Up-33/04 - 4

14. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 96/2003 z dne 8. 10. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1520/2002 z dne 28. 11. 2002 in sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah št. K 132/98 z dne 2. 10. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 208. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Izrečena mu je bila denarna kazen ter naloženo plačilo stroškov postopka.

Višje sodišče je deloma ugodilo pritožbi pritožnika in prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je denarno kazen znižalo, sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Pritožnik zatrjuje kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku (tretja alineja 29. člena Ustave). Pritožniku naj ne bi bilo omogočeno izvajanje pomembnejših dokazov v njegovo korist.

Sodišče naj bi pritožnikove pravice kršilo s tem, ker je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem inšpektorja, dokazni predlog ogleda na kraju samem ter dokazni predlog s postavitvijo drugega izvedenca. Sodišče naj bi bilo dolžno ugoditi dokaznim predlogom pritožnika, saj naj bi ti potrdili ali zanikali obstoj relevantnih dejstev.

B.

Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Točka d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP) določa, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, ki veljajo za obremenilne priče.

Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora po ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

Iz sodbe prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju pritožnikove krivde izvedlo številne dokaze, zavrnilo pa je dokazni predlog obrambe, da se opravi ogled kraja nezgode, zasliši projektanta, delovnega inšpektorja ter postavi novega izvedenca. Dokazne predloge obrambe je sodišče argumentirano zavrnilo in pri tem pojasnilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo. Stanje v naravi ni več takšno kot je bilo v času delovne nezgode, zato bi bil po mnenju sodišča ogled nepotreben, zaslišanje projektanta pa k razjasnitvi relevantnih dejstev za razsojo ne bi v ničimer pripomoglo. Prav tako je sodišče pojasnilo, zakaj zaslišanje delovnega inšpektorja za razjasnitev okoliščin ni potrebno. Glede na ugotovljeno Ustavno sodišče ocenjuje, da s prvostopenjsko sodbo očitno niso bile povzročene s strani pritožnika zatrjevane kršitve človekovih pravic. Tudi presoja ter obsežno in konkretno razlogovanje Višjega in Vrhovnega sodišča po mnenju Ustavnega sodišča ustrezata kriterijem v zvezi z ugotavljanjem morebitne kršitve pravice iz 29. člena Ustave in točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, zato tudi sodbi teh dveh sodišč očitno ne predstavljata kršitev navedenih človekovih pravic.

Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, zato ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer