Jedro

Dolžnost sporočanja podatkov, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uresničujejo skladno s predpisi, je na delodajalcu oziroma na drugih zavezancih za prispevek in ne na delavcu. Podatki se zbirajo v matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sporočene podatke je bila tožena stranka oziroma njeni predniki dolžna preverjati v postopku revizije. Preverjanje pa mora biti tako v korist kot tudi v škodo posamezne stranke. Če so podatki v obrazcih napačni, so za odmero pokojnine odločilni prejemki in od njih plačani prispevki, kar lahko zavarovanci dokazujejo.

Tožnik je opravljal delo, ki se je po tedanjih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj. V takem primeru pa je potrebno dohodek, izplačan za nadure, od katerih so bili tudi plačani prispevki, upoštevati pri odmeri pokojnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka delno spremeni tako, da se 5. in 7. alineja pravilno glasita: - za leto 1978 - 624 ur - 28.986,58 din - za leto 1980 - 624 ur - 41.808,64 din.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožnika za razveljavitev in spremembo dokončne odločbe ter ponovno odmero pokojnine. Nadalje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 9. 2016 in št. ... z dne 22. 2. 2016. Toženi stranki je naložilo, da bo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe ponovno odmerila starostno pokojnino od 1. 10. 2015 dalje z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa, in sicer: za leto 1974 - 244 ur - 5.528,55 din, za leto 1975 - 119 ur - 3.363,25 din, za leto 1976 - 390 ur - 12.469,00 din, za leto 1977 - 891 ur - 33.821,85 din, za leto 1978 - 805 ur - 37.394,55 din, za leto 1979 - 404 ure - 22.591,30 din, za leto 1980 - 674 ur - 45.158,70 din, za leto 1981 - 396 ur - 37.780,00 din, za leto 1982 - 287 ur - 36.836,55 din, za leto 1983 - 182 ur - 26.646,95 din, za leto 1984 - 274 ur - 64.498,50 din in za leto 1985 - 341 ur - 128.560,00 din Tožena stranka bo tožniku izplačala razliko med že izplačano pokojnino in na novo odmerjeno pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da določba tretjega odstavka 400. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)2, upošteva pri izračun pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. To pomeni, da je moralo biti delo preko polnega delovnega časa uvedeno v skladu z delovnopravno zakonodajo, veljavno v obdobju, ko je do dela preko polnega delovnega časa prihajalo. V spornem obdobju od leta 1974 do leta 1985 je bilo delo preko polnega delovnega časa urejeno v Temeljnem zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: TZDR)3, v Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (v nadaljevanju: ZMRDZD)4, ki je stopil v veljavo 18. 5. 1974. Nato pa je 7. 1. 1978 začel veljati Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR/77)5, ki je v 79. členu uredil primere, ko se je lahko uvedlo delo preko polnega delovnega časa in sicer le v primerih nastopa izjemnih, nepredvidljivih in kratkotrajnih okoliščin. Če je bilo to delo uvedeno izjemoma in za omejeno obdobje, se je po drugem odstavku 79. člena štelo kot poseben delovni pogoj. V skladu z določbo 81. člena zakona pa se nadurno delo ni smelo uvesti, če je bilo delo mogoče opraviti z ustrezno in smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Nadurno delo je bilo tudi časovno omejeno in sicer po zakonu iz leta 1977 na 12 ur na teden, s spremembami ZDR, veljavnega od 31. 7. 1982 dalje pa na 30 ur na mesec. Tožnikova izpoved ne dokazuje, da je opravljal delo preko polnega delovnega časa le za kratek čas. Prav tako tudi ni mogoče šteti, da je bilo delo nepredvidljivo in izjemno. Tožnik je namreč preko polnega delovnega časa delo opravljal trajno, vsakoletno in predvidljivo. Vedelo se je, da gre za staro tehnologijo, v katero se ni vlagalo, saj je bil obrat predviden za zaprtje. Tehnologija se je posodabljala v obratu A.. V primeru tožnikovega dela ni šlo za primere, ko bi bil po zakonu dolžan delati preko polnega delovnega časa. Tožnikova dnevna obveznost bi lahko trajala enkrat več kot osem ur, drugič pa manj, saj je takšno možnost neenakomerne razporeditve delovnega časa določal že ZDR/77. Tožena stranka tudi meni, da tožnikov delodajalec ni povzel ustreznih organizacijskih ukrepov za preprečevanje dela preko polnega delovnega časa. Da tožnikovo opravljanje nadurnega dela ni imelo značaja posebnega delovnega pogoja, dodatno potrjujejo tudi podatki o opravljenem številu nadur, kot so bili sporočeni na potrdilu podjetja B. z dne 26. 8. 2015. Iz potrdila izhaja, da je tožnik v obdobju od leta 1974 do leta 1985 kontinuirano opravljal nadure, celo v prevelikem številu ur. Tako tožena stranka opozarja na prekoračitev največjega možnega števila ur in sicer v letih 1978 in 1980, ko je veljala omejitev na največ 12 ur na teden. Glede sklicevanja sodišča prve stopnje na podobne primere tožena stranka navaja, da v teh zadevah ne gre za isto dejansko stanje kot v tožnikovem primeru. V primeru, da pritožbeno sodišče ne bi sledilo pritožbenim navedbam, da tožnikovo delo ni imelo značaja posebnega delovnega pogoja v smislu predpisov o delovnih razmerjih pa je potrebno upoštevati, da je bil za leti 1978 in 1980 presežen dovoljen limit nadur, zato sta tudi posledično zneska plače, ki jih je tožnik prejel za nadurno delo, nepravilna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)6 pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede nadur za leti 1978 in 1980. 5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 9. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 2. 2016. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za razveljavitev ali spremembo pravnomočne odločbe št. ... z dne 11. 8. 2010 in posledično ponovne odmere starostne pokojnine po 183. členu ZPIZ-2, z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih od 1974 do 1985. 6. ZPIZ/92 v 183. členu omogoča razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda.

