Jedro

Med cilji Direktive je tudi minimalna harmonizacija potrošniškega prava in v skladu z 8. členom Direktive lahko države članice sprejmejo ali ohranijo tudi določbe, ki so strožje od tistih v Direktivi, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. To pomeni, da lahko nacionalni zakonodajalec predpiše višjo raven varstva potrošnikov, kot pa je zagotovljena v Direktivi.

Ne drži, da bi sodišče prve stopnje ustvarjalo za toženko dodatne obveznosti in posledice, ki iz nacionalne zakonodaje niso izhajale; obveznosti in posledice (razlogi za nepoštenost in posledično ničnost pogodbenih pogojev) so določeni v 22. do 24. členu ZVPot, ki je veljal že v času sklepanja spornih pogodb.

Pojem "črnega scenarija" (v kontekstu kreditnih pogodb z valutno klavzulo v CHF) je v novejši sodni praksi izčiščen in toženki zagotovo dobro poznan.

Možnost velike devalvacije valute, v kateri kreditojemalec prejema dohodke.

Dejstvo, da je bila pogodba z valutno klavzulo v spornem času dovoljena in izrecno urejena, še ne pomeni, da za takšno pogodbo ne veljajo tako splošne določbe ZPotK (o jasnih in razumljivih pogojih) kot določbe ZVPot, ki veljajo za vse pogodbe, ki jih podjetnik sklepa s potrošnikom.

Določbe ZIZ o težko nadomestljivi škodi iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in slovensko sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi z nepotrošniškimi zadevami zavarovanja, v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF nujno razlagati lojalno tako, da ta interpretacija ne bo nasprotovala 6(1) in 7(1) členu Direktive 92/13 niti načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je pojasnilo SEU v zadevi C-187/22. Treba je šteti, da je v tovrstnih zadevah pogoj težko nadomestljive škode praviloma izpolnjen, če so izpolnjeni pogoji, ki jih je izpostavilo SEU v zadevi C-287/22.

Višina denarne kazni, zagrožene z začasno odredbo, mora biti taka, da bo stranko učinkovito odvračala od kršitve začasne odredbe. Njena višina mora biti v korelaciji s premoženjskim stanjem stranke, kateri je zagrožena (previsoka kazen ne bi bila smiselna, ker je ne bi bilo mogoče izterjati, prenizka pa ne bi imela odvračalnega učinka), pa tudi z obveznostjo, ki jo nalaga začasna odredba.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1.Tožnika sta kot kreditojemalca in zastavitelja s toženko kot kreditodajalko sklenila dve kreditni pogodbi z valutno klavzulo v CHF, na podlagi katerih sta prejela cca 144.000 EUR. Zatrjujeta, da sta pogodbi nični in to uveljavljata s tožbo, nadalje uveljavljata neveljavnost vknjižbe hipoteke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter plačilo domnevno preplačanega zneska kredita 75.346,36 EUR s pripadki.

2.Skupaj s tožbo sta predlagala zavarovanje nedenarne terjatve na ničnost kreditne pogodbe ter neveljavnost in izbris hipoteke z začasno odredbo.

3.Sodišče prve stopnje je sklepom z dne 7. 5. 2024 predlogu tožnikov ugodilo in izdalo začasno odredbo, s katero je do pravnomočne odločitve o zahtevku v tem postopku: a) začasno zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe in notarskega zapisa; b) prepovedalo razpolaganje s terjatvami in njihovo izterjavo; ter c) za primer kršitve toženki določilo denarno kazen 5.000 EUR.

