Jedro

Oseba, ki se zdravi, je dolžna upoštevati zdravnikova navodila, saj ji le-ta pomagajo k hitrejši ozdravitvi oziroma ji povedo, da se mora izogibati ravnanj, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše, to pa ne pomeni, da delavec v tem času ne sme izvrševati niti tistih običajnih vsakodnevnih opravil in dejavnosti, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu. Za ravnanje delavca v bolniškem staležu res velja poseben režim, vendar to ne pomeni, da vsaka krajša odsotnost z doma pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Za presojo, ali je tožnik v času bolniške odsotnosti spoštoval navodila pristojnega zdravnika, je potrebno ugotoviti, ali je imel navodila in kakšna. S tem, ko je odšel v klet stanovanjskega bloka, v katerem živi in s tem, da je odšel z otrokom v bližnjo trgovino po nakupih, ni kršil navodil izbrane zdravnice, kot je pojasnila izbrana zdravnica v pisni izjavi, v kateri je tudi zapisala, da ne bi pa kršil njenih navodil niti v primeru, če bi sam odšel po nakupih v bližnjo trgovino. Iz pisne izjave izbrane zdravnice sicer izhaja, da je dobil navodila, da mora biti doma ter da so mu dovoljeni le izhodi na pregled v ambulanto in na predpisane terapije, vendar pa s tem, ko je odšel v trgovino po nakupih nujno potrebnih živil z otrokom, ni kršil prejetih navodil o ravnanju v času bolniške odsotnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust, postopek ustavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 2014 nezakonita ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 30. 4. 2012, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnika v roku 8 dni po pravnomočnosti sodne odločbe pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati obstoj delovnega razmerja, ga prijaviti v invalidsko in pokojninsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in ostala zavarovanja, ki jih je potrebno urediti ob sklenitvi delovnega razmerja, da ne bo izvršbe (III. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, od 30. 4. 2014 do dneva vrnitve tožnika nazaj na delo obračunati nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, in sicer najmanj v višini 759,83 EUR bruto mesečno, od vsakega bruto nadomestila mesečne plače odvesti davke in prispevke ter druge javne dajatve in tožniku izplačati neto znesek mesečnih nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila mesečne plače v plačilo dalje, in sicer 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. dne v mesecu, je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 619,15 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (V. točka izreka).

