Jedro

Ker lahko tožnica v skladu s prvim odstavkom 16. člena Uredbe Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodiščem v državi članici, v kateri ima ta stranka svoje prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče – tožnica pa ima stalno prebivališče v R Sloveniji – je pravilna odločitev prvega sodišča, da je podana pristojnost slovenskega sodišča. V pogodbi sklenjeni dogovor o pristojnosti sodišča R Češke ne zadosti pogojem 17. člena uredbe; sklenjen bi namreč moral biti po nastanku spora.

Izhajajoč iz dejstva, da ima tožnica stalno prebivališče v R Sloveniji, čemur toženec ni ugovarjal, je pravilna odločitev prvega sodišča, da je v skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I treba uporabiti pravo R Slovenije. Tožnica in kreditodajalec sta se sicer res dogovorila o uporabi prava R Češke, vendar pa je pravilno nadaljnje razlogovanje prvega sodišča, da v skladu z drugim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I izbira prava potrošnika ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih po pravu R Slovenije ni dogovorjeno odstopanje z dogovorom. Zato se je prvo sodišče pravilno oprlo na določbe ZPotK-1. Gre za kogentne določbe, od katerih ni dovoljeno odstopati. Ker je pogodba nična, je za odločitev v obravnavani zadevi treba uporabiti pravo R Slovenije tudi na podlagi prvega odstavka 6. člena Uredbe Rim. I.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost kreditne pogodbe št. 61-1043 z dne 14. 6. 2012 (I. točka izreka). Za nično je ugotovilo tudi odstopno izjavo in upravno izplačilno prepoved na plačo – pokojnino z dne 14. 6. 2012 za poplačilo terjatve iz kreditne pogodbe št. 61-1043 z dne 14. 6. 2012 (II. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo zneska v višini 2.578,84 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). V IV. točki izreka je toženca zavezalo k povračilu tožničinih pravdnih stroškov v znesku 669,57 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da je sodišče prve stopnje v odsotnosti toženca izvedlo narok, kljub temu, da se je direktor opravičil zaradi zdravstvenih težav. Obravnava je bila izvedena nezakonito, izvesti bi jo bilo treba ponovno, zato je sodba nezakonita in jo je treba razveljaviti. Izpodbija pasivno legitimacijo, saj tožnica pogodbe ni sklenila s tožencem, ampak z družbo F., s. r. o., zato mora svoje razmerje urejati s prej navedeno družbo. Toženec je od družbe F., s. r. o. zgolj prevzel terjatev. Izpodbija tako stvarno kot tudi krajevno pristojnost Okrajnega sodišča v Ljubljani. Sporna kreditna pogodba je bila sklenjena v Brnu v R Češki. Skladno z določbo 21. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) se šteje, da je pogodba sklenjena v kraju, v katerem je imel ponudnik sedež oziroma prebivališče v trenutku, ko je dal ponudbo. Pogodba je bila sklenjena na daljavo na sedežu kreditodajalca v Brnu v R Češki, zato se v tem primeru uporablja pravo R Češke. V predmetni kreditni pogodbi je tudi dogovorjena izključna pristojnost sodišča v Brnu. Ker gre za poslovni in ne potrošniški kredit, tožnica pogodbe ni sklenila kot potrošnica, ampak kot oseba, ki je kredit potrebovala za svojo pridobitno dejavnost, zato se za ta primer določbe zakonov, ki obravnavajo potrošnike, ne uporabljajo. Izpostavlja odločitev Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 10. 1. 2014, ki je pravilno ugotovilo, da se v civilnih in gospodarskih zadevah, v katerih sta stranki osebi s prebivališčem ali sedežem v različnih državah članicah EU, za določitev mednarodne pristojnosti uporabljajo določbe Bruseljske uredbe. Slednja v 23. členu ureja dogovor o pristojnosti in določa, da če se stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, dogovorijo, da mora biti za spore, ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišče določene države članice, je pristojno to sodišče oziroma so pristojna sodišča te države članice. Ta pristojnost je izključna, razen, če se stranke niso dogovorile drugače. Veljaven dogovor o pristojnosti izključuje splošno pristojnost po drugem členu Bruseljske uredbe. Okrajno sodišče v Mariboru je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka vložila tožbo pred nepristojnim sodiščem. Pritožnik informativno opozarja na neustavnost 3. člena 27. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju: ZPotK-1), ki odkazuje na ničnost kreditne pogodbe, ki jo dajalec kredita sklene brez dovoljenja ministrstva, pristojnega za varstvo potrošnikov. Zakonska določba predvideva nekakšno civilnopravno sankcijo, ki je v popolnem nesorazmerju z domnevno kršitvijo ter vzpodbuja goljufivo obnašanje kreditojemalcev. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica 14. 6. 2012 prejela znesek v višini 2.300 EUR. Tožnica trdi, da je morala plačati 450 EUR, za to pa ni predložila nobenega dokaza. Izpodbija tudi odločitev glede pravdnih stroškov. Tožbeni zahtevek je neutemeljen, kar enako velja glede predloga za izdajo začasne odredbe.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vključno s stroškovnimi posledicami.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi naslednjih prvin dejstvenega substrata: - med družbo F., s. r. o. kot kreditodajalko in tožnico kot kreditojemalko je bila 14. 6. 2012 sklenjena kreditna pogodba št. 61-1043; - mesečna anuiteta po pogodbi je znašala 212,83 EUR, predvideno število anuitet pa je bilo 24; - terjatev kreditodajalke do kreditojemalke je bila odstopljena tožencu; - toženec je pravna oseba s sedežem v R Sloveniji.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih pravnorelevantnih dejstev in izvedenih dokazov napravilo prepričljivo dokazno oceno, skladno z zakonskim napotilom iz 8. člena ZPP, in sprejelo pravilno odločitev.

