Jedro

Tožnik zaradi prenehanja mandata direktorja iz sodnega registra izbrisanega javnega zavoda nima več statusno pravne funkcije direktorja, zato ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela direktorja in posledično ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar mu je toženec pravilno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2023 in zavrnilnega dela odločbe sveta toženke št. ... z dne 25. 5. 2023, ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja 29. 4. 2023 in trajanja delovnega razmerja pri tožencu do 31. 7. 2023, reparacijo in denarno povračilo. Sklenilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku ugodi, tožencu pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje stališču, da je podana njegova objektivna nesposobnost za opravljanje funkcije direktorja zaradi spojitve njegovega delodajalca z drugim zavodom in prenehanjem njegove funkcije po samem zakonu. Meni, da obstaja kvečjemu poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj mu je bila pogodba odpovedana zaradi okoliščine v sferi delodajalca. Zatrjuje odločanje mimo trditvene podlage toženca, ki je zatrjeval, da mu ni mogel zagotavljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na odločitev pritožbenega sodišča Pdp 1537/2006. Vztraja, da ni mogoče enačiti prenehanja funkcije direktorja zaradi odpoklica ali razrešitve in prenehanja funkcije po samem zakonu zaradi statusne spremembe delodajalca. Zatrjuje nezakonitost odpovedi, saj iz nje že vsebinsko ne izhaja odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Opozarja, da ga je toženec nesporno odjavil iz zavarovanja pred dejanskim prenehanjem delovnega razmerja po izpodbijani odpovedi. Sklicuje se na zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 29. 4. 2023, saj je bil predčasno odjavljen iz zavarovanj v nasprotju z določbami ZJU in ZUJIK; delovno razmerje mu ne bi smelo prenehati pred 31. 5. 2023. Kot neobrazloženemu in napačnemu nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da predčasna odjava ne pomeni nezakonitosti odpovedi; podana je bistvena kršitev določb postopka. Vztraja, da mu toženec ni omogočil zagovora pred odpovedjo; niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženca neutemeljeno pričakovati, da bi mu omogočil zagovor; ne drži, da na odpovedni razlog zagovor ne bi mogel vplivati, saj je bil v zvezi z zakonitostjo spojitve zavodov v teku sodni postopek. Meni, da je zagovor realizacija pravice do obrambe, delavcu zagotavlja možnost sodelovanja ter lahko vpliva na potek in rezultat odpovedi. Trdi, da je bil postopek odpovedi nezakonit tudi zato, ker toženec o postopku odpovedi ni obvestil sindikata. Vztraja, da je izpodbijana odpoved dejanje diskriminacije oziroma povračilni ukrep; toženec ga je želel kot motečega odstraniti iz javnega zavoda zaradi izraženih osebnih prepričanj in mnenj glede spojitve; bil je izločen iz delovnega procesa, obtožen nepravilnosti, zamenjan kot koordinator skupne razstave A. Zatrjuje zlorabo instituta redne odpovedi; ta je bila povračilni ukrep zoper tožnika, na to kažeta tudi napačen pravni pouk v odpovedi in preuranjena odjava iz zavarovanj. Kot očitno napačnemu nasprotuje stališču, da so bile trditve o diskriminaciji presplošne, pavšalne in nepodprte z njegovo izpovedjo. Vztraja, da je toženec (čeprav mu to ni uspelo) z odpovedjo želel omadeževati njegovo dobro (strokovno) ime, to je bil zadnji od več poskusov izključevanja in sramotenja tožnika. Navaja, da je bil po spojitvi zavodov 13. 2. 2023 njegov status "v zraku" še več kot mesec dni, odredba o neprihajanju na delo je bila izdana šele 22. 3. 2023, dela ni imel, bil je izključen od komunikacije ipd. Meni, da je tudi dolgotrajnost postopka odpovedi trpinčenje in izživljanje nad njim, odpovedni razlog je žaljiv. Po njegovem mnenju bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do izpovedi zakonite zastopnice toženca, da se je vmešaval v delo, ter tudi sicer neprimernega odnosa do njega kot bivšega direktorja. Vztraja, da je bilo dokazno breme, da ni bil diskriminiran ter da odpoved ni bila povračilni ukrep, na tožencu. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo odgovarja in predlaga, naj se pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve navedlo razloge, zakaj je kljub predčasni odjavi tožnika iz zavarovanj tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, prav tako se je neposredno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih trditev tožnika. Prav tako sodišče prve stopnje ni odločalo mimo trditvene podlage toženca, ki je ves čas postopka zatrjeval, da je pogodbo o zaposlitvi tožniku odpovedal zaradi objektivnih okoliščin (spojitev dveh javnih zavodov in posledično prenehanja mandatov njunih direktorjev), ki pomenijo razlog nesposobnosti. Pravno nepomembno je, da je toženec poleg tega navajal še, da ker je funkcijo direktorja toženca po spojitvi opravljala druga oseba, toženec za tožnika ni imel dela. Tudi na eventualno zmotno pravno kvalifikacijo odpovedi sodišče ne bi bilo vezano.