4.Z izpodbijanim sklepom je toženkin ugovor zoper začasno odredbo zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbeni postopek:

5.Zoper sklep se pritožuje toženka in med drugim navaja, da direktive niso neposredno uporabljive, obveznost lojalne razlage evropskega prava pa ni absolutna, temveč je omejena s splošnimi načeli, zlasti pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, ter ne morejo biti podlaga za razlago nacionalnega prava

contra legem . Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo in povzemalo sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), pri čemer je napačno uporabilo materialno pravo. Zmotno je stališče, da je predlagana začasna odredba utemeljena na podlagi sodbe SEU C-287/22; ta sodba ne pomeni, da lahko nacionalno sodišče ustvarja dodatne obveznosti in posledice za toženko, ki iz nacionalne zakonodaje v času sklenitve sporne pogodbe niso izhajale. Ni mogoče ugotoviti, katera nedenarna terjatev naj bi tožnikoma sploh nastala. Toženka je v zvezi z izbranim kreditom tožnikoma pojasnila, da prevzemata obrestno tveganje in da se lahko spremenijo mesečne anuitete v evrski protivrednosti. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženke, da je bila kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki je javna listina. Sklepanje kreditov, vezanih na CHF, je bilo v času sklenitve sporne pogodbe dopuščeno in urejeno v Zakonu o potrošniških kreditih,

ki je predpisoval obvezno vsebino tovrstnih kreditnih pogodb.

6.Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno za zavrnitev.

7.Pritožba ni utemeljena.

Uvodno:

8.Pritožba večkrat uveljavlja različne procesne kršitve in kršitve ustavnih pravic, pomanjkljivo oziroma nepreizkusljivo obrazložitev, pomanjkanje poglobljene analize in resne presoje položaja pravdnih strank itd. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za postopek zavarovanja, v katerem mora sodišče odločati hitro, standard dokazanosti pa je nižji (verjetnost). Temu standardu je sodišče prve stopnje zadostilo, navedlo je popolne (obširne) in pravilne razloge, odločitev pa je mogoče preizkusiti, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

O uporabi nacionalnega prava in prava EU:

9.Sodna praksa v postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami z valutno klavzulo v CHF se je v Sloveniji spreminjala, vendar je v zadnjem času enotna in jasna.

V času odločanja sodišča prve stopnje so bila ta stališča VSRS že znana in tudi pritožnica se do njih opredeljuje tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v predmetni pritožbi. Sodišče prve stopnje je, sledeč tej novejši praksi, pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilno je pojasnilo (28. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da pravno podlago za presojo v tej zadevi predstavljajo določbe ZPotK, Zakona o varstvu potrošnikov

ter temeljna načela Obligacijskega zakonika.

10.Vse te predpise je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva) in sodna praksa SEU, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

11.Res je, kar navaja pritožba, da obveznost lojalne razlage evropskega prava ni absolutna, temveč je omejena s splošnimi načeli, zlasti pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, in da direktive ne morejo biti podlaga za razlago nacionalnega prava

contra legem . Vendar sodišče prve stopnje ni neposredno uporabilo direktive, niti ni nacionalnega prava razlagalo

pro legem , saj se je oprlo na slovensko zakonodajo, ki je veljala v času sklepanja spornih kreditnih pogodb (ZVPot, OZ), torej tudi ni nobenega predpisa uporabilo retroaktivno. Med cilji Direktive je tudi minimalna harmonizacija potrošniškega prava in v skladu z 8. členom Direktive lahko države članice sprejmejo ali ohranijo tudi določbe, ki so strožje od tistih v Direktivi, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. To pomeni, da lahko nacionalni zakonodajalec predpiše višjo raven varstva potrošnikov, kot pa je zagotovljena v Direktivi.

Sodišče prve stopnje načela vestnosti in poštenja ni retroaktivno napolnjevalo z mehkopravnimi standardi,

temveč s kogentnimi določbami zakona. Tudi ne drži, da bi sodišče prve stopnje ustvarjalo za toženko dodatne obveznosti in posledice, ki iz nacionalne zakonodaje niso izhajale; obveznosti in posledice (razlogi za nepoštenost in posledično ničnost pogodbenih pogojev) so določeni v 22. do 24. členu ZVPot, ki je veljal že v času sklepanja spornih pogodb.

