Jedro

Skladno z določilom tretjega odstavka 44. člena ZPP ima namreč sodišče korekturno dolžnost le, če je vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede očitno prenizka ali previsoka in zato nastane vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča. Po določilu prvega odstavka 31. člena ZST-1 pa je korekturna dolžnost podana le, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost spornega predmeta ocenila prenizko. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da navedena sporna vrednost ne odstopa in da je primerna ter je začelo z vodenjem postopka, temu pa ni nasprotovala tudi nobena od pravdnih strank. Zato sodišče prve stopnje v tem primeru ni imelo pravne podlage za določitev vrednosti spornega predmeta, ki bi bila drugačna od vrednosti spornega predmeta, ki sta jo tožnici navedli v tožbi. V kolikor sta toženki bili mnenja, da postavljena sporna vrednost ni primerna, bi morali na to opozoriti v odgovoru na tožbo oziroma tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Tam sta imeli možnost, da ugovarjata temu, da vrednost spornega predmeta ni navedena diferencirano. Ustavno sodišče RS se je že izreklo, da tudi v primeru, ko zakonodajalec odgovornost za zavarovanje strankinih pravic v določeni meri nalaga sodišču, to ne pomeni, da stranke niso tudi same dolžne poskrbeti za varstvo svojih pravic v postopku, in da je logično pričakovanje, da bodo predvsem stranke same skrbele za ustrezno varstvo svojih pravic oziroma da bodo same nosile negativne posledice ne dovolj skrbnega ravnanja v postopku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženki) dolžna povrniti tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) stroške pravdnega postopka v znesku 4.798,68 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2.Zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta toženki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavljata, da sta tožnici uveljavljali primarni in podredni zahtevek, navedli pa le eno sporno vrednost in sicer 31.000,00 EUR in ne diferencirane vrednosti, v posledici česar ni mogoče ugotoviti, kakšna je vrednost posameznega zahtevka. Menita, da gre za enak položaj, kot če sporna vrednost sploh ne bi bila navedena. Sodišču prve stopnje očitata, da se ni opredelilo do vrednosti spornega predmeta ter da ni izvedlo korekturne dolžnosti. Ker izpodbijanega sklepa zato ni mogoče preizkusiti glede določitve vrednosti spornega predmeta, ni mogoče preizkusiti odločitve glede odmere o vrednosti točke in s tem odmere nagrade pooblaščencu tožnic. Nadalje očita sodišču prve stopnje, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, ali je priznalo stroške za vloge, ki so bile vsebinsko pomembne za zadevo. Ker sklep ne vsebuje obrazložitve vseh stroškov, pritožba očita absolutno bistveno kršitev določb postopka. Glede na navedeno pritožba predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Stroškov ne priglaša.

3.Tožnici sta na pritožbo odgovorili in se zavzemata za njeno zavrnitev. Priglašata stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu z 350. členom ter 366. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oz. v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je tudi sicer del uradnega preizkusa, saj je izpodbijano stroškovno odločitev mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo pravno podlago za sprejem te odločitve in posebej naštelo stroške, ki jih je priznalo vsaki stranki. V zadostni meri je pojasnilo, katere stroške je priznalo pooblaščencu tožnic (tč. 6 in 7 obrazložitve) in katere ne, ob tem pa tudi za vse stroške, ki jih ni priznalo, obrazložilo, zakaj jih ni priznalo (tč. 8 -10 obrazložitve). Ob tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da veljajo za obrazložitev stroškovnih odločitev v sodni praksi nekoliko nižji standardi. V skladu z ustaljeno sodno prakso za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških zadošča, da se sodišče sklicuje na stroškovnik, na tem pa označi, katere stroške je priznalo in v kakšni višini. Sodišče prve stopnje sicer ni posebej pojasnjevalo, zakaj je posamezni strošek priznalo, a je ob njem navedlo številko Odvetniške tarife, po kateri je priznalo posamezni strošek, kar povsem zadostuje, da je mogoče izpodbijani sklep preizkusiti. Pri tistih stroških, ki jih sodišče prve stopnje ni priznalo, pa je posebej obrazložilo svojo odločitev za vsako opravilo posebej. Prav tako je mogoče preizkusiti odmerjene stroške po višini, saj je znana tudi sporna vrednost, od katere je sodišče prve stopnje odmerjalo pravdne stroške po Odvetniški tarifi.

