Jedro

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Na prosilcu je dokazno breme, da izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Glede na navedeno prosilčevo dolžnost zatrjevana kršitev pravil postopka, da tožniku v okviru postopka o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka niso bila postavljena podrobnejša vprašanja, v obravnavani zadevi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, še posebej zato, ker s tem povezani tožbeni ugovor izhaja iz nepravilnega izhodišča, da je tožnik izkazal, da za nepravočasno uveljavljanje ni kriv.

Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik podal na zapisnik 9. 9. 2020. 2. Iz uvodnih razlogov je razvidno preverjanje tožnikove identitete. Ob vložitvi zahtevka je namreč povedal, da mu je ime A.A., da je rojen ... 1990 v B. in da je državljan Pakistana. Ko mu je uradna oseba predočila lastnoročno izjavo z dne 24. 8. 2020, iz katere je razvidno, da je rojstni datum ... 1995, je tožnik pojasnil, da jo je le podpisal, napisal pa jo je njegov prijatelj. V nadaljevanju je izjavil, da je rojstni datum, ki izhaja iz navedene lastnoročne izjave, napačen, kar je povedal tudi policiji. Prave rojstne podatke je dal ob vložitvi druge prošnje. Pojasnil je, da se vedno podpiše kot A.A., kot B.A. se je na lastnoročni izjavi podpisal le zato, ker je tako zapisano v sistemu. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik nima osebnega dokumenta.

3. V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove navedbe v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka. Iz njih je razvidno, da želi uveljavljati nova dejstva, in sicer da ga domači silijo v poroko z dekletom. Ker tega noče, ga tepejo, vse pa se je začelo pred petimi leti. Teh navedb ni podal ne v prvi ne v drugi prošnji za mednarodno zaščito, saj je po pomoti izjavil, da je v Evropo prišel zaradi dela. Bil je namreč zmeden in prestrašen ter ni vedel, kaj bi sicer rekel. Zaradi zmedenosti pravega razloga ni navedel niti na osebnem razgovoru. Za svoje navedbe ni predložil dokazov. Nasilja staršev ni prijavil policiji, saj se v Pakistanu prijav o tem ne podaja. Če se ne bo poročil, ga bodo še naprej tepli in silili v poroko. Pakistan je zapustil leta 2016, njegove težave pa so se začele leto pred tem. V drug kraj se ni preselil, ker mu to ni prišlo na misel. 4. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil 22. 10. 2018, vendar pa je bil postopek zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma ustavljen s sklepom z dne 6. 11. 2018 (pravnomočen je postal 16. 11. 2018). Na podlagi Uredbe EU št. 604/2013 je bil tožnik 16. 12. 2019 vrnjen iz Zvezne republike Nemčije v Republiko Slovenijo, kjer je 20. 12. 2019 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, 29. 1. 2020 pa je bil z njim opravljen osebni razgovor. O tej prošnji je tožena stranka odločila v pospešenem postopku z odločbo z dne 17. 2. 2020, katere zakonitost je potrdilo sodišče s sodbo I U 292/2020-6 z dne 4. 3. 2020. Tožnik je namreč navajal dejstva, ki za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite niso pomembna, saj je izvorno državo zapustil zaradi revščine in iskanja zaposlitve.

5. Tožena stranka je presodila, da tožnik izjav, na katerih temelji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, kljub obstoju zatrjevanega nasilja pred izdajo navedene odločbe, ni podal ob vložitvi prošenj za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru. Glede na tožnikove navedbe naj bi se nasilje namreč začelo pred petimi leti, zaradi česar je po mnenju tožene stranke očitno, da so njegove težave obstajale že v času predhodnega postopka. Zato jih ni štela kot nova dejstva, ki bi bistveno povečevala možnost do upravičenosti za mednarodno zaščito. Poleg tega je tožnik po oceni tožene stranke zavestno spreminjal svoje osebne podatke in navedel nasprotujoče si razloge za zapustitev izvorne države, kar je poskusil razložiti z zmedenostjo. Zato je tožena stranka dvomila tudi v obstoj navedenega razloga, na katerem temelji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

