Jedro

Kadar je listina (prodajna pogodba o nakupu nepremičnine) skupna (ker sta pravdni stranki solastnika ali celo skupna lastnika nepremičnine), ena od strank sama nima pravice imeti listine tako, da bi izključila iz posesti drugo stranko.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka potrdi.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se odločitev o stroških postopka (2. točka izreka) spremeni tako, da mora tožnica tožencu v 15 dneh povrniti 35,69 EUR pravdnih stroškov.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženec izročiti izvirnik kupoprodajne pogodbe, sklenjene med njo in E. L. dne 16. 8. 1997, z overitveno klavzulo notarke M. R. T. ter klavzulo o plačilu davka. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka in še posebej obsežno zoper odločitev o pravdnih stroških. Navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni. Poudarja, da ji toženec izvirnika prodajne pogodbe ni izročil, čeprav jo je imel. Tudi po vložitvi predloga za vpis v zemljiško knjigo bi izvirnik lahko pridobil iz zbirke listin pri zemljiški knjigi. Tožnica pa te pravice nima, ker ni bila predlagateljica postopka. Pritožnica poudarja, da tožbe ni bila dolžna umakniti, četudi je navedla, da za izročitev izvirnika nima več pravnega interesa. Zahtevala je, da sodišče o utemeljenosti zahtevka in stroških odloči. V pritožbi pojasnjuje, da izvirnik pogodbe ni namenjen zgolj zemljiškoknjižnim dejanjem, ampak tudi za druga pravnoformalna dejanja v pravnem prometu.

Toženec se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških in predlaga, da jo višje sodišče spremeni tako, da tožnici naloži, da mu mora povrniti stroške takse za odgovor na tožbo, ki jo je plačal. Poudarja, da tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama; toženec je na tožničino pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke glede glavne stvari: Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je tožnica med postopkom dosegla cilj, ki ga je zasledovala z vložitvijo tožbe, to je vpis svoje solastninske pravice na stanovanju, kupljenem s prodajno pogodbo z dne 16. 8. 1997 (1), pa tudi zato, ker toženec izvirnika prodajne pogodbe nima več.

Res je sicer, kar v pritožbi smiselno navaja tožnica, da lahko toženec izvirnik kupoprodajne pogodbe v skladu z določbo 6. odstavka 142. člena Zakona o zemljiški knjigi (2) (ZZK-1), po opravljenem vpisu pridobi (3). A tožbeni zahtevek kljub temu ni utemeljen. Ni namreč mogoče mimo okoliščine, da stanovanje, ki je predmet sporne kupoprodajne pogodbe, v skladu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 537/98 z dne 9. 5. 2005 sodi v skupno premoženje pravdnih strank (razvezanih zakoncev). Tako tudi listina, na podlagi katere sta zakonca pridobila lastninsko pravico, pripada obema. Tožnica nima in ni imela pravice imeti jo v izključni posesti. Listina je skupna, obe pravdni stranki jo imata lahko v posesti, ampak tako, da pravice do posesti ne kratita drug drugemu. Ob odsotnosti soglasja med pravdnima strankama o tem, kje naj se listina nahaja, je najbolje, da ostane v zemljiški knjigi, torej tam kjer je. Tožbeni zahtevek torej ni utemeljen - ne le iz razlogov, ki jih je zapisalo že sodišče prve stopnje, ampak predvsem zato, ker tožnica sama nima pravice imeti listine tako, da bi izključila iz posesti toženca, kar zahteva z obravnavanim tožbenim zahtevkom.

Pritožba tožnice torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (4) (ZPP) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdilo.

O pritožbi obeh strank glede odločitve o pravdnih stroških: Sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločitve o stroških postopka pravilno pojasnjuje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen in da tožnica glede na tožbene trditve o tem, da listino potrebuje za dosego vpisa v zemljiški knjigi, vsaj od trenutka, ko je bila njena solastninska pravica vpisana, zanj ni imela več nobenega interesa. Vendar pa je sodišče zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, ki jo je mogoče uporabiti le v primerih delnega uspeha v pravdi. Tožnica namreč ni uspela niti delno. Toženec zato v pritožbi pravilno opozarja, da mu mora tožnica v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti pravdne stroške, to je stroške sodne takse za odgovor na tožbo. Pritožbeno sodišče je zato toženčevi pritožbi v tej smeri ugodilo in sklep o stroških spremenilo (3. točke 365. člena ZPP).

Glede na pojasnjeno, tožničine pritožbene navedbe zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških ne terjajo posebnega odgovora pritožbenega sodišča. O stroških pritožbenega postopka: Tožnica mora svoje pritožbene stroške kriti, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP).

Toženec je priglasil stroške sodne takse za pritožbo zoper sklep (o stroških postopka, četudi je ta vsebovan v sodbi). A obveznosti plačila takse za pritožbo zoper sklep ni in je toženec tudi ni plačal. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, a z njegovo vložitvijo svojega procesnega položaja ni mogel izboljšati, zato stroški odgovora na pritožbo niso potrebni (155. člen ZPP) in jih mora kriti sam.

(1) Tožnica ne pojasni, zakaj bi po tem, ko je bil vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo opravljen, še potrebovala izvirnik kupoprodajne pogodbe.

(2) Ur. l. RS, št. 58/2003. (3) Zemljiškoknjižno sodišče pa v tem primeru na izvirniku listine, ki jo vrne predlagatelju, zaznamuje, da je bil na njeni podlagi opravljen vpis z navedbo vsebine vpisa. Hkrati izdela prepis listine (ki se namesto izvirnika vloži v zbirko listin) in na njem zaznamuje, da je bil izvirnik listine vrnjen predlagatelju.

(4) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008.