Jedro

Podobni so si znaki, ki jih med seboj ni mogoče razlikovati na podlagi bistvenih elementov razlikovanja. Pri oceni podobnosti konkurirajočih znakov je treba izhajati iz tega, kako povprečen potrošnik dojema oziroma bi dojemal znak kot celoto. Različnost znakov zato ne pomeni, da se morajo znaki razlikovati prav v vsakem posameznem elementu.

Organ je pravilno presodil, da je glede na to, da je ugovarjani znak sicer figurativni znak, ki pa ga sestavlja tudi beseda metronet, besedni del znaka najbolj dominanten del znaka, vendar pa ga poleg že navedenega besednega dela sestavlja tudi grafična podoba (krog z elipsami z enakim premerom dolžine teksta), zaradi česar ugovarjani znak (ne glede na sicer ugotovljeno vizualno podobnost v besednem delu ugovarjanega znaka in znakov tožnika) ni v celoti vizualno podoben znakoma tožnika. Zaključek upravnega organa o nepodobnosti znakov tako izhaja iz celovite presoje, v okviru katere je organ opravil analizo z vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika, in je tožnik s svojimi ugovori po oceni sodišča ni mogel izpodbiti. Pri tem pa organ tudi ni ravnal v nasprotju s sodno prakso Evropskega sodišča, saj je pri primerjavi upošteval celotni vtis znakov ter njihove distinktivne, kot tudi dominantne dele. Na drugačno odločitev v zadevi tako ne more vplivati po tožnikovem mnenju različna praksa OHIM (ki organa pri odločanju sicer ne veže), saj so pravila specifična v vsakem posameznem primeru, zaradi česar odločitve OHIM ne morejo veljati za precedens, temveč so lahko le v pomoč.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil prijavo znamke Metronet št. Z-20771462 z dne 12. 10. 2007 za storitve v razredih 37 (popravila, storitve v zvezi z montažo), 38 (telekomunikacije) in 42 (tehnološke storitve ter pripadajoče storitve raziskav in oblikovanja) ter nadaljeval postopek registracije znamke za preostalo blago in storitve v razredih 9 (znanstveni, pomorski geodetski, fotografski, kinematografski, optični, tehtalni, merilni, signalizacijski, kontrolni reševalni ter učni aparati in instrumenti, aparati in instrumenti za prevajanje, preklapljanje, transformiranje, akumuliranje, regulacijo ali kontrolo električne energije, aparati za snemanje, prenos in reprodukcijo zvoka in slike, magnetni nosilci zapisov, zvočne plošče, prodajni avtomati in mehanizmi za aparate na kovance, registrske blagajne, računski stroji, oprema za obdelavo informacij in računalniki), 35 (oglasna dejavnost, vodenje komercialnih poslov, poslovna administracija, pisarniški posli), 36 (zavarovalništvo, finančni posli, denarni posli, posli v zvezi s posredovanjem nepremičnin), 37 (gradbeništvo), 41 (razvedrilo, športne in kulturne dejavnosti), 42 (znanstvene storitve, industrijske analize in raziskave, oblikovanje in razvoj računalniške stojne in programske opreme). V obrazložitvi je organ navedel, da je dne 12. 10. 2007 prejel prijavo znamke Metronet za blago in storitve, razvrščene po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, v razrede 9 (znanstveni, pomorski, geodetski, fotografski, kinematografski, idr. aparati in instrumenti), 35 (oglasna dejavnost, vodenje komercialnih poslov, idr.), 36 (zavarovalništvo, finančni posli, idr.), 37 (gradbeništvo, popravila, storitve v zvezi z montažo), 38 (telekomunikacije), 41 (razvedrilo, športne in kulturne dejavnosti) in 42 (znanstvene in tehnološke storitve ter pripadajoče storitve raziskav in oblikovanja, industrijske analize in raziskave, idr.). Tožnik je v zahtevanem roku vložil ugovor, s katerim je prerekal vloženo registracijo in navedel, da je imetnik prejšnjih znamk in sicer znamke skupnosti CTM št. 000779116 in mednarodno registrirane znamke IR št. 852751, ker pa je menil, da je ugovarjani znak zamenljivo podoben znakoma njegovih znamk, zlasti v tekstualnem delu, pri čemer je posebej izpostavil, da je METRO tudi homonimna znamka, zaradi česar je predlagal zavrnitev prijave iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljnjem besedilu ZIL-1). Ugovor je vložil tudi Metronet, omrežne storitve d. o. o., ki je ugovarjal iz razloga po točki f) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Prijavitelj znamke se v tej fazi o ugovorih ni izjavil. Organ je preveril utemeljenost navedb v ugovoru tožnika in ugotovil, da ugovor ni utemeljen. Uvodoma je navedel, da se pri ugotavljanju podobnosti znakov uporablja načelo celovite presoje, vendar z upoštevanjem njihovih najbolj dominantnih delov, če jih je mogoče določiti. Pri besednih ali kombiniranih znakih (kjer je del znaka tekst) so besede ali besedne zveze praviloma najbolj dominanten del znaka, ker je znak tako tudi poimenovan. V zvezi z vizualno analizo je organ ugotovil, da je ugovarjani znak figurativni znak v črno-beli tehniki, sestavljen iz besede METRONET (male tiskane črke z veliko začetnico običajnega fonda – še najbolj spominjajo na odebeljene črke tipa Arial), nad njo pa je krog z elipsami – ta grafični element spominja na redek klopčič žic ali česa podobnega, premer kroga pa je enak dolžini teksta. Znaka METRO tožnika sestavlja predvsem beseda METRO v odebeljenih velikih tiskanih črkah, pri znamki št. 851751 so črke rumene, beseda METRO pa na podlagi, ki jo predstavlja pravokotnik modre barve, pri znamki št. 000779116 pa znak sestavlja le beseda METRO v črkah enake grafične izvedbe kot v prej omenjeni znamki, le da beseda ni na podlagi, črke pa so rumeno oranžne barve. Edino podobnost med primerjanimi znaki predstavlja dejstvo, da je prvi del besede METRONET glede na črkovno primerjavo enak besedi METRO, vendar pa je grafična izvedba besede METRONET takšna, da je ne moremo razdeliti na besedi metro in net, pač pa jo moramo obravnavati kot enovito besedo, katere prvi del so črke m, e, t, r in o. Ta beseda pa je lahko tudi predpona, ki izhaja iz črke besede metron (mera) in se pojavlja v besedah kot npr. metronom, lahko pa se kot predpona pojavlja v drugem pomenu, izhajajoč iz grške besede metra (maternica), v besedah, kot so npr. metroskop. Dejstvo, da je prvih pet črk v besedi METRONET črkovno enakih tekstualnemu delu znakov znamk tožnika, še ne pomeni, da je prijavljeni znak kot celota vizualno podoben tema znakoma. Pri fonetični primerjavi je organ uvodoma navedel, da se primerja le tekstualne dele znakov. Menil je, da povprečni slovenski potrošnik besedo METRO izgovarja s poudarjenim naglasom na zadnjem samoglasniku in sicer zato, ker jo kot samostojno besedo pozna kot električno podzemeljsko železnico v večjih mestih (Pariz, Moskva,...). Beseda je nastala iz francoskega poimenovanja prestolnične podzemne železnice (Chemin de fer metropolitain – na kratko metro). Nadalje je menil, da bo povprečni potrošnik besedo METRONET izgovarjal s poudarkom na prvem E, saj je beseda napisana kot enovita beseda in ne kot dve besedi. Naglas pri besedah, ki se začenjajo na metro, je namreč vedno na prvem zlogu in ni pričakovati, da bo to besedo izgovarjal drugače. Zaradi različnega naglasa oziroma naglasa na različnih zlogih si besedi fonetično nista tako podobni, da bi govorili o zamenljivi podobnosti. V zvezi s pomensko primerjavo pa je organ še navedel, da je beseda METRO (kot že navedeno) najbolj znana kot oznaka za podzemeljsko železnico, pojavlja pa se tudi kot predpona z različnimi pomenskimi konotacijami, vendar v tem primeru predstavlja le del besed in v primeru znamk tožnika ni relevantna, ker se pojavlja kot samostojna beseda. Besedo METRONET pa je treba v ugovarjanem znaku obravnavati kot eno besedo, sestavljanko iz besed METRO in NET, vendar ne v smislu METRO (kot znamki tožnika) in opisovalnim dodatkom NET, temveč kot besedo z drugačno pomensko konotacijo. Ta beseda ne predstavlja kakšnega generičnega pojma, je izmišljena. Glede na to, da je lahko metro predpona drugih besed v smislu ''meriti'' ali ''maternica'', kar je lahko tudi sinonim za nekaj središčnega, centralnega, izhodiščnega, bi beseda METRONET lahko asocirala na nekaj kot središčna, osrednja mreža ali mreža mer, bolj verjetno pa je, da jo bo potrošnik doživljal kot izmišljeno besedo. Organ je tako menil, da si znaki niso podobni in zato ni izpolnjen pogoj podobnosti znakov, zaradi česar pa ni ugotavljal enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, saj to ni potrebno glede na določbo točke b). 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Organ je zato ugovor tožnika na podlagi določbe 3. odstavka 102. člena zakona zavrnil. Ugovoru Metronet d. o. o. pa je delno ugodil ter zavrnil prijavo znake METRONET za tam navedene storitve v razredih 37, 38 in 42. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih določb. V tožbi je uvodoma povzel dosedanji potek postopka in vsebino ugovora ter še navedel, da je izpodbijana znamka METRONET kombinirana znamka z dvema elementoma – slike stilizirane krogle v zgornjem delu in besede Metronet v spodnjem delu znamke. Dasiravno je proporcionalno podoba krogle večja, pa večjo vlogo odigra besedni del Metronet, ki je za povprečnega potrošnika zagotovo dominantnejši del znamke, saj si ti znake zapomnijo po besednem delu. Beseda METRO pa je brez dvoma udarni in dominantni del besedne skovanke Metronet, ker je na začetni poziciji, povrh vsega pa gre za močno distinktivno besedo, saj je ta po svojem pomenu povsem domišljijska glede na prijavljeno blago in storitve. Starejši znamki tožnika pa predstavlja izpis te besede v grafizmu. Ker pa je besedni del najbolj razlikovalno učinkovit, je še toliko bolj pomembna primerjava teksta znamk, pri čemer le-ta takoj pokaže, da znamka METRONET povzame 2/3 del znamk tožnika, v celoti povzame tekst znamk tožnika in to na prvi poziciji, kar še povečuje podobnost in možnost zamenjevanja. Besedni del se torej loči le v dodani končnici kasnejše znamke NET, ki je po svoji vsebini itak opisen in v običajni rabi za mrežo, omrežje, splet. Ker je beseda METRO vizualno, fonetično in močna pomenska skupna točka primerjanih znamk, je mogoče pričakovati, da bo povprečni relevantni potrošnik znamko METRONET dojel le kot inačico ali verzijo starejših znamk tožnika. Zaradi te skupne besede je izpodbijana znamka zavajujoče vizualno in fonetično podobna, prav tako pa obstaja med njimi tudi miselna ali konceptualna vez. Tožnik je tudi prepričan, da ni najmanjše verjetnosti, da bi si slovenski potrošnik ob znamki METRONET predstavljal, da gre za maternico ali pa grško mero metron, v prvi vrsti bo zaznal le besedo METRO z njenim splošno znanim pomenom (podzemna železnica), zlasti pa je mogoče, da jo bo povezal z znamkama tožnika. Slovenskemu potrošniku pomeni, ki jih za posamezne sklope forsira toženka, žal ne pomenijo nič, ker bi moral najprej pogledati v določene slovarje, kar pa ni več merilo povprečnega potrošnika. Slovenski potrošnik bo še vedno povzel celotno besedo in tekst predhodnih znamk. Tudi pri izgovorjavi ni res, da bi se beseda METRO izgovarjala drugače kot v besedni zvezi METRONET, saj je izgovorjava besede METRO v obeh primerih enaka, če pa si želi toženka drugačno, pa jo lahko forsira, ampak dejstvo pa je, da jo slovenski potrošnik izgovarja enako. Zato sta si besedi tudi fonetično podobni. Končnica - net žal ne zadostuje, da bi izključili verjetno povezovanja primerjanih znamk. Podobno stališče tožnik tudi zagovarja glede pomenske podobnosti, saj niti slučajno ni verjetno, da se bo povprečni slovenski potrošnik ukvarjal s tako različnimi in podrobnimi pomenskimi sklopi besede METRONET, kot to razlaga toženka in da jo bo dojemal kot mrežo mer in podobno. Če pa jo primerjamo z besedo METRO, pa je jasno, da jo bo povezal s predhodnima znamkama in tudi z njenim jasnim in nedvoumnim pomenom. Zato je pričakovati, da bo ob sočasni uporabi teh znamk prišlo do zmede v javnosti oziroma na trgu, ki vključuje možnost povezovanja med znamkami. Nenazadnje