6. Po oceni tožene stranke ni opravičljiva tožnikova obrazložitev, zakaj v predhodnem postopku ni navedel dejstev in okoliščin, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek (v drugi prošnji za mednarodno zaščito ni želel navesti drugačnih razlogov kot v prvi, saj naj bi bil zmeden in prestrašen). Poudarila je, da je bil tožnik na razgovorih večkrat opomnjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine ter govoriti po resnici, prav tako je bil večkrat vprašan, ali želi še kaj dodati, in ali je povedal vse, kar misli, da je pomembno za njegov postopek. Ugotovila je, da je tožnik odgovoril nikalno in s podpisom potrdil, da je razumel, kar mu je bilo povedano tako v okviru informiranja kot tudi s strani uradne osebe, ki je na začetku razgovora vsakokrat preverila, ali je vlagatelj v dobrem stanju in sposoben odgovarjati na vprašanja. Zato se tožnik po presoji tožene stranke ne more sklicevati na zmedenost v postopku. Poleg tega tožena stranka poudarja, da je bil pri vsakem razgovoru prisoten tožnikov pooblaščenec, ki bi uradno osebo lahko opozoril na morebitno tožnikovo zmedenost in mu nudil dodatno oporo z informacijami, če uradna oseba ne bi bila dovolj jasna. Glede na navedeno, ob upoštevanju več opozoril tožniku, da mora sam navesti vsa za njegov primer pomembna dejstva in okoliščine, je tožena stranka presodila, da tožnik ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj razlogov iz zahtevka ni uveljavljal že prej. Zato je sprejela stališče, da je krivda, da tega ni storil, izključno na njegovi strani.

7. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je prisilna poroka dejstvo, ki po vsebini lahko bistveno povečuje verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite in se s tem v zvezi sklicuje na priloženo Kanadsko poročilo iz leta 2009, splošno dostopno tudi na svetovnem spletu. Navaja, da navedenega poročila prej ni predložil, saj v postopku po ZMZ-1 vsaj od 1. 4. 2020 dalje prosilcem ni zagotovljena pomoč kvalificiranega pooblaščenca. Tudi sicer je zaprt v Centru za tujce, neizobražen in se ne zaveda pomembnosti predložitve dokazov. Zato naj ne bi šlo za ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje o že odločeni stvari ali za razpravo o nepomembnih dejstvih. Zatrjuje kršitev pravice do izjave, saj mu tožena stranka s tem, ko mu ni postavila natančnejših vprašanj, ni omogočila, da bi se izjavil o stanju v izvorni državi glede prisilnih porok. Ker strogi test presoje dejstev glede prisilne poroke ni bil opravljen, naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

8. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami tožnik izpostavlja nepravilno uporabo materialnega prava. Ob sklicevanju na sodbo I U 1528/2019 navaja, da dokazno breme v tovrstnih postopkih ni izključno na strani vlagatelja, in ponavlja, da ni imel ustrezne pravne pomoči, saj od 1. 4. 2020 dalje prosilcem ni zagotovljena kvalificirana pravna pomoč nevladnih organizacij (Pravno informacijski center - PIC). Zato po tožnikovem mnenju tožena stranka ni pravilno uporabila Procesne direktive II, saj je navajal nove elemente in ugotovitve v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za mednarodno zaščito, zaradi česar bi tožena stranka morala preveriti stanje v tožnikovi izvorni državi glede splošnih okoliščin, ki so lahko povezane s preganjanjem zaradi odklanjanja prisilne poroke.

9. V okviru tožbenih trditev v zvezi z nepopolno in zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja je tožnik navedel, da tožena stranka ni upoštevala, da je trditve v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka mogoče šteti za nova dejstva v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. 10. V nadaljevanju se tožnik ne strinja z oceno tožene stranke, da je kontradiktoren, ker naj bi zavestno spreminjal svoje osebne podatke in navajal diametralno nasprotne razloge za zapustitev izvorne države. Pojasnjuje, da je iz zapisnika z dne 9. 9. 2020 jasno razvidno njegovo pojasnilo, da mu je ime A.A., da je rojen ... 1990 in da je policijo sam opozoril na napačno zabeležen datum rojstva, vendar mu je bilo rečeno, da je tako zabeleženo v sistemu. To naj bi bilo razvidno iz listin v upravnem spisu (iz depeše PP C. z dne 31. 7. 2020, odločb o vrnitvi in nastanitvi v Centru za tujce, kjer je tožnik zabeležen kot B.A, rojen ... 1995). Poleg tega iz tožnikove namere za podajo azila z dne 24. 8. 2020 naj ne bi bilo razvidno, kdo jo je prevedel, ali je bila tožniku prebrana v razumljivem jeziku, ali jo je označil kot svojo, ali je v zvezi s prevodom imel možnost pripomb. Tudi sicer naj bi tožnik 9. 9. 2020 izpovedal, da je to izjavo napisal njegov prijatelj. Pojasnil je, da se vedno podpiše kot A. in ne kot B.A., kar naj bi bilo razvidno tudi iz njegovega podpisa v navedenem zapisniku. Tudi iz sklepov tožene stranke z dne 10. 9. 2020 in 17. 2. 2020 naj bi bilo razvidno, da je bil obravnavan kot A.A., rojen ... 1990. 11. Iz tožbenih navedb je razvidno še tožnikovo nasprotovanje presoji tožene stranke o kontradiktornosti njegovih razlogov za zapustitev izvorne države. Meni, da je razumljivo in logično pojasnil, zakaj prisilne poroke ni omenjal v prošnjah za mednarodno zaščito. Tožena stranka naj ne bi ocenila njegove izjave o počutju. Prezrla naj bi, da je tožnik na osebnem razgovoru 29. 1. 2020 jokal, kar naj bi nakazovalo, da je v hudi čustveni stiski. Zato naj bi bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, saj prisilne poroke ni omenjal brez lastne krivde. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in ugoditev zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

12. V odgovoru na tožbo je tožena stranka ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa predlagala zavrnitev tožbe. Pojasnjuje, da je namen razgovora ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ugotovitev, ali obstajajo nova dejstva in okoliščine, ki bi bistveno povečale možnost za pridobitev mednarodne zaščite, in ne poglobljena razprava glede trditev, saj je to stvar morebitnega ponovnega postopka. Izpostavlja, da uveljavljane prisilne poroke ni štela za novo dejstvo, saj je obstajalo že pred izdajo pravnomočne odločitve v predhodnem postopku. Meni, da tožnik tega dejstva ni navedel po lastni krivdi, čeprav je za to imel vse možnosti, in ga je uradna oseba izrecno vprašala, ali je navedel vse, kar je pomembno za njegov postopek. Tožnikov poskus opravičila, da je bil zmeden, za toženo stranko ni sprejemljiv, saj je bil večkrat opozorjen na dolžnost navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito. Poleg tega je bil informiran in je imel pooblaščenca. V zvezi s siceršnjo pooblaščenčevo prisotnostjo v postopku se tožena stranka sklicuje na sodbo I U 854/2020 z dne 15. 7. 2020. Iz navedb odgovora na tožbo je ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča razvidno še pojasnilo tožene stranke glede dokaznega standarda v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka.