12.Pravilna so pritožbena naziranja, da se nacionalno sodišče pri črpanju iz sodne prakse SEU ne sme zadovoljiti zgolj z izrekom njegovih sodb, temveč mora preveriti, ali so dejanske okoliščine v bistvenem podobne slovenskim in ali gre tudi v Sloveniji za podobne finančne instrumente. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi v veliki meri oprlo na odločitev SEU v zadevi C-287/22 (Getin Noble bank S.A.) - 42. in 46. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ta sodba je bila sprejeta v postopku predhodnega odločanja, ki ga je sprožilo sodišče v Varšavi v zvezi s tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti hipotekarnega kredita, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je imela valutno klavzulo v CHF. Finančni instrument in okoliščine iz zadeve C-287/22 so torej v bistvenem podobne okoliščinam iz te pravde, pritožba pa tudi konkretizirano ne pove, v čem naj bi se razlikovale. Pritožba tudi ne pojasni konkretizirano, v čem naj bi se poljska zakonodaja varstva potrošnikov pomembno razlikovala od slovenske. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v zvezi s tem vprašanjem sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve materialnega prava. Poljski Civilni zakonik (Kodeks cywilny

vsebuje določbe, ki so v bistvenem zelo podobne določbam slovenskega OZ (npr. o ničnosti - 58. člen in neupravičeni obogatitvi - 405. do 414. člen). Poleg določb s področja obligacijskega, stvarnega in dednega prava vsebuje KC tudi določbe o varstvu potrošnikov (npr. členi 22, 117, 383);

prvi paragraf 3841. člena

vsebuje splošno določbo o neveljavnosti splošnih pogodbenih pogojev, v členu 3853 KC pa so eksemplifikativno našteti razlogi za neveljavnost (potrošniških) pogodbenih določil, podobno kot v tretjem odstavku 24. člena ZVPot. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je poljsko pravo varstva potrošnikov, ki je bilo v ozadju predhodnega vprašanja v zadevi C-287/22, v bistvenem podobno slovenskemu, zato je razloge te zadeve mogoče uporabiti tudi v postopkih pred slovenskimi sodišči.

O verjetnosti terjatve:

13.Eden od pogojev za zavarovanje nedenarne terjatve po prvem odstavku 272. člena ZIZ je, da upnik s stopnjo verjetnosti izkaže, da terjatev obstoji ali mu bo nastala. Ne držijo pritožbene navedbe, da ni mogoče razbrati, katera terjatev naj bi tožnikoma nastala; tožnika sta svojo nedenarno terjatev na ničnost oziroma neveljavnost več pravnih poslov jasno formulirala, sodišče prve stopnje pa je o tem navedlo preverljive razloge (23. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

14.Navedbe, da je toženka zatrjevala, da tožnika v tožbi zatrjujeta negativno dejstvo in da je v zvezi z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti dokazno breme na toženki, niso utemeljene. Četudi je - gledano povsem izolirano in gramatikalno - trditev, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, res negativno dejstvo (in je zato res na toženki trditveno in dokazno breme, da je opravila pojasnilno dolžnost), pa sta tožnika v skladu s svojim trditvenim in dokaznim bremenom natančno opisala, v čem naj bi bila pojasnilna dolžnost toženke pomanjkljiva.

15.V nadaljevanju pritožba (5. in 6. stran) obširno navaja, da je toženka pojasnilno dolžnost v redu izpolnila, vendar se ne sooči s pravilnimi in popolnimi razlogi sodišča prve stopnje (34. do 35. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), v čem so bile pomanjkljivosti toženkinih pojasnil; kot že uvodoma povedano, je v tej fazi postopka zadosti, da so te okoliščine izkazane s stopnjo verjetnosti. Trditve pritožbe, da toženka ni mogla predvideti gibanja menjalnih tečajev in zato tudi ni dajala kakršnihkoli zagotovil ali napovedi glede bodočega gibanja tečaja (ki so bržkone točne), toženki niso v korist. V zvezi s tem je sodna praksa poudarila, da je treba razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

16.Toženka niti ne zatrjuje, da bi tožnikoma predstavila oziroma ju opozorila na dejstvo, da so dolgoročno gledano valutna gibanja in finančni trgi nepredvidljivi in nenapovedljivi ter da bi ju opozorila na to, da so ta gibanja lahko potencialno tudi v veliko škodo kreditojemalcema, da bi ju, drugače povedano, opozorila na t. i. črni scenarij. Pritožbene navedbe, da v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, kaj je to črni scenarij in da je zaradi tega sklep povsem neobrazložen, so zgolj sprenevedanje. Pojem "črnega scenarija" (v kontekstu kreditnih pogodb z valutno klavzulo v CHF) je v novejši sodni praksi izčiščen in toženki zagotovo dobro poznan,

17.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki kot javna listina skladno z Zakonom o notariatu potrjuje resničnost tistega, kar je zapisano v njej, torej tudi resničnost dejstva, da sta bila tožnika opozorjena na valutno tveganje. Tudi ta okoliščina po oceni sodišča druge stopnje ne more vplivati na (preliminarno, s stopnjo verjetnosti) oceno sodišča prve stopnje, da toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno. Dejstvo, da je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa in se torej šteje za javno listino, pomeni le to, da je resnično tisto, kar je v notarskem zapisu zabeleženo (dokler se ne dokaže nasprotno); v spornem notarskem zapisu pa je bilo, kot navaja pritožba, zapisano le, da sta bila tožnika "opozorjena na valutno tveganje;" pritožba ne pojasni, kakšna naj bi bila konkretna vsebina opozorila na (nekakšno, nedefinirano) valutno tveganje. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (in že prej večkrat VSRS), zgolj pavšalno in abstraktno opozorilo na "valutno tveganje," valutna ali tečajna "nihanja" ipd. ne zadošča.

18.Prav tako so pavšalne pritožbene navedbe, da naj bi toženka trdila, da sta bila tožnika s strani referentke "ustrezno opozorjena na vsa tveganja," saj tudi te floskule ne izkazujejo, da bi bila tožnika dejansko opozorjena na tiste realne vidike tveganosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo, ki jih je izpostavilo že SEU, VSRS in sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (31. in 34. do 36. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

19.Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo sklepanje kreditov, vezanih na CHF, v času sklenitve spornih pogodb dopuščeno in izrecno urejeno v takrat veljavnem ZPotK. Te trditve je toženka podala že v ugovoru in sodišče prve stopnje je nanje ustrezno odgovorilo (28. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), pri čemer se pritožba s temi razlogi vsebinsko niti ne sooči, temveč pretežno ponavlja svoje navedbe iz postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je ZPotK določal zgolj splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe, ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku, ter vsebino kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo, da pa dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz 22. člena ZVPot, ki morajo biti jasni in razumljivi, sicer se štejejo za nepoštene; 23. člen v povezavi s 24. členom ZVPot pa za nepoštene pogodbene pogoje določa ničnostno sankcijo. Dejstvo, da je bila pogodba z valutno klavzulo v spornem času dovoljena in izrecno urejena, še ne pomeni, da za takšno pogodbo ne veljajo tako splošne določbe ZPotK (o jasnih in razumljivih pogojih) kot določbe ZVPot, ki veljajo za vse pogodbe, ki jih podjetnik sklepa s potrošnikom. Pojmi: jasni in razumljivi splošni pogoji; znatno neravnotežje v škodo potrošnika; izpolnitev neutemeljeno v škodo potrošnika; izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval - so nedoločni pravni pojmi (pravni standardi), ki jih sodišče napolni z okoliščinami vsakega konkretnega primera. Vse te pravne standarde je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi napolnilo z vsemi upoštevnimi okoliščinami primera, ko je ugotavljalo, ali se sporni kreditni pogodbi in zatrjevani obseg ter vsebina kreditodajalčevih pojasnil prilegajo pojmu vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ ter določbam 24. člena z ZVPot.

20.Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da bi bile določbe ZPotK nerazumljive ali nepoštene v razmerju do ene od pogodbenih strank, kot je mogoče razumeti pritožbo. Določbe ZPotK o pojasnilni dolžnosti so le okvir, temelj, kar pa ne pomeni, da je pojasnilna dolžnost (upoštevaje tudi določbe OZ in ZVPot) izpolnjena že s tem, če se v pogodbo vključijo le pavšalne in abstraktne navedbe o vrsti tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti (kot je zelo splošno določal ZPotK). Po prvem odstavku 21. člena ZPotK je nično vsako pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s tem zakonom in v škodo potrošnika. V tretjem odstavku istega člena pa ZPotK določa, da se, ne glede na določbe tega zakona, uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika. Tak predpis, ki je ugodnejši za potrošnika, ker ureja širši obseg njegovih pravic, ki niso izrecno urejene v ZPotK, je ZVPot.

21.Navedbe v zvezi z zastaranjem kondikcijskega zahtevka so neutemeljene in za odločitev o konkretni pritožbi tudi nepomembne; res se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni posebej opredelilo, vendar je obrazložitev sodišča prve stopnje upoštevaje, da gre za zavarovanje (kjer je standard dokazanosti nižji, sodišče pa mora postopati hitro), zadostna. Tožnika predlagata zavarovanje nedenarne terjatve na ugotovitev ničnosti, ki ne zastara (93. člen OZ). Po pogodbi zadnja anuiteta zapade leta 2031 (3. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), zato imata tožnika pravni interes za zavarovanje z zadržanjem nadaljnjega plačevanja obrokov po spornih pogodbah, upoštevaje evroskladno razlago ZIZ (več o tem v nadaljnjih odstavkih), ne glede na to, ali je kondikcijski zahtevek v zvezi z že plačanimi anuitetami zastaral ali ne.

Glede drugih pogojev za izdajo začasne odredbe:

22.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je treba določbe ZIZ v primeru, kot je obravnavani, razlagati evroskladno. Pogojev iz drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ ni mogoče razlagati na način, ki je bil uveljavljen v sodni praksi v zvezi z začasnimi odredbami brez elementa evropskega varstva potrošnikov, temveč je treba upoštevati kriterije, ki jih je začrtalo SEU v zadevi C-287/22, ki ji pritožba neutemeljeno odreka učinek in zavezujočnost. Res je, da mora nacionalno sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali je sprejetje predlaganih začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, ne drži pa, da sodišče prve stopnje tega v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo; o tem je zapisalo obširne in pravilne razloge v 42., 43., 46. in 47. točki obrazložitve. Upoštevaje slovensko sodno prakso v zvezi z določbami ZIZ o začasnih odredbah, kjer ni prisoten element evropskega prava varstva potrošnikov, bi sicer držalo, kar navaja pritožba, da potrebe po vložitvi dodatne tožbe ni mogoče razlagati kot težko nadomestljivo škodo v smislu 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Vendar je treba v obravnavani zadevi tudi pogoj težko nadomestljive škode razlagati evroskladno, kot je to razložilo SEU v zadevi C-287/22, v skladu s to razlago pa je treba začasno odredbo izdati (torej je treba šteti, da je izkazana težko nadomestljiva škoda v smislu določb ZIZ), če brez začasne odredbe ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka odločitve. Kaj je to polni učinek in kako ga zagotoviti, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 42., 46. in 47. točki obrazložitve, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

23.Pritožbene navedbe, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožnikov o nemožnosti preživljanja, o nepopravljivih posledicah na zdravju itd., niso utemeljene. Kot je bilo že pojasnjeno, je določbe ZIZ o težko nadomestljivi škodi iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in slovensko sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi z nepotrošniškimi zadevami zavarovanja, v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF nujno razlagati lojalno tako, da ta interpretacija ne bo nasprotovala 6(1) in 7(1) členu Direktive 92/13 niti načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je pojasnilo SEU v zadevi C-187/22. Treba je šteti, da je v tovrstnih zadevah pogoj težko nadomestljive škode praviloma izpolnjen, če so izpolnjeni pogoji, ki jih je izpostavilo SEU v zadevi C-287/22:

a)da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni (temu je sodišče prve stopnje v sklepu o izdaji začasne odredbe pritrdilo);

b)da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti;

c)da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (primerjaj 60. točko obrazložitve sodbe C-287/22).