2. Zoper II., III., IV. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in podredno zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo, podrejeno da jo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je ugotovila, da je 11. oziroma 12. 4. 2014 kršil navodila izbranega zdravnika. Tožnik je imel odobreno bolniško odsotnost od 19. 3. 2014 do 18. 4. 2014. Iz zdravstvenega kartona tožnika je razvidno, da je imel predhodno odobren bolniški stalež od 7. 2. 2014 do 7. 3. 2014. Navodila s tem bolniškim staležem so bila torej relevantna samo do 7. 3. 2014, ko je bilo to konkretno zdravljenje zaključeno. Iz zdravstvenega kartona, ki ga je predložil tožnik ne izhaja, da bi se tožnik predhodno zdravil pri psihiatru, da je imel navodila za sprehode v naravo in da naj bi taka navodila veljala tudi v času od 19. 3. 2014 do 18. 4. 2014. Iz zdravstvenega kartona izhaja le, da je osebna zdravnica tožniku odobrila izhode 24. 2. 2014 za čas zdravljenja do 7. 3. 2014, ne pa kasneje. Od 10. 3. 2014 do 18. 3. 2014 tožnik ni bil v bolniškem staležu. Tožnik se je začel zdraviti pri psihiatru šele od 24. 4. 2014 dalje, tožnik je imel dovoljene izhode v naravo od psihiatra šele od 24. 4. 2014 dalje, pa še to zaradi izredne odpovedi, o kateri pa tožnik ni mogel biti obveščen pred kršitvijo navodil med zdravljenjem, ampak šele, ko je od tožene stranke dobil vabilo na zagovor. Ni jasno na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da naj bi tožnik že pred 25. 4. 2014 dobil navodila za izhode, ki naj bi se nanašala na obdobje od 19. 3. do 18. 4. 2014. O tem je sodišče prve stopnje nekritično zaključilo zgolj na podlagi izpovedbe tožnika. Tožena stranka navaja, da so bila navodila osebne zdravnice tožnika popolnoma jasna. Iz potrdila dr. A.A. z dne 23. 4. 2014 je jasno razvidno, da ima tožnik med staležem predpisan režim zdravljenja doma, dovoljeni so zgolj izhodi na pregled v ambulanto ali na predpisane terapije. Osebna zdravnica je jasno navedla, da se v karton vpisujejo zgolj navodila, ki vključujejo druge dejavnosti ali drugačna navodila. Tudi sodišče samo je ugotovilo, da je dr. A.A. tožniku dala navodila, da mora biti v obdobju od 19. 3. 2014 do 18. 4. 2014 doma in da so dovoljeni zgolj izhodi od doma na kontrolne preglede in preveze v ambulanto. Tožena stranka poudarja, da iz zaključka sodišča izhaja, da ni verjelo izpovedbi tožnika, kljub temu pa je zaključilo, da so bili izhodi tožnika v trgovino kljub jasnim navodilom osebne zdravnice, dovoljeni in niso predstavljali kršitev navodil. Dr. A.A. je tudi navedla, da jo je tožnik obiskal po izvedeni kontroli (11. oziroma 12. 4. 2014) in od nje zahteval potrdilo o upravičenosti izhodov, ki jih ni dala, ker so bile omejitve jasno določene in večkrat ponovljene. V tem delu sodišče prve stopnje ni naredilo dokazne ocene in ni navedlo, zakaj v tem delu ne more verjeti osebni zdravnici, ampak raje verjame tožniku, ki ni povedal po resnici. Po prepričanju tožene stranke se tožnik, ki bi imel navodila, da lahko zapusti svoje prebivališče in ima dovoljene izhode, ne bi po kontroli oglasil pri zdravnici in od nje naknadno zahteval potrdilo o dopustnosti izhodov, saj to ne bi bilo potrebno. Poudarja, da zadostuje, da so bila navodila zdravnice jasna, zato niti ni bilo potrebno, da bi jih osebna zdravnica tožniku večkrat ponovila. Sodišče je samo sebe in tožnika postavilo za izvedenca medicinske stroke, čeprav je jasno, da nimata strokovnega znanja za presojo o konkretnih medicinskih vprašanjih. Tako je sodišče prve stopnje v sodbi zaključilo, da naj bi v zdravstvenem kartonu dne 9. 4. 2014 in tudi prej pisalo, da je rana zaceljena in mirna, tako naj bi menil tudi tožnik. Tak zaključek sodišča ni resničen in je zavajajoč. Tožnik je vedel, da ga roka ob zadnji kontroli 9. 4. 2014 še boli, da ga boli mišica, zato je bil še vedno na bolniški odsotnosti in dobil dodatno terapijo, zdravljenje pa je bilo končano 18. 4. 2014, ko je bila zaključena tudi bolniška odsotnost. Sodišče ni kvalificirano s stališča medicinske stroke ugotavljati, kdaj je zaključeno zdravljenje in ni imelo nobenega razloga za zaključek, da dejstvo, da je bila rana zaceljena pomeni, da je bilo zdravljenje za tožnika končano in da se mu od 28. 3. 2014 oz. 9. 4. 2014 ni bilo potrebno držati navodil osebne zdravnice .

Poudarja, da sodna praksa, ki jo navaja sodišče v sodbi ne potrjuje takega zaključka sodišča oziroma napeljuje na popolnoma drugačen zaključek. V konkretnem primeru ni relevantno dejstvo, ali je tožnik s kršitvijo zdravniških navodil menil, da zaradi take kršitve ne vpliva na svoje zdravljenje, čeprav je osebna zdravnica tožnika potrdila, da bi obisk trgovine lahko vplival na zdravljenje tožnika.

Ker je imel tožnik jasna navodila za zdravljenje in se je teh navodil zavedal, da glede navodil osebne zdravnice med zdravljenjem ni izpovedal po resnici in da je taka navodila za zdravljenje naklepno kršil, je jasno, da je naklepno kršil 37. člen Zakona o delovnih razmerjih. Priča B.B., direktorica programa ... je izpovedala, da je ključno, da se zanese na prisotnost delavcev, da je zanesljivost delavca (torej da bolniške odsotnosti ne zlorablja) ena od ključnih zadev za program .... Gre za zelo zahteven program, usposabljanje za tako delovno mesto pa traja mesec dni. Tožena stranka ob upoštevanju vseh dejstev ni mogla nadaljevati dela z delavcem, ki se med bolniško odsotnostjo ni držal navodil zdravnika, saj to predstavlja na eni strani poslovni rizik, na drugi strani pa večjo obremenjenost sodelavcev in s tem povečan rizik na nastanek napak na izdelku, kjer lahko le-te imajo katastrofalne posledice.

V kolikor se bo pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je odpoved nezakonita, podredno predlaga, da odloči po 118. členu ZDR-1. Dejstvo je, da delovnega razmerja s tožnikom ni moč nadaljevati, s tem se očitno strinja tudi tožnik. Glede na navedeno tožnik ni upravičen niti do stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Po določbi tretjega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 109. člena ZDR-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala citirane določbe ZDR-1 o postopku pred odpovedjo in da pravica tožnika do zagovora ni bila kršena.

7. Predmet sodne presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je v postopku podaje sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da tožnik v času zadržanosti z dela zaradi poškodbe ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika. V posledici ugotovitev kršitev obveznosti mu je tožena stranka dne 29. 4. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. Po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.

9. Po 233. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS št. 30/2003 in naslednji) mora osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi …). V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora zavarovanec, ki se zdravi doma v času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma če zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita.

10. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 19. 3. 2014 do 18. 4. 2014 zaradi poškodbe na delovnem mestu z dne 18. 3. 2014. Za presojo, ali je delavec v času bolniške odsotnosti spoštoval navodila pristojnega zdravnika, je potrebno ugotoviti, ali je delavec imel navodila in kakšna. Pritožbeno sodišče poudarja, da za ravnanje delavca v bolniškem staležu res velja poseben režim, vendar to ne pomeni, da vsaka krajša odsotnost z doma pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Oseba, ki se zdravi, je dolžna upoštevati zdravnikova navodila, saj ji le-ta pomagajo k hitrejši ozdravitvi oziroma ji povedo, da se mora izogibati ravnanj, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja.

11. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik s tem, ko je 11. 4. 2014 odšel v klet stanovanjskega bloka v katerem živi in s tem, da je 12. 4. 2014 odšel z otrokom v bližnjo trgovino po nakupih ni kršil navodil izbrane zdravnice. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni storil očitane kršitve delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno utemeljilo in sicer je izhajalo iz izpovedi tožnika in pisne izjave priče - izbrane zdravnice A.A.. Le ta je izjavila, da tožnik ni kršil njenih navodil, ko je 11. 4. 2014 šel v klet stanovanjskega bloka, ne bi pa kršil njenih navodil tudi v primeru, ko je odšel po nakupih v bližnjo trgovino, če bi šel sam, odšel pa je z otrokom. Iz pisne izjave izbrane zdravnice sicer izhaja, da je tožnik dobil navodila, da mora biti doma ter da so mu dovoljeni le izhodi na pregled v ambulanto in na predpisane terapije. Odsotnost z dela zaradi bolezni oziroma poškodbe pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer običajno opravlja poleg svojega dela. Po mnenju pritožbenega sodišča, glede na sodno prakso, navedeno velja tudi za različna opravila in dejavnosti, ki jih delavci tudi sicer opravljajo v prostem času in ki ne vplivajo na podaljšanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše, to pa ne pomeni, da delavec v tem času ne sme izvrševati niti tistih običajnih vsakodnevnih opravil in dejavnosti, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik mimo navodil izbrane zdravnice odšel od doma do trgovine, čeprav je imel dovoljenje za izhod le na kontrolne preglede ali terapijo. S tem, ko je tožnik odšel v trgovino po nakupih nujno potrebnih živil z otrokom, ni kršil prejetih navodil o ravnanju v času bolniške odsotnosti. Kljub temu, da je tožnik po izvedeni kontroli od izbrane zdravnice zahteval potrdilo o upravičeni odsotnosti izhodov od doma, navedeno še ne pomeni, da je do očitane kršitve prišlo, kot to zatrjuje pritožnica. Pritožbeno navajanje, da se je sodišče prve stopnje postavilo za izvedenca medicinske stroke, ko je iz vpogleda v zdravstveni karton zaznalo iz zapisa z dne 9. 4. 2014, da je rana zaceljena in mirna. Z navedeno zaznambo sodišče prve stopnje sigurno ni poseglo v področje, za katerega ni strokovno usposobljeno, temveč je le povzelo zapis iz zdravstvenega kartona tožnika. Tožniku je bil bolniški stalež zaključen z 18. 4. 2014, ko je bilo zdravljenje zaključeno, kar pa ne more biti v nasprotju z navedbo, da je rana zaceljena že 9. 4. 2014. 12. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da z delavcem, ki se med bolniško odsotnostjo ni držal navodil izbranega zdravnika, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Tožena stranka je ta pogoj dokazovala in utemeljevala z dejstvom, da se na takega delavca, ki se ne drži navodil zdravnika, ne more zanesti ter da to predstavlja na eni strani poslovni rizik, na drugi strani pa večjo obremenjenost sodelavcev in s tem povečan rizik za nastanek napak na izdelku. Ker je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni storil očitanih kršitev, pravilen, te navedbe tožene stranke ne morejo biti odločilne.

13. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 2014 nezakonita. Posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je reintegracija delavca, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na reintegracijo in reparacijo. Glede na predlog tožene stranke, da sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje da v konkretnem primeru niso podani pogoji, da glede na vse okoliščine in interese pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče (118. člen ZDR-1). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj niso podani razlogi za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Z navedeno obrazložitvijo se pritožbeno sodišče strinja, saj tožena stranka ni navedla zadostnega razloga, zakaj ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

14. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).