Jedro

Pri kaznivem dejanju neplačevanja preživnine po členu 98 KZ RS načini oziroma oblike izmikanja plačevanja preživnine niso določeni in je torej izvršitveno dejanje moč storiti z vsakim ravnanjem, s katerim se storilec izogne plačilu preživnine. V primeru, če obtožba obdolžencu očita, da se plačevanju preživnine izmika tako, da preživnine sam ne plačuje, izvršbo na dohodek pa onemogoča tako, da pušča žiro račun prazen tako da si daje storitve plačevati na roko, sodišče pa v dokaznem postopku ugotovi in vnese v opis dejanja v sodbenem izreku, da je obdolženčev žiro račun prazen, ker preusmerja dohodek na drug račun, in je zato onemogočena izvršba na obdolženčev dohodek, ne gre za spremembo opisa, ki bi porušila objektivno identiteto obtožbe in sodbe.

Izrek

Pritožbi obdolženega M. G. in njegovega zagovornika se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 20.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo obdolženega M. G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po I. odst. 98. čl. KZ RS in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti in pa poseben pogoj, da je dolžan v roku štirih mesecev plačati zaostalo preživnino ter v bodoče redno izpolnjevati preživninsko obveznost. Sodišče je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku zastopnice oškodovank, obdolženca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik, prvi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, drugi pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prav tako s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

Pritožbi nista utemeljeni.

Bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 9. tč. 1. odst. in 2. odst. 364. čl. ZKP, ki naj bi ju prvostopno sodišče zagrešilo s tem, da je spremenilo način izmikanja dajanja preživnine glede na opis v obtožnem predlogu, nista podani. Po določbi čl. 346 ZKP se sme sodba nanašati samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oz. na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (po določbi čl. 430 ZKP to velja tudi za obtožni predlog). Navedena določba pomeni zahtevo po tako imenovani objektivni identiteti obtožbe in sodbe, kršitev te določbe pa lahko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja pritožba obdolženčevega zagovornika - prekoračitev obtožbe. Nobenega dvoma ni, da bo identiteta obtožbe in sodbe porušena v primeru, ko sprememba opisa kaznivega dejanja vnaša v opis drugo dejanje kot ga vsebuje obtožba, prav tako tudi, kadar se s spremembo vnaša v opis dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konstitutivne ali kvalifikatorne elemente kaznivega dejanja, ki jih opis v obtožbi ni vseboval. V obravnavanem primeru pa s spremembo opisa ostaja kot predmet postopka isto dejanje, nespremenjen ostaja v osnovi tudi način izmikanja, ki je v tem, da obdolženec kljub dohodku svoj žiro račun pri x banki, pušča prazen in tako onemogoča izvršbo na osebne dohodke, pri tem ko sam preživnine ne plačuje. Sprememba opisa dejanja se nanaša le na modaliteto v zvezi z izmikanjem plačevanja preživnine kot izvršitvenim dejanjem obravnavanega kaznivega dejanja in le pojasnjuje oz. dokazuje, da obdolženčev žiro račun ni prazen, ker naj bi obdolženec ne imel dohodka ampak zato, ker ne dopusti, da bi ta pritekal na žiro račun in bi bilo nanj potem moč poseči z izvršbo. V tem pogledu je za obstoj kaznivega dejanja irelevantno ali si daje obdolženec izplačevati zaslužek "na roke" ali pa ga preusmerja na drug račun, s tako spremembo, ki je odraz rezultata dokaznega postopka se obdolženčev položaj v odnosu na očitek obtožbe ni v ničemer poslabšal, identiteta med obtožbo in sodbo zato ni porušena.

S spremembo obdolžencu tudi ni bila vzeta možnost obrambe. Kot že rečeno, očitek izmikanja kljub opisani spremembi ostaja po vsebini enak in sicer, da je obdolženec kljub dohodku puščal žiro račun pri že navedeni banki prazen zato, da na njegov dohodek ni bilo moč poseči z izvršbo, s tem obdolženčeva obramba, ki je šla v smeri zatrjevanja, da obdolženec sploh nima takega dohodka, da bi preživnino lahko plačeval, ni bila onemogočena ali otežena, zato uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista podani.

V zvezi z vprašanjem, ali ima obdolženec toliko sredstev, da bi plačeval preživnini za svoja otroka, prvostopno sodišče povsem umestno najprej ugotavlja, da obdolženec preživnine nikoli ni plačeval prostovoljno, nadalje, da je bil za leto 1992 ugotovljen dobiček obdolženca v višini 241.775,00 tolarjev, nadalje je treba upoštevati, da ima obdolženec precejšnje premoženje, kar vse pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Obdolženec je kljub zatrjevanju, da mu posli ne gredo, v zadnjih letih širil svojo obrt in tovornjakov ter delovnega stroja ob zatrjevanju, da nima dela, ni odprodal. Prvostopno sodišče prepričljivo analizira in potem tudi utemeljeno zaključuje iz celotnega obdolženčevega ravnanja, da se ta izmika plačevanju preživnine. Sklicevanje na solastništvo nepremičnin obdolženca in njegovih hčera, za kateri je dolžan plačevati preživnino, ne more vnesti nikakršnih dvomov v pravilnost presoje prvostopnega sodišča, saj je očitno, da izvršba na nepremičnini, tudi če bi bila predlagana, ne bi bila uspešna v času trajanja preživninske obveznosti.

Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na takšni podlagi pa tudi pravilno uporabilo kazenski zakon.

Izrečena kazenska sankcija je primerna ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem kot tudi osebnostjo obdolženca, pravilna je tudi odločitev o določitvi posebne obveznosti v izrečeni pogojni obsodbi.

Na podlagi ocene, da pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika nista utemeljeni, ju je sodišče druge stopnje v skladu z določilom čl. 384 ZKP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.