24.Ob lojalni (evroskladni) razlagi slovenskega pravnega reda, upoštevaje razloge sodbe C-287/22, težko nadomestljiva škoda, kot se je razlagala v dosedanji slovenski (nepotrošniški) sodni praksi (o čemer je sodišče prve stopnje zapisalo razloge v 45. in 46. točki obrazložitve - o škodi na psihičnem zdravju in o nepopravljivih posledicah na zdravju tožnikov - in kar obširno napada toženka na sedmi in osmi strani pritožbe) ter reverzibilnost nista relevantna pogoja za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Zato razlogi sodišča prve stopnje o težko nadomestljivi škodi v klasičnem smislu ZIZ (npr. škoda na zdravju, psihične težave) niti niso potrebni, posledično pa njihova morebitna napačnost ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

25.Kdaj je ali ni omogočena uresničitev polnega učinka končne meritorne odločbe, je SEU pojasnilo v zadevi C-287/22: če je ugotovljeno, da je pogodba neveljavna in da mora banka potrošniku določene zneske obrokov vrniti, pa bi moral potrošnik, da bi si zagotovil popolno vzpostavitev svojega pravnega položaja, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek.

26.Na vprašanje, ali sta tožnika toženki že vrnila vse, kar sta bila dolžna oziroma ali lahko od slednje še kaj terjata nazaj (kar je glede na razlago SEU v zadevi C-287/22 eden od pogojev za ugoditev začasni odredbi, kakršna je predlagana v tem postopku), sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izrecno odgovorilo, je pa iz obširnega povzetka stališč SEU v zadevi C-287/22 (42. in 43. točka obrazložitve ter opomba številka 32 na 19. strani izpodbijanega sklepa) razvidno, da je nanj odgovorilo pritrdilno.

27.V zvezi s tem je treba upoštevati sodbo SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 (Akradiusz Szcześniak proti Bank M., SA). Tožnika zatrjujeta, da zaradi ničnosti obeh kreditnih pogodb nista dolžna vrniti toženki ničesar razen nominalnega zneska prejetega kredita (v evrih), kar utemeljujeta med drugim z razlogi sodbe C-520/21. Pritožba to stališče oziroma takšno razlago sodbe C-520/21 obširno izpodbija in zatrjuje, da sta ji tožnika dolžna vse, kar je določeno v pogodbi, torej glavnico v CHF skupaj s pogodbenimi obrestmi prav tako v CHF.

28.SEU je v sodbi C-520/21 med drugim zapisalo, da mora ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja omogočati ponovno vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi potrošnik bil, če tega pogoja ne bi bilo, zlasti z določitvijo pravice do vračila ugodnosti, ki jih je prodajalec ali ponudnik na podlagi navedenega nepoštenega pogoja neupravičeno pridobil v njegovo [potrošnikovo] škodo (61. in 65. točka obrazložitve sodbe C-520/21); neobstoj takega učinka bi lahko odvzel odvračalni učinek, ki ga člen 6(1) Direktive v povezavi s členom 7(1) te direktive pripisuje ugotovitvi nepoštenosti pogojev (65. točka); poleg tega je iz člena 7(1) Direktive v povezavi z njeno štiriindvajseto uvodno izjavo razvidno, da je cilj Direktive tudi odvračanje prodajalcev ali ponudnikov od uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah (67. točka); v zvezi z možnostjo, da potrošnik v primeru razglasitve ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu uveljavlja terjatve, ki presegajo nadomestilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov [...] ni razvidno, da bi taka možnost ogrozila cilje, navedene v točki 68 te sodbe (69. točka); v zvezi z odvračalnim učinkom, ki se želi doseči s členom 7(1) Direktive 93/13, je treba poudariti, da lahko možnost, navedena v točki 69 te sodbe, prispeva k odvračanju prodajalcev ali ponudnikov od vključitve nepoštenih pogojev v potrošniške pogodbe.

