Jedro

Primarni pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor.

Toženec je uspel izkazati nepravilno vročitev tožbe, saj je tudi po nemškem pravu odločilno, da je vročitev v hišnem predalčniku uspešna le, če je izvedena na naslovu dejanskega bivanja, kar omogoča naslovniku, da se z vsebino uradnega pisma seznani.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da je toženec tožnici dolžan plačati 7.500 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2021 dalje (I. točka izreka), v presežku za znesek 8.500 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnica pritožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava glede višine dosojene odškodnine. Upoštevajoč podane trditve bi sodišče njenemu zahtevku moralo ugoditi v celoti. Ni mogoče zanemariti dolgotrajnih posledic, ki jih je utrpela v obliki nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice. Ker sta stranki v razveznem postopku, je prestajala velik strah zase in za mladoletna otroka, ki še traja. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ponavljajočih žalitev in zmerjanja, zaradi česar sta bila prizadeta njena čast in dobro ime ter jo je bilo sram pred otroki, ni upoštevalo kot pravno priznane škode. Če bi jo sodišče zaslišalo, bi razumelo, kako globok je njen strah in kakšna je njena prizadetost zaradi konstantnih žaljivk toženca. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo ustrezno spremeni, tožencu pa naloži povračilo pravdnih stroškov.

4. Toženec v pritožbi opozarja, da mu sodišče tožbe ni pravilno vročilo na naslov začasnega prebivališča in se zato z njo ni seznanil. Že od aprila 2021 biva in dela v Stuttgartu, kar izhaja iz fotokopije dovoljenja za bivanje, ki jo prilaga. Vročitev v poštni predalčnik tudi sicer ni pravilna, saj se tako lahko na ozemlju Zvezne republike Nemčije vročajo le pisanja, za katere nemško civilno pravo izrecno dovoljuje takšno vročitev. Ta pa za tožbo ni dovoljena. Osrednji organ za vročanje bi zato tožbo moral vročiti osebno, predvsem pa na naslovu, kjer je toženec imel prijavljeno prebivališče. Kršena mu je bila pravica do izjave in možnost obravnavanja, zato predlaga razveljavitev sodbe.

5. Obe stranki sta odgovorili na nasprotni pritožbi in predlagali njuno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Primarni pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). V obravnavani zadevi je sodišče tožbo tožencu vročalo na naslov začasnega prebivališča v Münchnu, ki ga je kot veljavnega označila tožnica. Pošiljka mu je bila puščena v hišnem predalčniku, kar tudi po nemškem pravu predstavlja ustrezno nadomestno vročitev1. Na isti naslov je sodišče tožencu skušalo vročiti tudi zamudno sodbo, ki pa se je vrnila z oznako, da naslovnika na tem naslovu ni mogoče najti. Sodba je bila tožencu nato uspešno vročena na naslovu stalnega prebivališča. 8. Toženec v pritožbi zatrjuje, da že od aprila 2021 ni več bival v Münchnu, temveč v Stuttgartu, kjer ima zaposlitev. To dejstvo dokazuje z delovno vizo, izdano 12. 4. 2021, na kateri je naveden naslov ..., Stuttgart. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da je toženec uspel izkazati nepravilno vročitev tožbe, saj je tudi po nemškem pravu odločilno, da je vročitev v hišnem predalčniku uspešna le, če je izvedena na naslovu dejanskega bivanja, kar omogoča naslovniku, da se z vsebino uradnega pisma seznani2. Listine, ki jih je v odgovoru na pritožbo predložila tožnica, sicer potrjujejo, da je toženec v evidencah (zdravstvenih, odvetniških) voden pod različnimi naslovi, pa tudi, da v Sloveniji ne biva na naslovu stalnega prebivališča, a dvoma v nepravilnost vročitve tožbe ne vzbujajo.

9. Ker glede na navedeno ni izpolnjen že prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe, je pritožbeno sodišče zaradi kršitev 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedenih procesnih kršitev namreč glede na njihovo naravo ni moglo odpraviti samo, saj bi bila strankama odvzeta pravica do pritožbe. Sodišče prve stopnje bo moralo tožencu tožbo ponovno vročiti v odgovor, nato pa v primeru vloženega odgovora nadaljevati z vsebinsko obravnavo zadeve.

10. Ker pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbe tožnice zoper zavrnilni del sodbe.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 /e-justice.europa.eu/content_service_of_documents-371-de-maximizeMS_EJN-sl.do?member=1 2 Primerjaj primerjalni prikaz ureditev vročanja, objavljen v Poročevalcu s 7. 2. 2008 ob predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP.