Jedro

Tožena stranka je imela možnost, da izda sklepe posameznim delavcem na podlagi potrjenega načrta finančne reorganizacije, ki je obsegal tudi program presežnih delovnih mest. Zakon ne predvideva in omogoča tega, da delodajalec na podlagi potrjene prisilne poravnave izdela nek nov program razreševanja trajno presežnih delavcev. Za tak primer je potrebno izvesti celoten postopek, predviden v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 39/94), sicer delavcem ne more zakonito prenehati delovno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke št. 1242 z dne 30.7.1999 in 3.9.1999, s katerima je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico, plačati vse preostale prispevke in davke iz delovnega razmerja ter ji izplačati vse zaostale plače za čas od vključno 18.10.1999 dalje skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti vsakokratnega izplačila plače dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 46.890,00 SIT, skupaj z 19 % DDV in zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.6.2000 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Poudarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov prišlo do zmotnega zaključka, da v načrtu finančne reorganizacije tožnik ni bil opredeljen kot trajno presežni delavec. Ob sestavi načrta finančne reorganizacije še ni bila narejena podrobnejša kadrovska analiza, ampak je bilo kasneje to zaupano podjetju N. d.o.o.. V kadrovskem programu pa je bilo delovno mesto, na katerem je delal tožnik, predvideno kot presežno delovno mesto. Na tej podlagi mu je bil izdan tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja. V zvezi s tem je tožena stranka že v odgovoru na tožbo predlagala zaslišanje direktorja in zastopnika N. d.o.o., ki bi lahko pojasnila, zakaj je prišlo do razlik med opredelitvami v načrtu finančne reorganizacije in opredelitvami v kadrovskem programu, vendar sodišče teh dokazov ni izvedlo. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da načrt finančne reorganizacije povsem na novo ureja vprašanja delavcev. Že v načrtu finančne reorganizacije je bilo namreč določeno, da bo ugotovljenim presežnim delavcem delovno razmerje prenehalo po posebnem programu. Do razlik med številom delavcev, ki jim preneha delovno razmerje po kadrovskem programu in po načrtu finančne reorganizacije, je prišlo zaradi časovnega razmika. Kadrovski program presežnih delavcev je bil predložen tudi pristojnemu Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, ki je podal mnenje in v skladu s tem mnenjem je bil tudi popravljen. O programu je bil obveščen tudi sindikat. Tožena stranka tudi meni, da je na podlagi družbene pogodbe bil direktor pristojen za odločanje o prenehanju delovnega razmerja. Zato meni, da sta sklepa o prenehanju delovnega razmerja zakonita. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, da je popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Za razrešitev predmetnega individualnega delovnega spora je bistveno upoštevati pravno podlago, na kateri je tožniku prenehalo delovno razmerje, to je 51. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93, 39/97). Navedeni člen določa možnost, da je ena od metod finančne reorganizacije tudi predvideno zmanjšanje števila pri dolžniku zaposlenih delavcev. V takem primeru je potrebno načrtu finančne reorganizacije priložiti program prenehanja delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije. Ta program mora vsebovati število delavcev, ki jim zaradi finančne reorganizacije preneha delovno razmerje, delovna mesta, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinejo in rok prenehanja delovnega razmerja za vsako od delovnih mest (1. odst.). Četrti odst. istega člena določa, da po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave, preneha delovno razmerje največ takšnemu številu delavcev, kot je določeno v programu in ki opravljajo delo na delovnih mestih, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinjajo. To torej pomeni, da je delodajalec vezan na pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki obsega tudi načrt finančne reorganizacije, katerega sestavni del je program zmanjšanja števila zaposlenih delavcev. To torej pomeni, da je delodajalec vezan na program, sprejet v postopku prisilne poravnave pred sodiščem splošne pristojnosti, na kar je vezano tudi sodišče, ko presoja zakonitost prenehanja delovnega razmerja po 51. členu ZPPSL. V konkretnem primeru pa je tožena stranka, kljub temu da je bil sprejet načrt finančne reorganizacije, ki je obsegal tudi program zmanjšanja števila zaposlenih delavce, izdelala nov kadrovski program, ki pa se je razlikoval od programa v načrtu finančne reorganizacije, ki je bil podlaga za potrjeno prisilno poravnavo. Tako ravnanje tožene stranke je nezakonito. Tožena stranka je imela možnost, da izda sklepe posameznim delavcem na podlagi potrjenega načrta finančne reorganizacije, ki je obsegal tudi program presežnih delovnih mest. Zakon ne predvideva in omogoča tega, da delodajalec na podlagi potrjene prisilne poravnave izdela nek nov program razreševanja trajno presežnih delavcev. Za tak primer je potrebno izvesti celoten postopek, predviden v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 39/94) v poglavju "Prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oz. pri delodajalcu" in je tako potrebno sprejeti po predpisanem postopku nov program in identificirati nove presežne delavce. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze z zaslišanjem direktorja tožene stranke in predstavnika družbe N. d.o.o., ki je naredila kadrovski program prenehanja delovnih razmerij, na podlagi katerega je bil tožniku izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja. Kot je bilo že navedeno namreč tožniku po navedenem programu delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati, ker za izdelavo tega kadrovskega programa niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.