13. Dne 19. 10. 2020 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri stranki nista navajali novih dejstev. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz tožbe ni razvidna utemeljitev možnosti njegove drugačne presoje, kot jo je opravila tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa s ponavljanjem navedb o zmedenosti, prestrašenosti in siceršnji čustveni stiski pa ne zadostuje.1 Izvedbo dokaza s pregledom tožbi priložene listine z naslovom "Pakistan: The situation of men who refuse to participate in arranged marriages set up by their parents" z dne 29. 9. 2009 je zavrnilo iz v nadaljevanju navedenih razlogov.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

16. Tožnik uvodoma zatrjuje, da mu uradna oseba ni postavila natančnejših vprašanj in s tem omogočila, da bi se izjavil o stanju v izvorni državi glede prisilnih porok (primeroma navaja, da ni bil vprašan, ali je v njegovi kulturi običajen dogovor staršev za poroko; kakšne so posledice (sankcije) odklonitve; ali so dogovorjene poroke v Pakistanu pogoste tudi za moške; ali pozna koga, ki se je poročil pod prisilo ali pa je to odklonil; kaj se mu je zgodilo po odklonitvi poroke; ali ve, da so prisilne poroke v Pakistanu prepovedane). V bistvenem torej trdi, da je dolžnost osebe2 predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito, povezana z ustreznimi vprašanji uradne osebe. S sklicevanjem na opustitev navedene dolžnosti uradne osebe pa uveljavlja kršitev pravice do izjave.

17. Pravica iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica do izjave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o njegovi pravici.3 Zato je treba presoditi, ali je bila uradna oseba v upravnem postopku, ob upoštevanju procesnega položaja osebe, ki je v postopku odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite drugačen kot v rednem postopku (za priznanje mednarodne zaščite), dolžna tožniku postavljati táka vprašanja, da bi njegovo trditveno gradivo zadostilo pogojem ZMZ-1 glede možnosti vložitve ponovne prošnje.

18. V zvezi s ponovno prošnjo ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama (poudarek sodišča) predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

19. Iz okoliščin obravnavane zadeve je razvidno, da je bila odločilen razlog za odločitev tožene stranke o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ugotovitev, da tožnik ni izkazal, da že v času prvega postopka brez svoje krivde ni mogel uveljavljati dejstev v zvezi s prisilno poroko. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke torej niso bile ugotovitve v zvezi s tožnikovo istovetnostjo, zaradi česar na to nanašajoč se tožbeni ugovor4 ni utemeljen.

20. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, izhaja, da je tožnik v predhodnem postopku5 med razlogi za mednarodno zaščito izpostavil revščino in željo, da bi v Evropi delal. Na tej podlagi je tožena stranka z odločbo z dne 17. 2. 2020 ugotovila, da je izvorno državo zapustil le zaradi ekonomskih težav, ki pa niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Zakonitost navedene odločbe je sodišče potrdilo s sodbo I U 292/2020 z dne 4. 3. 2020. 21. Ob vložitvi obeh prošenj za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru (v zvezi z drugo prošnjo) je bil tožnik zastopan po pooblaščencih iz PIC-a. S tem v zvezi pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, iz katerega je v bistvenem razvidno, da prosilec in njegov pooblaščenec delita breme za izvedbo hitrega in procesno pravilnega postopka in da se pooblaščenec ne sme omejiti na pasivnega opazovalca izvedbe procesnega dejanja, nato pa šele v tožbi na toženo stranko naslavljati očitke, o čem vse prosilca ni vprašala.6 Že zato ni utemeljen tožbeni očitek, da tožnik zaradi zmedenosti, ki naj bi izključevala njegovo krivdo v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, ni omenjal prisilne poroke na osebnem razgovoru 29. 1. 2020. Na okoliščine, ki naj bi nakazovale na takratno tožnikovo hudo čustveno stisko in bi lahko bila pomembne za odločitev7, tožnik in njegov pooblaščenec namreč nista opozorila, ugotovila pa jih ni niti uradna oseba. Poleg tega tožnik ni imel pripomb ne na (oba) zapisnika o prošnji za mednarodno zaščito ne na zapisnik o osebnem razgovoru, ki so dokaz o poteku in vsebini opravljenega dejanja in ustnih izjav (80. člen Zakona o splošnem upravnem postopku).