29.Iz spisa je razvidno, da sta tožnika na podlagi dveh kreditnih pogodb v letih 2006 in 2008 prejela skupno cca 144.000 EUR, do marca 2024 pa sta po obeh pogodbah plačala skupno cca 230.000 EUR. Pritožbeno sodišče je informativno in brez prejudica izračunalo, da vrednost prejetega kapitala, upoštevaje 46,67 % inflacijo v evroobmočju v obdobju 2006 - 2024, leta 2024 znaša cca 213.000 EUR. V sodbi C-520/21 je omenjena tudi sorazmernost in vrednost kapitala (npr. 73., 74. in 85. točka), pri čemer ni povsem jasna razlaga, ali pojem "kapital" zajema zgolj nominalni posojeni znesek ali morda tako ali drugače valorizirano vrednost posojenega zneska. Pritožbeno sodišče ne glede na to dilemo ugotavlja, da sodba C-520/21 v tej fazi postopka, ko se odloča s stopnjo verjetnosti, in upoštevaje zgoraj navedeno okvirno oceno vpliva inflacije na s strani tožnikov prejeti znesek kapitala, ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da sta tožnika v tej fazi (verjetno) že odplačala oziroma morda celo preplačala vse, kar sta bila po spornih (domnevno ničnih) kreditnih pogodbah dolžna toženki. Zato ni nepravilen zaključek, da bi v primeru uspeha s tožbo na ugotovitev ničnosti verjetno pridobila vrnitveni zahtevek zaradi preveč plačanih obrokov kredita, ki bi le naraščal, če ne bi bila izdana pričujoča začasna odredba.

30.Če izvajanje sporne pogodbe ne bi bilo začasno zadržano, bi tožnika v skladu s pogodbo še naprej plačevala toženki obroke; če bi bilo nato v pravdi odločeno, da pravne podlage za plačevanje teh obrokov (več) ni, ker sta tožnika že (pre)plačala vse, kar sta bil toženki dolžna, bi tožnika morala zaradi poteka časa in nadaljnjega plačevanja obrokov, tožbeni zahtevek zviševati, pri čemer obrokov, plačanih po zaključku sojenja na prvi stopnji in tekom eventualnega pritožbenega postopka ne bi mogla uveljavljati v okviru te pravde, temveč bi morala vložiti novo tožbo. Tako se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov v tej pravdi utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive 93/13 ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb.

31.Zmotno je pritožbeno naziranje, da je uporaba stališča v sodbi C-520/21 v nasprotju z nacionalno zakonodajo, ki da ne vsebuje določbe, ki bi nacionalnemu sodišču omogočala, da toženki odreče nadomestilo za uporabo tujega denarja; pritožba sama navaja drugi odstavek 87. člena OZ, po katerem lahko sodišče odreče nepošteni stranki vrnitev tistega, kar je nepoštena stranka dala (po tej določbi bi lahko odrekli celo vrnitev glavnice, česar pa v tej zadevi nihče ne zatrjuje); pritožba le vsebinsko prazno navrže, da v predmetni zadevi ta določba OZ ne pride v poštev, brez kakršnega koli pojasnila, zakaj bi bilo temu tako. Nadalje se pritožba sklicuje na (že po vložitvi ugovora in očitno po toženkinem naročilu izdelano) pravno mnenje o prepričljivosti sodbe VSC Cp 201/2023, iz katerega naj bi izhajalo, da stališče citirane sodbe VSC nima podlage v pravu EU in da bi bilo treba opraviti presojo, ali in v kakšni meri je 193. člen OZ mogoče razložiti skladno s pravom EU. Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, morajo biti pritožbeni razlogi jasni in konkretizirani, sklicevanje na priložene listine pa ne zadostuje. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru, tudi kar se tiče posredno zastavljenega vprašanja, ali je že prišlo do preplačila kredita ali ne, ob upoštevanju nižjega dokaznega standarda verjetnosti, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

32.Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sodbo VSL I Cp 2075/2023; navedena sodba višjega sodišča (torej hierarhično enakovrednega tu odločujočemu) pritožbenega sodišča v tej zadevi ne zavezuje, poleg tega je v citirani zadevi šlo za presojo obsega trditvenega in dokaznega bremena konkretnih strank v konkretnih okoliščinah, pri čemer je bilo med drugim ugotovljeno, da tožnika nista povedala nič o obsegu vračanja in obresti, česar tudi ne storita v pritožbi (11. točka citiranega sklepa); v konkretni zadevi sta tožnika o tem, zakaj menita, da sta svojo obveznost v celoti plačala in preplačala, podala obširne trditve (povzete v 1. do 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa).

33.Pritožba navaja, da je iz 45. točke izpodbijanega sklepa celo razumeti, da sodišče "kaznuje" tožečo stranko [najbrž pravilno: toženo], ker je ekonomsko močnejša; pritožbeno sodišče v citirani točki takšne razlage ne najde, pritožba pa tudi ne pojasni, kateri pasus navedene točke naj bi izražal kaznovalni namen.

34.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je splošno znano, da se premoženje v izvršilnih postopkih pogosto prodaja pod tržno vrednostjo, postopki so dolgotrajni, prav tako ni nobenih zagotovil, da bi bila prodaja zastavljene nepremičnine uspešna oziroma da bi toženka prišla do celotnega poplačila, in nadalje, da ni podan pogoje reverzibilnosti. Kot je bilo že pojasnjeno, je treba v tovrstnih zadevah pogoje za izdajo začasne odredbe (vključno z reverzibilnostjo in tehtanjem nevarnosti, ki grozijo eni in drugi stranki) presojati evroskladno in upoštevaje odločbo C-287/22. Ob upoštevanju teh metod razlage so pogoji za zavarovanje podani. Pritožbene navedbe o prodaji premoženja v izvršilnem postopku so za nameček povsem pavšalne in nekonkretizirane, saj toženka, med drugim, ne pove, koliko naj bi ji tožnika še dolgovala in koliko je vredna nepremičnina, na kateri ima hipotekarno zavarovanje svoje (domnevne, sporne) terjatve do tožnikov.

35.Pritožbena navedba, da iz sodne prakse SEU kot tudi iz sodne prakse VSRS jasno izhaja, da neizpolnjena pojasnilna dolžnost ne vodi avtomatično do ničnosti pogodbenega pogoja oziroma celotne kreditne pogodbe, je pavšalna, saj pritožba ne pove, za katere odločbe sodne prakse naj bi sploh šlo in v kakšnih okoliščinah neizpolnjena pojasnilna dolžnost ne vodi avtomatično v ničnost. Ni jasno, kaj želi pritožba povedati in katero odločilno dejstvo izpodbija z navedbami, da sodišče zanemari, da na mesečno obveznost tožnikov vpliva tudi "referenčna obrestna mera, ki je znaten del odplačevanja kredita tožeče stranke zniževala njene mesečne obveznosti."

36.Naposled pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je z začasno odredbo zagrožena denarna kazen (5.000 EUR) bistveno pretirana. Višina denarne kazni, zagrožene z začasno odredbo, mora biti taka, da bo stranko učinkovito odvračala od kršitve začasne odredbe. Njena višina mora biti v korelaciji s premoženjskim stanjem stranke, kateri je zagrožena (previsoka kazen ne bi bila smiselna, ker je ne bi bilo mogoče izterjati, prenizka pa ne bi imela odvračalnega učinka), pa tudi z obveznostjo, ki jo nalaga začasna odredba. V tem primeru je edina obveznost, ki se nalaga toženki z začasno odredbo, popolna pasivnost - vzdržati se mora določenih aktivnih ravnanj. Torej do kršitve začasne odredbe ne more priti slučajno ali iz malomarnosti, temveč le v posledici aktivnega, namernega ravnanja v nasprotju z začasno odredbo. Upoštevaje to okoliščino in gospodarsko zmožnost toženke (banke) pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagrožena denarna kazen nikakor ni previsoka, kvečjemu obratno.

37.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

38.Ker gre za postopek zavarovanja znotraj pravdnega postopka, ki še ni končan, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (165. člen ZPP).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/1, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-4 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 21, 21/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87, 87/2, 193

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1, 8

Predpisi drugih držav

Kodeks cywilny (Civilni zakonik, Poljska) (1964) - člen 22, 58, 117, 383, 384, 385, 405

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.