Jedro

Tožena stranka je dejstvo, da tožnica ne more več opravljati dela na delovnem mestu natakarja - urejevalca prostorov, izvedela šele z vročitvijo pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča. To sodno odločbo je bila dolžna izvršiti in bi jo lahko izvršila tako, da bi za tožnico obdržala v veljavi pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za delovno mesto administrativnega referenta, saj je bila tožnica na to delovno mesto razporejena z zadnjo pravnomočno odločbo. Ker je tožena stranka delovno mesto administrativnega referenta ukinila, to pomeni, da je tožnici lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi določb 88. čl. ZDR/2002 o redni odpovedi. Ker tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo pravilno zavrnilo in mu niti ni bilo potrebno ugotavljati, ali je tožnica izkazala verjetnost vsaj ene izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. čl. ZIZ.

Ker je tožena stranka postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedla v skladu z določbami ZDR/2002, ni mogoče govoriti o samovolji. Ta je podana, če si nekdo vzame pravico, za katero misli, da mu gre.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe." V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (prvi odstavek izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Zadrži se učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26.3.2003. Ta začasna odredba velja do izdaje pravnomočne sodbe v tej pravdni zadevi. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka, ki jih je imela v zvezi s tem postopkom, ki tečejo od izdaje sklepa dalje do plačila, vse v roku 8 dni. Pritožba ne zadrži izvršbe sklepa" (prvi odstavek izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka (v zvezi z izdajo začasne odredbe) v višini 12.240,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila (drugi odstavek izreka).

Zoper takšen sklep se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002) pritožuje tožnica. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa tudi zaradi odločitve o stroških postopka. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ni upoštevalo določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94). Ni res, da pri toženi stranki ni več potrebe po delu administrativnega referenta, saj je tožena stranka to delo oddala zunanji sodelavki oziroma ga opravljajo delavci na drugih delovnih mestih. Tudi s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. Pd 53/2001 z dne 13.2.2001, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 464/2002, je bilo ugotovljeno, da pri toženi stranki še vedno obstaja potreba po administrativnem delu. Tožena stranka sama navaja, da pri njej že od leta 2001 zaradi reorganizacije ni več potrebe po delu tožnice, zato je tožena stranka kršila tudi določilo petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) o tem, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Tožena stranka že več kot dve leti grobo krši pravice tožnice iz naslova delovnega razmerja, zaradi česar so podani tudi pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti. Tožnica se zato ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ravnanja tožene stranke ni mogoče šteti za samovoljo. Tožena stranka ravna samovoljno, ko noče izvršiti pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje. S takojšnjim učinkovanjem odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi tožnici nastala nenadomestljiva škoda, toženi stranki pa zaradi izdaje predlagane začasne odredbe ne bi nastala nikakršna škoda. Nepravilna naj bi bila tudi odločitev o stroških postopka. Stroški za sestavo odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe niso potrebni stroški, saj so navedbe v njem enake kot v ostalih listinah tožene stranke in na morebitno odločitev v tej zadevi nimajo nikakršnega vpliva. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi (pravilno spremeni) tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da naj bi bilo sklicevanje tožnice na pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. Pd 53/2001 povsem napačno, saj sta obe sodišči presojali razloge za prerazporeditev v času izdaje sklepa in ne kasneje. Tožnica naj bi si tudi zmotno razlagala določilo petega odstavka 88. člena ZDR. Tožnica je bila do marca 2003 z dokončno odločbo razporejena na delovno mesto natakar - urejevalec prostorov, zato ni bilo nobenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno mesto administrativnega referenta, dokler tožnica na to delovno mesto ni bila pravnomočno vrnjena z odločbo sodišča. Tožena stranka je tako v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe kot v odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti pojasnila resne in utemeljene razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi dejstvo, da bi toženi stranki v primeru izdaje začasne odredbe nastala nepopravljiva škoda. Odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe je nujno in potrebno pravno sredstvo, saj predstavlja edino vlogo tožene stranke, s katero ta lahko poda navedbe ter dokaze v svojo korist. Tožena stranka v pritožbi ne more predlagati novih dokazov in podati novih navedb, če bi to lahko storila že v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, tožnici pa v plačilo naloži vse stroške pritožbenega postopka.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3, 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih, zato pritožba neutemeljeno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve in je razloge za takšno stališče prepričljivo obrazložilo. Prav tako je navedlo razloge za ugotovitev, da tožnica ni izkazala niti nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe, to je, da je ta potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Izpodbijani sklep pa ima tudi razloge o tem, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti na podlagi 19. čl. ZDSS.

Tudi če bi sodišče prve stopnje v resnici zmotno uporabilo določbe ZPP o odmeri stroškov, to še vedno ne bi predstavljalo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj te določbe predstavljajo materialno pravo, kljub temu, da so vsebovane v procesnem zakonu.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je pri toženi stranki prenehala potreba po delu tožnice. O tem, ali je pri toženi stranki zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela, bo sodišče prve stopnje dokončno presojalo šele pri odločanju o glavni stvari. V postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje niti ni moglo izpeljati popolnega dokaznega postopka, saj mora v skladu z drugim odstavkom 19. čl. ZDSS začasno odredbo izdati v treh dneh. Ne glede na navedeno pa iz listin v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravnala do te mere nezakonito, da bi bilo mogoče že na podlagi navedb v tožbi in predloženih dokazov sklepati, da je izkazana verjetnost tožbenega zahtevka.