7. V sporni zadevi je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 11. 8. 2010 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 613,40 EUR na mesec od 20. 1. 2010 dalje. Tožnik je 19. 9. 2015 pri toženi stranki uveljavljal ponovno odmero starostne pokojnine, s tem, da se mu pri odmeri upoštevajo osebni dohodki za delo preko polnega delovnega časa v letih od 1974 do 1985. Priložil je tudi potrdilo o osebnih dohodkih za navedeno obdobje, datirano s 26. 8. 2015. Kot je to poudarilo že Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi7 je bistvo pravice do pokojnine pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pridobi in uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Nedvomno so delavci in delodajalci dolžni plačevati prispevke tudi od plačila za delo preko polnega delovnega časa. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih časovnih obdobjih različno določali zgornjo omejitev dovoljenih ur dela preko polnega delovnega časa, plačila zanje pa so se na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanja vštevala v pokojninsko osnovo. Dolžnost sporočanja podatkov, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uresničujejo skladno s predpisi, je na delodajalcu oziroma na drugih zavezancih za prispevek in ne na delavcu. Podatki se zbirajo v matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sporočene podatke je bila tožena stranka oziroma njeni predniki dolžna preverjati v postopku revizije. Preverjanje pa mora biti tako v korist kot tudi v škodo posamezne stranke. Če so podatki v obrazcih napačni, so za odmero pokojnine odločilni prejemki in od njih plačani prispevki, kar lahko zavarovanci dokazujejo8. Tudi sodišče EU je odločilo, da ima delavec na podlagi plačila pravico, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev prejme ustrezne dajatve9. Namen določbe 183. člena je po stališču Vrhovnega sodišča RS v tem, da se popravijo očitne, torej zaznavne napake, tako tehnične, dejanske ali vsebinske, do katerih je prišlo pri odločitvi o pravici ali njenem obsegu.

8. Za tak primer gre tudi v sporni zadevi. Pri upokojitvi tožnika namreč niso bili upoštevani podatki o opravljenem delu preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je preverjalo, ali gre za dohodke, ki so bili izplačani za nadurno delo in jih je kot take potrebno upoštevati pri odmeri pokojnine. Po izvedenem dokaznem postopku je presodilo, da so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ki so veljali v spornem obdobju in da je potrebno za obdobje od leta 1974 do leta 1985 upoštevati podatke o opravljenih nadurah, kot so razvidni iz potrdila delodajalca z dne 26. 8. 2015, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Pritožbeno sodišče se s tako odločitvijo sodišča prve stopnje strinja, razen za leti 1978 in 1980, ko je bil prekoračen limit ur, kot je bil tedaj določen v ZDR/77. 9. ZPIZ-2 v tretjem odstavku 400. člena določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve ZPIZ/92 upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj. Za presojo sporne zadeve je torej potrebno uporabiti ZMRDZD, ki je stopil v veljavo 18. 5. 1974 ter ZDR/77, ki je stopil v veljavo 7. 1. 1978 in na tej podlagi sprejete podzakonske oziroma interne predpise. Tedaj veljavna zakonodaja je torej ves čas dovoljevala nadurno delo za kratkotrajno, nepredvidljivo oziroma izjemno delo. Namen uvedbe nadurnega dela je bila preprečitev materialne in nematerialne škode (ZMRDZD). Enako izhaja tudi iz določb ZDR/77. Z novelo ZDR/77 (Ur. l. SRS, št. 27/82) pa je bilo določeno, da se dela preko polnega delovnega časa ne sme uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustreznejšo organizacijo delovnega procesa. Obseg dovoljenih nadur je bil prvič izrecno določen z ZDR/77. Določeno je bilo, da limit opravljenega nadurnega dela lahko na teden znaša 12 ur oziroma na leto 624 ur.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz izvedenega dokaznega postopka izhaja ugotovitev, da je tožnik opravljal delo preko polnega delovnega časa zaradi varovanja materialnih sredstev oziroma zaradi preprečitve nastanka škode oziroma, da bi se odpravila škoda, ki je nastala podjetju zaradi strojelomov. Tožnik, ki je bil po poklicu KV opekar je od 11. 10. 1972 dalje opravljal dela in naloge skupinovodja predelave, od 1. 6. 1984 pa je bil razporejen na dela in naloge skupinovodja oblikovanja (sklep o razporeditvi k drugim delom in nalogam z dne 29. 6. 1984, priloga A/2). Pri presoji sporne zadeve je bistveno upoštevati naravo dela, ki ga je podrobno opisal tožnik zaslišan kot stranka v postopku. Bistveno je bilo, da se peči ni smelo ustaviti. Proizvodnja je bila torej vezana na stalno obratovanje peči. Iz izpovedbe tudi izhaja, da so imeli v internih aktih za primere, kot jih je opisal tožnik in kot jih povzema že sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, določeno nadurno delo in sicer kot poseben delovni pogoj. Nadure so bile odrejene in tožnik je moral opravljati nadure takrat, ko je bil poklican. Do strojelomov je prihajalo tudi zaradi zastarele tehnologije, nove pa niso uvajali, saj so obrat počasi zapirali.

11. Glede na prepričljivo izpovedbo tožnika je tožnik opravljal delo, ki se je po tedanjih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj. V takem primeru pa je potrebno dohodek, izplačan za nadure, od katerih so bili tudi plačani prispevki, kar v zadevi niti ni sporno, upoštevati pri odmeri pokojnine. Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje tudi na podobne primere, ko je bilo delavcem prav tako priznano nadurno delo, ki se je upoštevalo pri odmeri pokojnine. Res je, da so v posameznih primerih razlike, na kar opozarja tudi tožena stranka v pritožbi, vendar je bistvo v tem, da je šlo za delo v podjetju B., da je prihajalo do strojelomov, do okvar in da je bilo potrebno delo opraviti tudi preko polnega delovnega časa, kajti v nasprotnem primeru bi prišlo do nastanka večje škode. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da se v tistem času problemov ni dalo reševati drugače kot z nadurnim delom, saj ni bilo denarja za zaposlitev novih ustreznih delavcev, niti strokovnjakov. Da temu ni bilo tako tožena stranka niti ni predlagala nasprotnih dokazov.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je bil za leti 1978 in 1980 prekoračen limit ur, kot je bil določen v ZDR/77. Navedeni zakon je namreč določil, da lahko nadurno delo traja 12 ur na teden, kar pomeni 624 ur na leto.

14. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP poseglo v III. točko izreka in 5. ter 7. alinejo spremenilo tako, da število ur za delo preko polnega delovnega časa za leto 1978 znaša 624 ur in da je pravilen znesek plače, izplačane za te ure 28.986,58 din. Za leto 1980 je prav tako potrebno upoštevati 624 ur ter znesek 41.808,64 din.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 3 Ur. l. SFRJ, št. 17/65 in 12/70. 4 Ur. l. SRS, št. 18/74 s spremembami. 5 Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 7 VIII Ips 308/2016 z dne 9. 5. 2017. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 7/2014 z dne 10. 2. 2014. 9 C-160/96.