Jedro

Tožena stranka ima v družbi A. d.o.o. 80% delež. Iz uradnih evidenc izhaja, da znaša vrednost njenega vložka 7.010,40 EUR, kar je več kot znaša njen davčni dolg. Glede na to, da ima tožeča stranka navedeno premoženje, v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za odpis ali delni odpis davčne obveznosti, ne glede na to, da sicer izpolnjuje dohodkovni pogoj za odpis.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje ugodil vlogi tožeče stranke za odpis, delni odpis ali obročno plačilo davčnega dolga iz naslova dohodnine tako, da je tožeči stranki omogočil obročno plačilo v 24-ih mesečnih obrokih v višini 230,50 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožeča stranka živi sama, da je prijavljena na zavodu za zaposlovanje in ne prejema denarnega nadomestila. Ugotovljeno je bilo, da tožeča stranka ni lastnik nepremičnin ali prevoznih sredstev, ter ni imetnik vrednostnih papirjev, iz registra davčnih zavezancev pa izhaja, da ima 80% delež v družbi A. d.o.o. v kateri znaša njen vložek 7.011,40 EUR. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljnjem besedilu Pravilnik) v 37. členu določa, da davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, delno pa odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo 60% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo, izpolnjen pa mora biti še dodatni pogoj, da obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da ima tožeča stranka v pravni osebi vložek, katerega vrednost presega znesek davčnega dolga in s prodajo katerega bi se dolg lahko poravnal je odločil, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za obročno plačilo dolga. Pri določanju števila obrokov je upravni organ prve stopnje upošteval navedbo tožeče stranke, da se bo meseca junija upokojil, zato je odločil, da se mu dovoli obročno plačilo dolga v 24-ih mesečnih obrokih.

Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev je z odločbo št. DT 499-31-451/2011-2 z dne 23. 2. 2012 pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter v posledici tega napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da družba A. d.o.o. ne posluje več in ima transakcijski račun zaprt že od 18. 3. 2010. Tožeča stranka ni sprožila stečaja družbe zato, ker ni razpolagala z zadostnimi sredstvi, je pa začet postopek izbrisa družbe po uradni dolžnosti. Tožeča stranka od dne 22. 5. 2011 prejema starostno pokojnino v višini 430,48 EUR, je brez drugih prejemkov in živi v podnajemniškem stanovanju. Delež tožeče stranke v družbi A. d.o.o. je brez dejanske vrednosti, kar bi morala tožena stranka pri svojem odločanju preveriti in upoštevati. Upoštevaje navedeno so namreč izpolnjeni pogoji za delni ali celotni odpis davčnega dolga v skladu z drugim odstavkom 37. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi tožeči stranki odpiše davčni dolg ter ji povrne stroške tega postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje, v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi obeh odločb in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Za odločanje v zadevi je treba upoštevati Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljnjem besedilu Pravilnik), ki je veljal do 27. 12. 2011 in je v prvem odstavku 37. člena kot merilo za delni odpis določal pogoj, da mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni s 30. in 32. členom tega Pravilnika ne presegajo 60% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo in da obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihodkov prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Iz četrtega odstavka 35. člena Pravilnika izhaja, da se višina poslovnih deležev v odstotku ugotavlja iz izpiska sodnega registra, njihova vrednost pa se ugotavlja iz zaključne bilance stanje za preteklo poslovno leto.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da ima tožeča stranka v družbi A. d.o.o. 80% delež, vrednost vložka pa znaša 7.010,40 EUR. Upoštevaje navedeno, ne glede na to, da tožeča stranka sicer izpolnjuje dohodkovni pogoj za odpis davčne obveznosti iz prvega odstavka 37. člena Pravilnika, ne izpolnjuje premoženjskega pogoja za odpis davčne obveznosti, saj glede na podatke, ki so bili ugotovljeni iz uradnih evidenc, tožeča stranka poseduje premoženje. Tudi po mnenju sodišča ustanovitveni delež v družbi nedvomno predstavlja premoženje tožeče stranke iz katerega bi bilo mogoče poplačati vsaj del davčnega dolga. Vlogi za odpis davčnega dolga tako ni mogoče ugoditi, saj je upoštevaje že navedene določbe Pravilnika odpis davčnega dolga možen le če zavezanec kumulativno izpolnjuje pogoj, da nima premoženja in ima zelo nizke dohodke, zato je upravni organ prve stopnje pravilno odločil, ko v konkretnem primeru tožeči stranki davčni dolg ni odpisal. Upoštevaje določbe prvega odstavka 101. člena ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let, oziroma dovoli plačilo davka v največ 24-ih mesečnih obrokih v obdobju 24-ih mesecev. Upravni organ prve stopnje je tožeči stranki dovolil odlog plačila davčnega dolga v 24-ih obrokih, kar je maksimalno določen rok, zato je tudi po mnenju sodišča taka odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna in zakonita.

Tožeča stranka svojega tožbenega ugovora, da je bil nad družbo A. d.o.o. uveden postopek izbrisa po uradni dolžnosti ni časovno opredelila, pa tudi sicer to predstavlja tožbeno novoto, ki jo sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 ne more upoštevati. Tožeča stranka je sicer v pritožbi smiselno zatrjevala, da naj bi bila dejanska vrednost poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. le neznatna, vendar za to ni predložila nobenega dokaza in je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je sledil uradnim podatkom, glede višine poslovnega deleža tožeče stranke. To, da je imela družba A. d.o.o. blokiran transakcijski račun pa na vrednost deleža tožeče stranke v družbi nima neposrednega učinka. Upoštevaje navedeno so tožbeni ugovori tožeče stranke neutemeljeni. Sodišče pa pripominja, da lahko tožeča stranka, v primeru da se je njeno premoženjsko stanje bistveno spremenilo poda ponoven predlog za odpis, oziroma delni odpis, davčnega dolga.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroška postopka, če sodišče tožbo zavrne.