Jedro

Pri odločanju o pravici do jubilejne nagrade je potrebno upoštevati tudi delovno dobo, ko je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja (ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo), ne glede na to, da se je v času sodnega spora o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja z namenom zmanjšanja škode za določen čas zaposlila pri drugem delodajalcu (nato pa se je vrnila na delo k toženi stranki).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izplačati jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe v višini 583,56 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 10. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo. V drugem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 625,48 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. V tretjem odstavku izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne in ji naloži plačilo stroškov tožene stranke v zvezi s to pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožnici pa naloži plačilo stroškov tožene stranke v zvezi s to pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice za izplačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe ugodilo kljub temu, da je prišlo do prekinitve tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki. 2. točka 20. člena Kolektivne pogodbe celulozne, papirne in papirno predelovalne dejavnosti, določa da pripada delavcu jubilejna nagrada za določeno število let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. To pomeni, da je potrebno pri odločanju o jubilejni nagradi upoštevati neprekinjeno dobo delavca pri zadnjem delodajalcu. Tožnica pa je imela delovno dobo pri toženi stranki prekinjeno vsaj med 1. 1. 2004 in 31. 8. 2004, ko se je na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi zaposlila pri Občini R.. Glede na to uporaba načela „in favorem laboratoris“ v predmetnem primeru ni dopustna. V zvezi z navedenim je nerelevanten tudi vpis delovne dobe v delovno knjižico tožnice. Delovna doba se lahko sešteva v primerih, ko je prekinitev delovnega razmerja nastala zaradi razloga na strani delodajalca oziroma če pride do prenosa delavca k drugemu delodajalcu ali ko delavec nastopi delo pri drugem delodajalcu pa dejansko še naprej opravlja isto delo, na istem delovnem mestu, z istimi delovnimi sredstvi,.... V konkretni zadevi pa je šlo pri prekinitvi delovnega razmerja tožnice (vsaj med 1. 1. 2004 in 31. 8. 2004) za primer, ki izključuje kumulacijo delovne dobe. Tožnica je bila namreč po pozivu tožene stranke nazaj na delo, skladno z lastno voljo izrecno zainteresirana za zaposlitev pri drugem delodajalcu – Občini R.. Šlo je za zaposlitev pri novem delodajalcu po izključni volji tožnice, zato je potrebno ugotoviti, da je do prekinitve delovnega razmerja tožnice med 1. 1. 2004 in 31. 8. 2004 nedvomno prišlo in to iz vzrokov, ki so bili na strani tožnice in ne tožene stranke. Tožena stranka je namreč tožnici ponujala zaposlitev na delovnem mestu „referent za pripravo dela“ že od 4. 12. 2003. Glede na to je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 2. točko 20. člena Kolektivne pogodbe celulozne, papirne in papirno predelovalne dejavnosti, napačno je uporabilo načelo „in favorem laboratoris“ in načelo pravičnosti, napačno je ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo, da je tožena stranka z novim delodajalcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 1. 2008 do 31. 8. 2008, poleg tega pa je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

V dokaznem postopku, izvedenem pred sodiščem prve stopnje, je bilo ugotovljeno, da se je tožnica 18. 12. 1985 zaposlila pri pravnem predniku tožene stranke in da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki do 24. 12. 2000, ko ji je delovno razmerje prenehalo kot presežni delavki. V zvezi s tem prenehanjem je tožnica sprožila pred pristojnim sodiščem individualni delovni spor, v katerem je uspela, saj jo je bila dolžna tožena stranka na podlagi sodbe Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 241/2000 z dne 5. 6. 2001, ki je postala pravnomočna 22. 5. 2003 (na podlagi sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1502/2001 z dne 22. 5. 2003) pozvati nazaj na delo. V tem postopku individualnega delovnega spora je bilo med drugim tudi pravnomočno ugotovljeno, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 24. 12. 2000 ni prenehalo zakonito in ji je pri toženi stranki še trajalo. V času, ko je tožnica čakala na odločitev v individualnem delovnem sporu, ki se je nanašal na prenehanje delovnega razmerja zaradi trajnega presežka, je bila zaposlena za določen čas od 1. 6. 2003 do 31. 12. 2003 prek javnih del. Tožena stranka je tožnico na podlagi pravnomočne sodbe dne 4. 12. 2003 pozvala nazaj na delo s ponudbo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „referent za pripravo dela“. Ker se je to delovno mesto razlikovalo od delovnega mesta, ki ga je tožnica zasedala, preden ji je delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežni delavki nezakonito prenehalo (materialni knjigovodja), se je tožnica z direktorjem kadrovske službe tožene stranke dogovarjala o morebitnem prostem primernem delovnem mestu, ki bi ga lahko zasedla pri toženi stranki. V času po prejemu poziva nazaj na delo pa se je tožnica od 1. 1. 2004 do 31. 8. 2004 zaposlila na Občini R., zaradi česar je bil dne 12. 1. 2004 med tožnico in toženo stranko sklenjen Dogovor o realizaciji sodbe opr. št. Pd 241/2001 z dne 5. 6. 2001 (A4). V tem dogovoru sta se tožnica in tožena stranka dogovorili, da se bo tožnica z ozirom na dejstvo, da ima trenutno zaposlitev na Občini R. in da je zainteresirana, da bi tam delala še do 31. 8. 2004, pri toženi stranki zaposlila od 1. 9. 2004 za nedoločen čas. Istega dne, kot je bil sklenjen ta Dogovor (torej 12. 1. 2004), pa sta tožnica in tožena stranka sklenili še pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „referent v pripravi dela“ (A7), iz katere izhaja, da bo tožnica delo po tej pogodbi nastopila s 1. 9. 2004 (torej po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jo je imela sklenjeno z Občino R.).

