Jedro

Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 321. člena in 443. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, s čemer uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi razpisalo tri naroke za glavno obravnavo. Dne 16. 5. 2021 se zaradi odsotnosti državnega tožilca narok ni opravil, izven glavne obravnave pa je sodišče zaslišalo priči. Na naroku dne 9. 6. 2021 je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, na njej pa je obdolženec podal svoj zagovor. Na naroku dne 30. 6. 2021 je sodišče prve stopnje saniralo procesno pomanjkljivost, in sicer izostali začetek naroka z branjem obtožnega predloga ter po modifikaciji obtožnega predloga v korist obdolženca, v nenavzočnosti obdolženca izreklo predmetno sodbo. Pritožnik ima sicer prav, da se glavna obravnava v skrajšanem postopku začne s predstavitvijo obtožnega predloga ali zasebne tožbe, ki jo prebere tožilec, kot tudi, da narok dne 9. 6. 2021, ko je sodišče "nadaljevalo z dokazovanjem" namesto začelo z glavno obravnavo, ni bil izveden v skladu s prvim odstavkom 443. člena ZKP, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obdolžencu je bil namreč na predobravnavnem naroku dne 5. 5. 2021, v navzočnosti njegovega zagovornika vročen obtožni predlog, obdolženec pa je izjavil, da dodatnega roka za pripravo obrambe ne potrebuje in se je odpovedal tridnevnemu roku iz tretjega odstavka 439. člena ZKP, iz česar je zaključiti, da je bil obdolženec z vsebino obtožnega predloga seznanjen, kar nenazadnje izhaja tudi iz vsebine njegovega zagovora, podanega na naroku dne 9. 6. 2021. Po povedanem zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Neutemeljena je pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico obdolženca do sojenja v njegovi navzočnosti (29. člena Ustave RS) in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Po prvem odstavku 442. člena ZKP sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca, če ta ne pride kljub temu, da je bil v redu povabljen, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. V obravnavani zadevi je bil obdolženec z datumi narokov za glavno obravnavo seznanjen na predobravnavnem naroku dne dne 5. 5. 2021, kar je tudi potrdil s svojim podpisom, kar pomeni, da je bil pravilno vabljen. Svojega izostanka z naroka dne 30. 6. 2021 ni opravičil, na naroku je bil navzoč njegov zagovornik, ki je celo navedel, da se obdolženec strinja s sojenjem v nenavzočnosti. Obdolženec je bil pred tem že zaslišan, in sicer na naroku za glavno obravnavo z dne 9. 6. 2021, ko je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, sodnica pa je ocenila, da obdolženčeva navzočnost na naroku ni nujna. Glede na navedeno so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca, zato v pritožbi zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora, nato pa, upoštevaje kazen eno leto in tri mesece zapora, določeno za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 23535/2014 z dne 13. 2. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 23535/2014 z dne 27. 6. 2019, pravnomočno dne 10. 7. 2019, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 59. člena KZ-1, določilo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi štirih let, ki šteje od pravnomočnosti te sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi X. d. o. o. plača znesek 13.831,67 EUR in oškodovani družbi Y. d. o. o. v istem roku plača znesek 30.510,00 EUR. Oškodovanca B. B. je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da obdolženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca.

2. Pritožbo vlagajo obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji; predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prav sojenje).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 321. člena in 443. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, s čemer uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi razpisalo tri naroke za glavno obravnavo. Dne 16. 5. 2021 se zaradi odsotnosti državnega tožilca narok ni opravil, izven glavne obravnave pa je sodišče zaslišalo priči B. B. in C. C. Na naroku dne 9. 6. 2021 je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, na njej pa je obdolženec podal svoj zagovor. Na naroku dne 30. 6. 2021 je sodišče prve stopnje saniralo procesno pomanjkljivost, in sicer izostali začetek naroka z branjem obtožnega predloga ter po modifikaciji obtožnega predloga v korist obdolženca, v nenavzočnosti obdolženca izreklo predmetno sodbo. Pritožnik ima sicer prav, da se glavna obravnava v skrajšanem postopku začne s predstavitvijo obtožnega predloga ali zasebne tožbe, ki jo prebere tožilec, kot tudi, da narok dne 9. 6. 2021, ko je sodišče „nadaljevalo z dokazovanjem“ namesto začelo z glavno obravnavo, ni bil izveden v skladu s prvim odstavkom 443. člena ZKP, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obdolžencu je bil namreč na predobravnavnem naroku dne 5. 5. 2021, v navzočnosti njegovega zagovornika vročen obtožni predlog, obdolženec pa je izjavil, da dodatnega roka za pripravo obrambe ne potrebuje in se je odpovedal tridnevnemu roku iz tretjega odstavka 439. člena ZKP, iz česar je zaključiti, da je bil obdolženec z vsebino obtožnega predloga seznanjen, kar nenazadnje izhaja tudi iz vsebine njegovega zagovora, podanega na naroku dne 9. 6. 2021. Po povedanem zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

5. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico obdolženca do sojenja v njegovi navzočnosti (29. člena Ustave RS) in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Po prvem odstavku 442. člena ZKP sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca, če ta ne pride kljub temu, da je bil v redu povabljen, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. V obravnavani zadevi je bil obdolženec z datumi narokov za glavno obravnavo seznanjen na predobravnavnem naroku dne dne 5. 5. 2021, kar je tudi potrdil s svojim podpisom, kar pomeni, da je bil pravilno vabljen. Svojega izostanka z naroka dne 30. 6. 2021 ni opravičil, na naroku je bil navzoč njegov zagovornik, ki je celo navedel, da se obdolženec strinja s sojenjem v nenavzočnosti. Obdolženec je bil pred tem že zaslišan, in sicer na naroku za glavno obravnavo z dne 9. 6. 2021, ko je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, sodnica pa je ocenila, da obdolženčeva navzočnost na naroku ni nujna. Glede na navedeno so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca, zato v pritožbi zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6. Pritožbena navedba, da so očitki, da je obdolženec poškodoval očala oškodovanca, v postopku v celoti ovrženi, ni utemeljena. Prav ima sicer pritožnik, da je oškodovanec spremenil svojo izpovedbo, kar je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo v točki 7 izpodbijane sodbe. Ni pa mogoče pritrditi pritožniku, da naj bi policista C. C. in D. D. v svojih izpovedbah potrdila, da je opis dogodkov, kot ga je podal oškodovanec, neresničen. Policista sta potrdila, da je bil oškodovanec tisti, ki je dvakrat zaprosil za intervencijo policije, C. C. pa je izpovedal še, da jima je oškodovanec ob drugi intervenciji pokazal razbita očala, ki sta bila na tleh, ni pa se spomnil, ali so bila na cesti ali na pločniku. Navedba pritožnikov, da obdolženec, ki je prestal operacijo kolka, ni mogel prečkati dvopasovne ceste ter ujeti zdravega oškodovanca in mu zbiti očala, pa glede na običajen potek rehabilitacije (dan po operaciji hoja s pomočjo bergel), ob upoštevanju, da obdolženec pri hoji ni (več) uporabljal bergel, ni z ničemer izkazana. S pritožbeno navedbo, ki izpostavlja izpovedbi E. E. in F. F., da obdolženec ves čas spornega dogajanja ni zapustil dvorišča delavnice, ob upoštevanju njunih izpovedb, da je oškodovanec pristopil na njihovo dvorišče, kjer sta se z obdolžencem pogovarjala, vendar vsebine njunega pogovora priči nista slišali, pritožnik ne more izpodbiti pravilnih zaključkov prvostopenjske sodbe, da je obdolženec v konfliktu z oškodovancem slednjemu poškodoval očala tako, da mu jih je zbil iz obraza na tla, nato pa brcnil na cesto, da se je razbilo levo stekelce. Pritožbeno sodišče je po povedanem presodilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, za svojo odločitev (tudi izpuščen očitek o poškodovanju kolesa in vrednosti očal) pa navedlo prepričljive razloge.

7. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je utemeljeno pričakovati, da obdolženec kaznivih dejanj ne bo ponavljal, zato mu je utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. Pritrjuje tudi vsem, v izpodbijani sodbi izpostavljenim okoliščinam iz 49. člena KZ-1, torej obteževalnim in olajševalnim okoliščinam (točka 16), na podlagi katerih je ustrezno določena kazen dva meseca zapora. Upoštevaje pravnomočno obsodbo, izrečeno obdolžencu za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, v kateri mu je bila določena kazen eno leto in tri mesece zapora ter preizkusna doba štirih let, pod posebnim pogojem, da v roku treh let po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi X. d. o. o. plača znesek 13.831,67 EUR, oškodovani družbi Y. d. o. o. pa znesek 30.510,00 EUR, je sodišče prve stopnje obdolžencu na podlagi pravil o steku po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 ustrezno določilo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora ter preizkusno doba štirih let ter prevzelo posebni pogoj iz pravnomočne sodbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. 8. Ker pritožba obdolženčevih zagovornikov ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot tako zavrnilo.

9. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (obdolženec v Sloveniji prejema dohodek v višini 450,00 EUR, premoženja nima) je tudi sodišče druge stopnje obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka v skladu z 98. členom ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.