7. Zmotni so pritožbeni očitki o nezakonitosti izvedbe zadnjega naroka, ker je direktor toženca zaradi zdravstvenih težav opravičil svoj izostanek. V skladu z določbo 115. člena ZPP lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter je stranki, zakonitemu zastopniku, pooblaščencu, priči ali izvedencu onemogočen prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Toženec takšnega opravičila ni predložil, niti ni opravičil svojega izostanka, zato je odločitev prvega sodišča, ki je narok opravilo v odsotnosti zakonitega zastopnika toženca, pravilna.

8. Čeprav toženec s tožnico ni sklenil kreditne pogodbe, je kljub temu podana njegova pasivna legitimacija. Njen obstoj je prvo sodišče prepričljivo utemeljilo v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe. Izpostavilo je pravno naravo upravno izplačilne prepovedi, ki nastane po volji dolžnika oz. s soglasjem upnika ter potrditvijo dolžnikovega dolžnika. Tožnica je izkazala ničnost pogodbe, zato je nična tudi upravno izplačilna prepoved. Izhajajoč iz prvega odstavka 20. člena ZPotK-1 ima potrošnik v primeru odstopa terjatve iz kreditne pogodbe pravico uveljavljati proti prevzemniku vse pravice in ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti prvotnemu dajalcu kredita: tudi ničnost pogodbe in odstop terjatve oz. odstopne izjave ter upravno izplačilne prepovedi. Terjatev je bila po pogodbi odstopljena tožencu, njemu je tožnica izplačevala anuitete, kar izkazujejo tudi dokazila (priloga A5), zato je prvo sodišče na podlagi prej citirane določbe pravilno ugotovilo pasivno legitimacijo toženca. Ker je toženec prejel zneske brez pravne podlage, je bil neupravičeno obogaten, zato pravno podlago v obravnavani zadevi predstavljajo tudi določbe OZ, ki urejajo neupravičeno obogatitev. Nanje se v 27. oz. 28. točki obrazložitve sklicuje tudi prvo sodišče. 9. Z vprašanjem pristojnosti se je sodišče prve stopnje ukvarjalo v točkah 13- 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prepričljivo je ugotovilo, da je treba tožnico šteti za potrošnico, zato je treba uporabiti določbe ZPotK-1 ter določbe Uredbe Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilni in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: uredba), ki potrošniške pogodbe ureja v oddelku 4 (členi 15 do 17). Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo zatrjevanjem tožnice, da je pogodbo sklenila kot potrošnica v osebne namene. Po zatrjevanjih toženca naj bi tožnica podpisala izjavo, da kredit najema za poslovne namene, vendar takšnega dokazila v spis ni predložil. Tudi iz vsebine pogodbe, ki jo je tožnica sklenila z družbo F., s. r. o. izhaja, da naj bi bila tožnica potrošnica, pogodba pa se na več mestih sklicuje na določbe Zakona o potrošniških kreditih. Ker lahko tožnica v skladu s prvim odstavkom 16. člena prej citirane uredbe sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodiščem v državi članici, v kateri ima ta stranka svoje prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče – tožnica pa ima stalno prebivališče v R Sloveniji – je pravilna odločitev prvega sodišča, da je podana pristojnost slovenskega sodišča. V pogodbi sklenjeni dogovor o pristojnosti sodišča R Češke ne zadosti pogojem 17. člena uredbe; sklenjen bi namreč moral biti po nastanku spora. Tožnico je torej treba šteti za potrošnico, zato pritožbeno sklicevanje na t. i. sklenitev pogodbe na daljavo, glede na prej pojasnjeno, ne more imeti želene teže. Enako velja glede pritožbenih sklicevanj na sklepe Okrajnega sodišča v Mariboru. Toženec niti ni izkazal, da gre za pravnomočne odločitve, poleg tega pa takšne odločitve pritožbenega sodišča ne vežejo.

10. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o uporabi prava pravilno oprlo na Uredbo (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in sveta z dne 17. 6. 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (v nadaljevanju: Uredba Rim I). Predmetna uredba posebej ureja potrošniške pogodbe in z njimi povezane zavarovalne pogodbe. Če takšno pogodbo fizična oseba sklene za namen, ki ga ni mogoče obravnavati kot poslovno ali poklicno dejavnost te osebe, in torej gre za potrošnika, se uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče. Izhajajoč iz dejstva, da ima tožnica stalno prebivališče v R Sloveniji, čemur toženec ni ugovarjal, je pravilna odločitev prvega sodišča, da je v skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I treba uporabiti pravo R Slovenije. Tožnica in kreditodajalec sta se sicer res dogovorila o uporabi prava R Češke, vendar pa je pravilno nadaljnje razlogovanje prvega sodišča, da v skladu z drugim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I izbira prava potrošnika ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih po pravu R Slovenije ni dogovorjeno odstopanje z dogovorom. Zato se je prvo sodišče pravilno oprlo na določbe ZPotK-1. Gre za kogentne določbe, od katerih ni dovoljeno odstopati. Ker je pogodba nična, je za odločitev v obravnavani zadevi treba uporabiti pravo R Slovenije tudi na podlagi prvega odstavka 6. člena Uredbe Rim. I. 11. Pritožnik zgolj informativno navaja očitek o neustavnosti določbe ZPotK-1 iz tretjega odstavka 27. člena. Zato se pritožbeno sodišče do tovrstnih očitkov ne bo posebej opredeljevalo. Poudarja pa, da ni izkazano, da bi imel dajalec kredita ustrezna dovoljenja ministrstva, pristojnega za varstvo potrošnikov. Zato je odločitev prvega sodišča o ničnosti kreditne pogodbe ter odstopne izjave in upravno izplačilne prepovedi, pravilna. Ob odsotnosti ustreznih dokazil je tako moč sklepati, da kreditojemalec, pa tudi toženec, v času sklenitve pogodbe nista imela dovoljenj za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja.

12. Višino zneska, ki ga mora toženec vrniti tožnici, je sodišče prepričljivo obrazložilo v točkah 25 do 27 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ustrezno je pojasnilo višino prisojenega zneska. Tožnici je verjelo, da je morala v gotovini plačati 450 EUR za stroške odobritve kredita, saj je kot dokaz tovrstnega poslovanja predložila dopis Tržnega inšpektorata RS z dne 18. 2. 2014. Toženec trditev o gotovinskem plačilu brez izdanega potrdila ni prerekal, zato je prvo sodišče pravilno štelo, da je tožničina trditev dokazana, skladno z določbo 214. člena ZPP.

13. Pritožnik neutemeljeno oporoka prisojenim pravdnim stroškom. Tožbeni zahtevek je utemeljen, zato je prvo sodišče tožnici priznalo tudi priglašene stroške pravdnega postopka. Odmeri stroškov pritožba ne oporeka, zato je pritožbeno sodišče posebej ni preverjalo. Pritožbeni očitki pa so glede na prej pojasnjeno neutemeljeni.

14. Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato jo je zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje