosti. Tega pa ni storilo. Terjatve tožeče stranke ni mogoče dokazovati le z enostranskimi listinami in izpiski odprtih postavk. Izpodbijana sodba v tej smeri nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožeča stranka je pri izračunu svoje terjatve upoštevala tudi obrestne obresti, kar ni dovoljeno.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na višino s hipoteko zavarovane terjatve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), ni utemeljen. Sodišče druge stopnje se je ukvarjalo s pritožbeno trditvijo toženih strank, ki se je nanašala na višino terjatve in ugotovilo, da je tožeča stranka vse obveznosti iz naslova garancije tuji avstrijski banki poravnala, kar je izkazano s potrdilom z dne 30.06.1997. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, po katerih je višina terjatve ugotovljena na podlagi predloženih listin in obračunov, ki so jasni in jih je mogoče preizkusiti. Že sodišče druge stopnje je v razlogih svoje odločitve poudarilo, da so v tej smeri trditve tožene stranke neobrazložene, saj jim niso priloženi primerljivi obračuni, na katerih podlagi bi bilo mogoče izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje. Enake razloge je mogoče sprejeti tudi v zvezi z revizijsko trditveno podlago, ki brez argumentacije vsiljuje stališče, da je izračun, ki ga je opravila tožeča stranka, nesprejemljiv samo zato, ker je zainteresirana, da v pravdi uspe. Res je, da predstavlja izračun višine obveznosti uporabo materialnega prava, vendar pa le na podlagi ustreznih trditev in dokumentiranih stališč. Te pa je predložila le tožeča stranka. K temu naj se doda, da je terjatev tožeče stranke zavarovana s skupno hipoteko v posameznih vložkih do višine vtoževanega zneska. Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti procesnih napak niti zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijska trditev, da izračun tožeče stranke vsebuje tudi nedovoljene obrestne obresti, predstavlja revizijsko novoto, ki je ni mogoče upoštevati (372. člen ZPP) - in sicer ne glede na to, da tudi ta nova trditev razen trditve same ne vsebuje navedbe dejstev, ki bi mogla to potrjevati.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.