pa je pričakovati, da bo kupec znamki zmotno zamenjeval tudi glede proizvajalca, saj je mogoče, da bo pod znamko METRONET pričakoval proizvod ali storitev tožnika. Ker pa je toženka odločila, da si znaki niso podobni, je tudi napačna njena odločitev, da ni presojala enakosti ali podobnosti blaga in storitev, kar pa bi morala storiti, in bi tudi ugotovila, da gre za enako oziroma podobno blago ali storitve. Šele po presoji obeh pogojev bi bil pravilen njen zaključek o obstoju zavrnilnih razlogov po ZIL-1. Sicer pa izpodbijana odločba odstopa od prakse, ki jo narekuje praksa Court of Justice, da je ob ugotovitvi verjetnosti zmede na trgu ob primerjavi znamk treba upoštevati njihov celokupni videz in celotni vtis z vizualnega, fonetičnega in konceptualnega vidika. Primerjava mora temeljiti na celotnem vtisu, ki ga dajejo znamke, upoštevaje zlasti njihove distinktivne in in dominantne dele (npr. odločba, št. C-251/95). Odstop toženke od lastne prakse, prakse OHIM in prakse evropskega sodišča pa zgovorno priča le nekaj primerov, kjer enako kot v obravnavanem primeru kasnejša znamka v celoti povzame dominantni del predhodne znamke (ZERO vs. ZEROTONDO - odločba OHIM št. 1232406, CHARM KLUB vs. CHARMLINE – odločba OHIM št. B 001309667, itd). Poleg tega je OHIM zavrnil tudi vrsto znamk z vsebovano besedo METRO, tako da odločitev toženke še bolj preseneča (npr. METROMET, METRONAPS, METRON, ..). Navajanje prakse OHIM pa tudi ne predstavlja navajanje novih dejstev, saj gre le za opozarjanje na ustavljeno prakso OHIM in Evropskega sodišča, ki ji je toženka dolžna slediti po uradni dolžnosti. Glede na navedeno je sodišču predlagal, da tožbi ugodi in odpravi odločbo toženke v delu o delni registraciji znamke METRONET in vrne zadevo v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da samo odloči o zadevi, ugovoru tožnika ugodi in registracijo znamke METRONET pa v celoti zavrne. Hkrati je predlagal, da sodišče toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma navedla, da v celoti izpodbija tožnikove navedbe, povzela potek dosedanjega postopka, poudarila, da besedica NET ni nujno opisovalnega značaja – to lahko velja le za nekatero blago in storitve, nikakor pa ne za vse po vrsti. Ponovno je poudarila, da grafična izvedba znaka ne daje osnove, da bi besedo METRONET obravnavali po sestavnih delih, bi bilo pa drugače, če bi bila zapisana drugače, vendar ni. Nikoli pa ni trdila, da je v tej besedni skovanki bistven del pomen metrona, ki izhaja iz grščine, ali pa, da spominja na grško besedo metra za maternico. Toženka seveda ne meni, da povprečni potrošnik pozna razne latinske besede, iz katerih izhajajo besede, ki se začnejo na metro. Hotela je le pojasniti, da beseda METRO kot del raznih besed izvira iz različnih latinskih besed, ki opredeljujejo pomen teh besed in pojasnjujejo njihov nastanek. Toženka je povsem prepričana, da povprečni potrošnik vsake besede, ki vsebuje besedo METRO, ne povezuje z njenim pomenom podzemne železnice, nasprotno od tožnika pa tudi meni, da si znaka nista fonetično podobna. Tožnik očita toženki, da ne upošteva celovite presoje znakov, pri čemer pa sam počne prav to, ko prijavljenega znaka ne jemlje kot celoto, pač pa povsem zanemari njegov slikovni del. Odločbe OHIM pa toženke ne zavezujejo, meni pa, da ne ravna v nasprotju z odločitvami Sodišča ES. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A. d. d. je v odgovoru na tožbo navedla, da je njen znak nedvomno enovita beseda, kar v nobenem primeru ne dovoljuje njenega deljenja, ob tem pa sestoji tudi iz grafičnega elementa. Toženka je odločila pravilno, saj bi nasprotna odločitev pomenila, da ima imetnik znamke METRO monopol nad besedami, ki se začnejo s temi petimi črkami. Toženka je tudi pravilno ugotovila različnost pri fonetični primerjavi, besedi pa si nista podobni niti pomensko, saj ima beseda METRO določen pomen, medtem ko je beseda METRONET fantazijska beseda. Ob tem je poudarila, da sta obe znamki tožnika izpisani v distinktivnem grafizmu in barvi, kar je verjetno posledica dejstva, da se sama beseda METRO pogosto uporablja med povprečnimi potrošniki in zato znaka METRO v besedi z običajnimi črkami ne bi bilo mogoče registrirati kot znamko. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2009 še dodal, da ni dvoma o tem, da je beseda METRONET dominantni del znamke, a temu toženka napačno ne pripisuje nobenega pomena, posebnega razlikovalnega učinka pa ni mogoče pripisati klopčiču ali krogli, ker gre za običajno geometrijsko telo. Prav tako ni mogoče trditi, da ima beseda METRONET nov pomen glede na pomen besede METRO. Poleg tega v besedni skovanki METRONET ni nekega novega pomenskega sporočila ali asociacije, ki bi jasno odstopala od pomena besede METRO. Končnica NET pa v besedi METRONET le te sploh ne opredeljuje in v ničemer ne spreminja njenega pomenskega sporočila, ki je zaradi vsebovane besede METRO neizbežno zamenljiv z znamkama tožnika. Da besede NET ni mogoče plasirati kot pomensko povsem druge besede, pa je jasno že glede na vrsto storitev, na katere se nanaša izpodbijana znamka, ki so v tesni povezavi z besedico NET. Toženka pa v odločbi sploh ne obrazloži, zakaj si zvočno znamke niso podobne, prav tako pa v odločbi ni navedla argumentov, zakaj je znamka METRONET tako različna od znamke METRO, da jo bo razlikoval vsak povprečni potrošnik glede na enake in podobne storitve in blago. Slika krogle namreč res ne prepriča. Absurdno pa je, da svojim zaključkom v prid navaja, da ima beseda METRONET prve črke m, e, t, r in o in da so te sicer enake, kot jih vsebujejo znamke METRO, a je to tudi vse, kar navede glede vizualne primerjave in zaključka o nepodobnosti znamk. Toženka pa je tudi tista, ki bi bila dolžna v odločbi podati svojo argumentacijo o tem, zakaj si znaki niso podobni ob evidentnih dejstvih fonetične in pomenske podobnosti besed METRO in Metronet. Tudi z vidika vizualne primerjave obstaja določena podobnost, a je vnovič na toženki, da bi morala nepodobnost argumentirati. Poudaril pa je še, da nihče ne oporeka enovitosti besede METRONET, je pa žal v primerjavi s starejšimi znamkami to le večinski povzetek teh znamk, kar je več kot evidentno. Žal gre pri izpodbijani znamki METRONET le za znamko tožnika z nebistvenim dodatkom NET in zato ni upravičena do registracije. Vztrajal je pri tožbi.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (določba 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali so podani zavrnilni razlogi po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 51/06 - UPB). Glede na točko b) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da si znaki znamke tožnika METRO (zaščitena z znamko skupnosti CTM št. 000779116 in mednarodno znamko IR št. 852751) in znak, za katerega se zahteva varstvo, METRONET niso enaki, vendar pa so si po mnenju tožnika podobni. Podobni so si znaki, ki jih med seboj ni mogoče razlikovati na podlagi bistvenih elementov razlikovanja. Pri oceni podobnosti konkurirajočih znakov je treba izhajati iz tega, kako povprečen potrošnik dojema oziroma bi dojemal znak kot celoto. Različnost znakov zato ne pomeni, da se morajo znaki razlikovati prav v vsakem posameznem elementu. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ znake primerjal kot celoti, pri čemer je upošteval vse njihove elemente, podal podroben opis videza vseh znakov in tudi pojasnil, zakaj so različni. Sodišče se ne more strinjati s tožnikom, da je upravni organ napačno presodil vizualno podobnost znakov zaradi po mnenju tožnika v začetku identičnega besednega dela ugovarjanega znaka METRONET (ki je po mnenju tožnika tudi najdominantnejši del ugovarjanega znaka) z že registriranima znamkama tožnika, ki predstavlja 2/3 znamk tožnika, - net pa le njegovo končnico. Tudi organ je namreč presodil, da je glede na to, da je ugovarjani znak sicer figurativni znak, ki pa ga