Jedro

V motenjskih zadevah ni dovoljena revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je to sodišče potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi motenja posesti. Proti nalogu-opominu za plačilo sodne takse za to tožbo je vložila pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo kot nedovoljeno, hkrati pa je štelo tožbo za umaknjeno in pravdni postopek končalo. Pritožbo zoper ta sklep je sodišče druge stopnje s sklepom zavrnilo, ker se je strinjalo s stališčem prvega sodišča, da pritožba zoper taksni opomin ni dovoljena, pravilna pa je tudi domneva o umiku tožbe, ker taksa ni bila plačana. Ugovor tožeče stranke zoper ta sklep je sodišče prve stopnje štelo kot revizijo in jo s sklepom zavrglo, ker jo je mogoče vložiti le zoper sodbo sodišča druge stopnje ne pa zoper sklep. Pritožbo zoper ta sklep je sodišče druge stopnje zavrnilo. Menilo je sicer, da je revizija dovoljena tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le v primeru, če bi bila glede na naravo spora možna vložitev revizije zoper sodbo. V sporih zaradi motenja posesti pa revizija kot izredno pravno sredstvo ni predvidena. Odločitev prvostopenjskega sodišča o nedovoljenosti revizije je tako pravilna.

Zoper ta sklep je tožeča stranka vložila ugovor. Navaja, da ga ne razume v celoti, vztraja pa pri tem, naj sodišče tožbo pospešeno obravnava glede na nevzdržne razmere, saj se na njeni posesti dogaja vse mogoče in je tako nemočna.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o tej vlogi, ki jo je sodišče štelo kot revizijo, ni izreklo.

Revizija ni dovoljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) sicer določa, da je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže (tretji odstavek 384. člena). Vendar tudi določa v osemindvajsetem poglavju o posebnem postopku v pravdah zaradi motenja posesti, da zoper sklep, izdan v pravdah zaradi motenja posesti, ni revizije (četrti odstavek 428. člena ZPP). Pri tem zakon ne dela razlike med sklepi procesne narave, za kar gre v tej zadevi, in sklepi meritorne narave, torej o stvari sami. Takšna zakonska ureditev je razumljiva, saj je sodna odločba v motenjskem sporu začasne narave, ker lahko stranka poleg tega spora ali kasneje zahteva v posebni pravdi sodno varstvo posesti iz naslova pravice do nje (81. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90).

Gre torej za posebno določbo v razmerju do poprej citirane splošne določbe. Zato je treba uporabiti posebno določbo. Revizija v tej zadevi že zato ni dovoljena, to pa tudi ni, ker je tožeča stranka ni vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP in drugi odstavek 374. člena ZPP).

Nedovoljeno revizijo je zato moralo sodišče zavreči (377. člen ZPP). Tako se ni moglo spuščati v samo vsebino revizije in torej tudi ne v to, ali je bilo tožeči stranki utemeljeno odrečeno sodno varstvo ali ne.