7.V zvezi s pritožbeno grajo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravilnosti sporne vrednosti, in da je bila le-ta navedena tako za primarni kot podredni zahtevek skupaj, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da sodišče v tem primeru ni imelo korekturne dolžnosti glede vrednosti spornega predmeta. Skladno z določilom tretjega odstavka 44. člena ZPP ima namreč sodišče korekturno dolžnost le, če je vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede očitno prenizka ali previsoka in zato nastane vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča. Po določilu prvega odstavka 31. člena ZST-1 pa je korekturna dolžnost podana le, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost spornega predmeta ocenila prenizko. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da navedena sporna vrednost ne odstopa in da je primerna ter je začelo z vodenjem postopka, temu pa ni nasprotovala tudi nobena od pravdnih strank. Zato sodišče prve stopnje v tem primeru ni imelo pravne podlage za določitev vrednosti spornega predmeta, ki bi bila drugačna od vrednosti spornega predmeta, ki sta jo tožnici navedli v tožbi.

8.Toženki sodišču prve stopnje očitata, da je opustilo korekturno dolžnost. V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da če sodišče svojo korekturno dolžnost opusti, 22. člen Ustave terja takšno razlago določb ZPP, da ima možnost zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta tudi nasprotna stranka v postopku. Zato se toženki ne moreta sklicevati, da 44. člen ZPP ne določa obveznosti tožene stranke pri določitvi vrednosti spornega predmeta. V kolikor sta toženki bili mnenja, da postavljena sporna vrednost ni primerna, bi morali na to opozoriti v odgovoru na tožbo oziroma tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Tam sta imeli možnost, da ugovarjata temu, da vrednost spornega predmeta ni navedena diferencirano. Ustavno sodišče RS se je že izreklo, da tudi v primeru, ko zakonodajalec odgovornost za zavarovanje strankinih pravic v določeni meri nalaga sodišču, to ne pomeni, da stranke niso tudi same dolžne poskrbeti za varstvo svojih pravic v postopku, in da je logično pričakovanje, da bodo predvsem stranke same skrbele za ustrezno varstvo svojih pravic oziroma da bodo same nosile negativne posledice ne dovolj skrbnega ravnanja v postopku. Toženki bi zato, kot je bilo že navedeno, morali ugovarjati "nediferencirano" navedeni vrednosti spornega predmeta tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je vrednost primerna in da korekturna dolžnost ni potrebna, le-te tudi ni izvedlo. Z navedeno vrednostjo sta se strinjali tudi tožnici, ki sta jo navedli v tožbi. Ob tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da kadar je v primeru podrednih zahtevkov navedena le ena sporna vrednost, se šteje, da je navedena vrednost primarnega zahtevka (kar je bilo v preteklosti pomembno predvsem pri vložitvi revizije). V obravnavnem primeru je bilo ugodeno primarnemu zahtevku (in ne podrednemu, kot to zmotno navajata toženca v pritožbi), zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno kot vrednost spornega predmeta za odmero stroškov vzelo v tožbi navedeno vrednost 31.000,00 EUR.

9.Sodišče prve stopnje je torej postopalo pravilno, ko je priglašene stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in glede na sporno vrednost postopka v višini 31.000,00 EUR. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, je pravilno odmerilo stroške za posamezne odvetniške storitve in zavrnilo tiste opravljene storitve, ki so se izkazale za nepotrebne, kar je tudi posebej obrazložilo.

10.Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11.Toženki sami nosita stroške odgovora na pritožbo, ker z njim nista pripomogli k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------

1VSL Sklep II Cp 1952/2021 z dne 1. 12. 2021, VSL Sklep II Cp 1876/2019 z dne 8. 5. 2020, VSL Sklep I Cp 1007/2021 z dne 13. 7. 2021.

2Up-2089/06,U-I-106/07 z dne 18. 10. 2007

3V primeru, ko stranka za primarni in podredni zahtevek (ki imata različno podlago; drugi odstavek 41. člena ZPP) navede eno vrednost spornega predmeta, se po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča ta vrednost nanaša samo na primarni zahtevek. Tako tudi: VS RS II Ips 276/2011 z dne 25. 9. 2014, II Ips 277/2010 z dne 12. 12. 2013 in II Ips 359/2009 z dne 11. 11. 2010 , VSRS sklep II Ips 125/2015 z dne 25.8.2016.