22. Glede na navedeno je tožnik po presoji sodišča imel možnosti aktivnega sodelovanja v prvem postopku in s tem izjave o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, torej tudi o morebitni čustveni stiski (zmedi), ki bi lahko vplivala na podajo pravih razlogov za mednarodno zaščito, in posledično o pravih razlogih za mednarodno zaščito.

23. Na navedeno stališče ne more vplivati niti tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka v postopku o odločanju o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka tožniku postaviti podrobnejša vprašanja. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.8 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.9 Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II10, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

24. Ob takem izhodišču je po presoji sodišča logično, da je na prosilcu tudi dokazno breme, da izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Glede na navedeno prosilčevo dolžnost zatrjevana kršitev pravil postopka, da tožniku v okviru postopka o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka niso bila postavljena podrobnejša vprašanja, v obravnavani zadevi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, še posebej zato, ker s tem povezani tožbeni ugovor izhaja iz nepravilnega izhodišča, da je tožnik izkazal, da za nepravočasno uveljavljanje ni kriv. Že zato, ker tožnik navedenega ni izkazal, toženi stranki (ob upoštevanju siceršnjega dokaznega bremena) ni bilo treba postavljati podrobnejših vprašanj v zvezi z zatrjevanim novim dejstvom (prisilna poroka) in ji po uradni dolžnosti pridobiti ustreznih informacij o izvorni državi.11 Glede na navedeno sodišče ni izvedlo dokaza s pregledom tožbi priložene listine, saj se nanaša na pravno pomembnost dejstva, ki v obravnavani zadevi ni bilo pravočasno uveljavljano.

25. Tožnik kot bistveno smiselno izpostavlja tudi okoliščino, da je bila njegova utemeljitev razlogov v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka skopa zaradi neustreznega zastopanja.

26. Iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, je razvidno, da je bil tožniku zapisnik o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito z dne 9. 9. 2020 prebran v urdu jeziku in da nanj ni imel pripomb. Iz zapisnika izhaja, da mu je bilo omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej tudi v tem postopku imel možnosti, da aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev. Na navedeno presojo ne more vplivati tožbeni ugovor, da ob vložitvi zahtevka ni imel pooblaščenca. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je namreč zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II.12 Poleg tega je tožnik na (jasno) vprašanje, ali pri podaji zahtevka želi prisotnost pravnega zastopnika, odgovoril, da ga nima.

27. Glede na navedeno sodišču ni bilo treba presojati, ali se tožnikov zahtevek nanaša na pravno pomembno dejstvo (prisilna poroka). Tudi če bi bilo ugotovljeno, da so s tem podani razlogi preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini (četrta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1) in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), pa pripominja, da je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito.13 Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.14

28. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke torej pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Podobno tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 341/2016 (30. točka obrazložitve). 2 "Oseba" je stranka v postopkih po ZMZ-1 (12. točka 2. člena ZMZ-1). 3 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-936/16-29 z dne 2. 3. 2017. Ustavno sodišče je sicer že večkrat poudarilo, da je bila v upravnem postopku ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljena zlasti z določbo 9. člena ZUP, ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem se tožnik ne bi mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ali bi imel omejeno možnost, da se o njih izjavi, bi šlo za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. 4 S tem povezane tožbene trditve tožnik navaja pod naslovom "Vlagatelj je očitno kontradiktoren". 5 V postopku v zvezi z obema prošnjama za mednarodno zaščito. 6 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 (19. točka obrazložitve). 7 Tožnik trdi, da ravno zato ni omenjal prisilne poroke. 8 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 9 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 10 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 11 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve). 12 Iz prvega odstavka njenega 22. člena je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena). 13 Odločba Ustavnega sodišča Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve). 14 Prav tam.