Ob upoštevanju tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževano jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe pri toženi stranki. Pravna podlaga za odločitev o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka je v 2. alinei prvega odstavka 2. točke 20. člena Kolektivne pogodbe celulozne, papirne in papirno predelovalne dejavnosti (panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 7/98 in nadalj.), ki določa, da pripada delavcu jubilejna nagrada v višini ene in pol izhodiščne plače I. tarifnega razreda za 20 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Ker je prišlo do prekinitve delovne dobe tožnice pri toženi stranki zaradi ravnanja tožene stranke, ki je bilo nezakonito (kar je bilo ugotovljeno z že omenjeno pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 241/2000 z dne 5. 6. 2001), je potrebno tudi po stališču pritožbenega sodišča pri dvajsetletni delovni dobi, ki je podlaga za pridobitev pravice do jubilejne nagrade, upoštevati tudi delovno dobo, ki jo je tožnica pridobila pri toženi stranki pred dnem nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi ugotovljenega trajnega presežka. Dejstvo, da se je tožnica v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlila pri drugem delodajalcu (na Občini R. oziroma preko javnih del), s čimer je zmanjševala škodo, ki ji je nastala zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke (tožnica je ravnala skladno s četrtim oziroma s petim odstavkom 266. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/789, ki se je kot predpis RS uporabljal do 1. 1. 2002 oziroma skladno z določbo četrtega oziroma petega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) pa ne more iti v škodo tožnice. Ob upoštevanju zgoraj navedenega se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da tožnica do vtoževane jubilejne nagrade ni upravičena zato, ker je z Občino R. sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 1. 2004 do 31. 8. 2004. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnica sklenila zaposlitev na Občini R. zato, ker pri toženi stranki ob pozivu na vrnitev na delo k njej (4. 12. 2003) za tožnico ni bilo ustreznega dela. Poleg tega ne gre prezreti dejstva, da je bil med tožnico in toženo stranko dne 12. 1. 2004 sklenjen Dogovor o realizaciji sodbe (A4), v katerem se je tožena stranka zavezala, da bo tožnico s 1. 9. 2004 zaposlila na delovno mesto „referent priprave dela“ oziroma na drugem primerljivem delovnem mestu za nedoločen čas, kar se je s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 1. 2004 (A7) dejansko tudi zgodilo. Glede na to je potrebno tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča zaključiti, da je prišlo do zaposlitve tožnice pri drugih delodajalcih prav zaradi dejstva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki v letu 2000. Glede na to se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (da je zmotno razlagalo določbo 20. člena panožne kolektivne pogodbe, da je zmotno uporabilo načelo „in favorem laboratoris“ ter načelo pravičnosti). Neutemeljen je nadalje tudi pavšalen pritožbeni očitek tožene stranke o bistvenih kršitvah določb postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka te pritožbene navedbe ni konkretizirala, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v obsegu, kot izhaja iz člena 350/2 ZPP. Ugotovilo je, da prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker glavnična denarna terjatev tožnice, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 ter upoštevaje 130. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.