Organizacijski razlog, zaradi katerega je določeno delo postalo nepotrebno, je lahko tudi oddaja teh del zunanjemu izvajalcu oziroma drugačno organiziranje opravljanja dela. Tožena stranka je za to, da tožnica ne more več opravljati dela na delovnem mestu natakarja - urejevalca prostorov, izvedela šele z vročitvijo sodbe pritožbenega sodišča, s katero je bila potrjena sodba prvostopenjskega sodišča, s katero je bil razveljavljen sklep tožene stranke o razporeditvi tožnice na to delovno mesto. Tožnica zato neutemeljeno zatrjuje, da je tožena stranka zamudila objektivni rok, v katerem lahko poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila tožena stranka citirano sodno odločbo dolžna izvršiti in da bi jo lahko izvršila tako, da bi za tožnico obdržala v veljavi pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za delovno mesto administrativnega referenta, saj je bila tožnica na to delovno mesto razporejena z zadnjo pravnomočno odločbo. Vendar pa iz navedb v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe in priloženih listin izhaja, da je tožena stranka delovno mesto administrativnega referenta ukinila in da je poslovanje organizirala tako, da se to delo delno opravlja pri zunanjemu sodelavcu, delno pa ga opravljajo ostali zaposleni pri toženi stranki.

Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožnici lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi določb 88. čl. ZDR o redni odpovedi. Pri tem je bila dolžna tožnici ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če je obstajala možnost, da tožnico za nedoločen čas zaposli na drugem ustreznem delu. V skladu s tretjim odstavkom 90. čl. ZDR je ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Iz dosedaj zbranih podatkov ne izhaja, da bi takšna možnost obstajala, saj tožnica ne more zahtevati, da ji tožena stranka ponudi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ga pri toženi stranki ni več. Iz spisa izhaja, da je edino prosto delovno mesto, za katerega bi tožena stranka tožnici lahko ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ravno delovno mesto natakarja - urejevalca prostora, vendar to delo za tožnico ni ustrezno. Tožnica sicer ima poklicno gostinsko šolo, kar je izobrazba, ki se zahteva za navedeno delovno mesto, vendar je njena zadnja veljavna razporeditev na delovno mesto administrativnega referenta, ki spada v V. tarifni razred in za katerega se torej zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe. To pa pomeni, da bi tožena stranka tožnici lahko ponudila sklenitev nove pogodbe le za delovno mesto, za katerega se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe, ne glede na to, da je tožnica nima. Iz spisa sicer izhaja, da se za delovno mesto referenta vzdrževanja stanovanj zahteva V. ali VI. stopnja strokovne izobrazbe, kar pomeni, da gre za tožnici ustrezno delo, vendar ji tožena stranka ni bila dolžna ponuditi sklenitve nove pogodbe za to delovno mesto, saj je bilo to delovno mesto že zasedeno.

Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo tožničin predlog za izdajo predlagane začasne odredbe. V skladu s prvim odstavkom 272. čl. ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji. Ob ugotovitvi, da tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo moralo zavrniti in mu niti ni bilo potrebno ugotavljati, ali je tožnica izkazala verjetnost vsaj ene izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. čl. ZIZ.

Tudi v zvezi z odločitvijo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti na podlagi določbe 19. čl. ZDSS, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ravnanja tožene stranke ni mogoče označiti za samovoljo. V skladu s citirano določbo lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Tožena stranka je postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti izvedla v skladu z določbami ZDR. Tako je tožnico pisno obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tretji odst. 83. čl. ZDR), na zahtevo tožnice je o tem pisno obvestila tudi sindikat, katerega članica je tožnica (prvi odstavek 84. čl. ZDR) in odpoved podala v roku iz petega odstavka 88. člena ZDR. Ob tem res ni mogoče govoriti o samovolji tožene stranke. Samovolja je namreč podana, če si nekdo samovoljno vzame pravico, za katero misli, da mu gre. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno obrazložilo, zakaj tožnici ne grozi nenadomestljiva škoda, pritožbeno sodišče pa s temi stališči v celoti soglaša. Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka. V skladu z drugim odstavkom 22. člena ZDSS v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid. Tožnica s tožbo izpodbija odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato gre za spor o prenehanju delovnega razmerja in tožena stranka tudi v postopku za izdajo začasne odredbe sama krije svoje stroške postopka.

Na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe, v preostalem pa je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu, to je v odločitvi o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica je s pritožbo uspela le glede odločitve o stroških postopka za izdajo začasne odredbe, zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določba 154. čl. ZPP na podlagi drugega odstavka 165. člena odločilo, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pretežnim delom pritožbe ni uspela. Povrnitev pritožbenih stroškov je zahtevala tudi tožena stranka, vendar glede na že citirano določbo drugega odstavka 22. čl. ZDSS do tega ni upravičena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.