sestavlja tudi beseda metronet, besedni del znaka najbolj dominanten del znaka, vendar pa ga poleg že navedenega besednega dela sestavlja tudi grafična podoba (krog z elipsami z enakim premerom dolžine teksta), zaradi česar ugovarjani znak (ne glede na sicer ugotovljeno vizualno podobnost v besednem delu ugovarjanega znaka in znakov tožnika) ni v celoti vizualno podoben znakoma tožnika. Sodišče tudi ne more slediti razlagi tožnika, da del besednega dela ugovarjanega znaka '' – net'' predstavlja le končnico cele besede Metronet, saj je glede na grafični zapis to enovita beseda in ne beseda, ki bi jo delili na način, kot to meni tožnik. Tožnik ima sicer prav, da je malo verjetno, da bi si povprečni slovenski potrošnik ob besedi Metronet predstavljal grško mero oziroma maternico, vendar pa tega tudi ni trdil upravni organ, ki je z nadaljnjim razlogovanjem pri vizualni primerjavi znakov samo pojasnil izvor besede ''metro'', ter še pravilno navedel, da je ta beseda lahko tudi predpona in dodal različne primere besed, sestavljenih z besedo ''metro''. Tudi fonetično analizo je organ pravilno opravil. Povprečni slovenski potrošnik bo namreč nedvomno besedo Metronet izgovarjal s poudarkom na prvem zlogu, za razliko od poudarka na zadnjem zlogu pri izgovorjavi besede METRO, ki jo bo povezal s splošno znanim izrazom za podzemeljsko železnico, zaradi česar tožnikov ugovor o enaki izgovorjavi znakov ne vzdrži. Zaradi že uveljavljenega izraza METRO za podzemeljsko železnico, pa je podana tudi precejšnja razlika primerjanih znakov pri pomenski primerjavi, zlasti ob upoštevanju, da bo besedo METRONET v ugovarjanem znaku povprečni slovenski potrošnik (precej verjetno) dojel kot izmišljeno besedo – kar je pravilno presodil tudi upravni organ - lahko pa bi jo dojel tudi kot sinonim za središče, kar pa je tudi po oceni sodišča znatno manj verjetno. Zaključek upravnega organa o nepodobnosti znakov tako izhaja iz celovite presoje, v okviru katere je organ opravil analizo z vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika, in je tožnik s svojimi ugovori po oceni sodišča ni mogel izpodbiti. Pri tem pa organ tudi ni ravnal v nasprotju s sodno prakso Evropskega sodišča, saj je pri primerjavi upošteval celotni vtis znakov ter njihove distinktivne, kot tudi dominantne dele. Na drugačno odločitev v zadevi tako ne more vplivati po tožnikovem mnenju različna praksa OHIM (ki organa pri odločanju sicer ne veže), saj so pravila specifična v vsakem posameznem primeru, zaradi česar odločitve OHIM ne morejo veljati za precedens, temveč so lahko le v pomoč.

Sodišče pa tudi ne more slediti trditvi tožnika, da bi moral upravni organ upoštevati tudi enakost oziroma podobnost blaga. Glede na zgoraj citirano določbo točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 morata biti za preprečitev registracije znamke hkrati izpolnjena dva pogoja: podobnost oziroma enakost prijavljenega znaka in znaka registrirane znamke ter podobnost oziroma enakost blaga in storitev, na katere se prijavljeni znak in registrirana znamka nanaša. Ob ugotovitvi, da si znaki niso podobni, je tako primerjava blaga brezpredmetna, zaradi česar tožnik ne more uspeti z ugovorom o materialnopravno napačni opustitvi presoje organa enakosti oziroma podobnosti blaga.

Ker pa si znaki niso podobni, ne more priti tudi do verjetnosti zmede v javnosti in verjetnosti povezovanja s prejšnjo znamko (točka b). Zakon nastanek navedenih posledic iz točke b) namreč veže zgolj na primere, ko so si znaki med seboj zamenljivo podobni, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Izpodbijana odločba pa tudi ni obremenjena s kršitvami pravil postopka, saj je organ svojo odločitev izčrpno in v zadostni meri obrazložil, tako glede posameznih vidikov primerjave, kot tudi glede primerjave znakov v celoti.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba organa pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.