7.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1) z dne 28. 3. 2023 (listina A 3). Ugotovilo je, da je tožnik z javnim zavodom B. sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za obdobje trajanja 5-letnega mandata direktorja, to je od 1. 2. 2021 do 31. 1. 2026 (A 10). S sklepom Vlade RS o ustanovitvi javnega zavoda C. (sklep Vlade B 1) sta javna zavoda B. in D. zaradi spojitve prenehala obstajati kot samostojni pravni osebi in sta bila izbrisana iz sodnega registra. Na podlagi določbe prvega odstavka 35. člena sklepa Vlade je z dnem vpisa toženca v sodni register 13. 2. 2023 direktorjema spojenih zavodov prenehal mandat, zato je 28. 3. 2023 toženec tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zoper odpoved je tožnik vložil pritožbo. Toženec je tožnikovo pritožbo najprej zavrgel, nato pa 25. 5. 2023 zavrnil.

8.Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v zvezi z izpodbijano odpovedjo obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženca neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, tj. dejstvo, da je tožniku prenehal mandat direktorja na podlagi sklepa Vlade (B 1), zaradi česar ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela direktorja zavoda pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Na to ugotovitev ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na pravico do obrambe, saj ta ni sama sebi namen, temveč je njen namen pojasnitev okoliščin v zvezi z odpovednim razlogom in s tem možnost vplivanja na odločitev delodajalca. Tožnik zmotno meni, da bi na objektivno prenehanje mandata direktorja lahko vplival sodni postopek, sprožen v zvezi z ničnostjo vpisov v sodni register, saj ima vpis spojitve v sodni register konstitutivni učinek. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na ustaljeno sodno prakso v zvezi s stališčem, da na formalno zakonitost postopka odpovedi tožniku ne vpliva dejstvo, da sindikat, katerega član je bil tožnik, ni bil obveščen o odpovedi pred njeno podajo, niti kasneje podano negativno mnenje sindikata. Tožnik tako neutemeljeno vztraja, da je odpoved nezakonita zaradi neomogočanja zagovora in neobveščanja sindikata.

9.Tožnik v pritožbi uveljavlja, da v odpovedi navedeni razlog ni razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, temveč kvečjemu poslovni razlog iz 1. alineje prvega odstavka tega člena. Iz odpovedi izhaja, da je toženec razlog nesposobnosti utemeljil z obrazložitvijo, da je zaradi prenehanja obstoja javnega zavoda B., do katerega je prišlo zaradi spojitve z javnim zavodom D. in s tem ustanovitvijo toženca, po samem zakonu prenehal mandat direktorja B., kar pomeni, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktorja. Tožnik dejanskim ugotovitvam glede spojitve javnih zavodov B. in D., posledičnega prenehanja njegovega mandata direktorja B. in ustanovitve javnega zavoda toženca ne nasprotuje, nasprotuje pa materialnopravnemu stališču, da je navedeno zakonita podlaga za odpoved iz razloga nesposobnosti. Po citirani določbi ZDR-1 poleg subjektivnega razloga nesposobnosti zaradi razlogov na strani delavca delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti tudi iz objektivnih razlogov: v tej zadevi je to prenehanje mandata direktorja, ki je pogoj za opravljanje dela na tej funkciji. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe materialnega prava s tem, da je štelo, da tožnik zaradi prenehanja mandata direktorja iz sodnega registra izbrisanega javnega zavoda (B.) nima več statusno pravne funkcije direktorja, zato ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela direktorja in posledično ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar mu je toženec pravilno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za razlago, da bi mu bila pogodba o zaposlitvi lahko odpovedana iz razloga nesposobnosti le, če bi bil razrešen s funkcije oziroma bi mu mandat prenehal zaradi njegovega krivdnega ravnanja. Prenehanje mandata zaradi razrešitve ni edini primer, ko delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. To lahko stori tudi v primeru, kot je konkretni, ko je tožniku funkcija oziroma mandat prenehal po samem zakonu, ker je zaradi odločitve ustanovitelja o statusno pravni spojitvi dveh javnih zavodov javni zavod, v katerem je opravljal funkcijo poslovodnega organa, prenehal obstajati (prim. odločitvi pritožbenega sodišča Pdp 326/2022, Pdp 21/2024 idr.). Sklicevanje tožnika na eno starejšo drugačno odločitev pritožbenega sodišča (Pdp 1537/2006) na materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva. Po Zakonu o sodiščih (ZS) sodna praksa ni formalni pravni vir niti ne gre za ustaljeno sodno prakso.

10.Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da odpoved ni bila posledica diskriminacije. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik v postopku ni navajal zadosti konkretiziranih dejstev, ki bi opravičevala domnevo, da je bila z izpodbijano odpovedjo kršena prepoved diskriminacije (šesti odstavek 6. člena ZDR-1), kar bi prevalilo dokazno breme na toženca. Neutemeljeno je tožnikovo vztrajanje, da je toženec kršil prepoved diskriminacije s tem, da je z odpovedjo zlorabil institut redne odpovedi iz razloga nesposobnosti. Ta je bila posledica objektivnega dejstva prenehanja tožnikovega delodajalca in posledično mandata direktorja, in ne tožnikovega mnenja o spojitvi zavodov oziroma njegovih osebnih prepričanj. Da bi bil razlog za spojitev B. in D. ter posledično prenehanje mandatov obeh njunih direktorjev v tem, da bi se tožnika kot motečega odstranilo iz novoustanovljenega javnega zavoda toženca, tožnik ni zatrjeval niti to ni časovno mogoče. Na pravilnost odločitve ne vpliva pritožbeno sklicevanje na odnos zakonite zastopnice toženca do tožnika, zatrjevano izločanje tožnika iz delovnega procesa in ravnanja, ki jih razume kot sramotenje, saj mu je bila redna odpoved podana iz dejansko obstoječega objektivnega razloga, ki ni bil povezan ne s kvaliteto opravljanja njegovega dela direktorja B. ne z njegovimi osebnimi prepričanji. Glede na to ne more doseči drugačne odločitve glede zakonitosti izpodbijane odpovedi s sklicevanjem na ravnanja, ki jih šteje za trpinčenje na delovnem mestu. Ker v zakonu v primeru razlogov za redno odpoved iz razloga nesposobnosti ni predpisan rok, v katerem jo mora delodajalec podati, za zakonitost odpovedi ni bistveno, da je toženec ni podal takoj po spojitvi zavodov 13. 2. 2023 niti nekoliko z zamikom izdana odredba o neprihajanju na delo. Prav tako odpoved ni nezakonita zaradi napačnega pravnega pouka, nekoliko daljšega trajanja postopka s pritožbo ali zaradi prepovedi opravljanja dela, prav tako odpovedni razlog objektivno ni žaljiv ali tak, da bi lahko omadeževal tožnikovo dobro strokovno ime. Zmotno je namreč razumevanje poimenovanja odpovednega razloga nesposobnosti kot graje tožnikovih sposobnosti ali kvalitete opravljanja njegovega dela, saj ni šlo za subjektivni razlog nesposobnosti, temveč za objektivnega (prenehanje mandata direktorja). Glede na navedeno je treba zavrniti tožnikovo sklicevanje na prepoved diskriminacije, za povračilni ukrep po sedmem odstavku 6. člena ZDR-1 pa glede na vsebino tožnikovih trditev že pojmovno ne gre.

11.Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da kljub preuranjeni odjavi tožnika iz socialnih zavarovanj tožniku ni mogoče priznati delovnega razmerja pri tožencu za čas, ko je opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik (od 30. 4. 2023 do upokojitve). Skladno z ustaljeno sodno prakso je stališče, da tožnik ne more biti za isto obdobje vključen v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja in kot s. p., saj ne more biti istočasno zavarovan po dveh zavarovalnih podlagah (prim. odločitev VSRS VIII Ips 32/2020 in odločitve pritožbenega sodišča Pdp 229/2022, Pdp 397/2022, Pdp 555/2021 idr.).

12.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

13.Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. ...

2Ne glede na napačen pravni pouk je toženec 25. 5. 2023 (B 6) odločil o tožnikovi pritožbi, prav tako je tožnik pravočasno sprožil individualni delovni spor v zvezi z zakonitostjo odpovedi, ki jo je delovno sodišče presojalo po vsebini, omogočeno mu je bilo torej sodno varstvo v zvezi z njo.

3Povračilni ukrep je neugodna posledica, ki jo diskriminirana oseba ali oseba, ki pomaga žrtvi diskriminacije, trpi zaradi ukrepanja v zvezi z uveljavitvijo prepovedi diskriminacije. Tožnik ni zatrjeval, da bi pri tožencu uveljavljal, da je neenako obravnavan ali da bi pomagal nekomu drugemu kot žrtvi diskriminacije.

4Toženec ni upošteval, da skladno s tretjim odstavkom 24. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, ki se uporablja v povezavi s 45. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo - ZUJIK, pritožba zadrži učinkovanje odpovedi.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 6, 6/6, 6/7, 89, 89/1, 89/1-2 Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (2002) - ZUJIK - člen 45 Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 24, 24/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.