Jedro

Ključno za odločitev je, da tožnici ni uspelo dokazati, da je do poškodbe pri delu prišlo na delovnem mestu, torej da obstaja vzročna zveza med njenim delom, na podlagi katerega je zavarovana, in pa boleznijo COVID-19.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

III. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 25. 11. 2022 in št. ... z dne 13. 10. 2022 ter na ugotovitev, da je bila tožnica od 20. 9. 2022 do 30. 9. 2022 začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu. Nadalje je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker naj ne bi uspela izkazati, da je bilo njeno obolenje neposredna in izključna posledica višje sile med opravljanjem dela. Tožnica se s stališčem sodišča prve stopnje ne strinja. Za odločitev je ključna vzročna zveza, obstoj katere pa se še vedno presoja z dokaznim standardom prepričanosti po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 V konkretni zadevi noben od izvedenih dokazov ne kaže na to, da bi do tožničine okužbe prišlo kje drugje kot pa na njenem delovnem mestu, kjer sta pred tožnico za COVID-19 zboleli dve učiteljici in šest otrok, pri čemer so slednji zboleli, kljub povečanim higienskim ukrepom, ki so se začeli izvajati po obolenju učiteljic. Tožnica razen doma in v trgovini oziroma nakupovalnem središču ni bila. Doma so si vestno umivali roke, v trgovini pa je nosila masko in rokavice. Doma tudi ni nihče zbolel za COVID-19. Tudi hitri test je bil negativen. Protispisna je navedba, da naj bi bil njen domači test negativen in šele uradni test pozitiven. Bilo je namreč ravno obratno. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dokaze zavrnilo zaradi hipotetične možnosti, da bi do okužbe lahko prišlo drugje. Pri presoji bi moralo uporabiti dokazni standard prepričanosti, ne pa dokazni standard onkraj razumnega dvoma, ki se uporablja v kazenskem pravu. S tem v zvezi za odločitev tudi ne more biti odločilno, da delodajalec ni izdal obrazca ER-8 (tj. obrazca za prijavo nezgode – poškodbe pri delu) oziroma podal prijavo prek portala SPOT. Do tega je prišlo zaradi slabih odnosov med tožnico in njenim delodajalcem. Zavzeto stališče sodišča prve stopnje pomeni, da je glede izdaje obrazca za prijavo nezgode in poškodbe pri delu delavec prepuščen na milost in nemilost delodajalca. S takšnim stališčem sodišče prve stopnje dejansko odvzema pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, saj je delavcu onemogočeno uveljavljanje njegovih pravic. Nenazadnje tudi že iz sodne prakse2 izhaja, da odsotnost formalnega listinskega dokaza (izpolnjenega obrazca ER-8) sama po sebi ne pomeni, da tega pravno relevantnega dejstva ne bi bilo mogoče dokazati z drugimi dokazi, torej tudi z izpovedbami prič oziroma medicinsko dokumentacijo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi (očitno spremeni) in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo in tudi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. V zadevi tudi ni podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpovedbe tožnice izhaja, da se je doma testirala in da je bil test pozitiven, ne pa negativen, kot je zapisalo sodišče prve stopnje. Nato je šla na hitri uradni test, ki je bil negativen, medtem ko je bil naslednji dan opravljeni PCR test, ki je bil pozitiven. V tem primeru ne gre za odločilno dejstvo. Sodišče prve stopnje je zgolj opozorilo, da tudi v primeru testiranj doma oziroma uradnega testiranja lahko pride do različnih rezultatov.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 25. 11. 2022, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 13. 10. 2022. Z navedeno odločbo je imenovani zdravnik zavrnil tožničino zahtevo na ugotovitev, da je bila tožnica v obdobju od 20. 9. 2022 do 29. 9. 2022 začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu, ne pa zaradi izolacije, kot to izhaja iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela št. ..., ki ga je 30. 9. 2022 izdala tožničina izbrana zdravnica.

8. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)3 v 19. členu določa, da se za poškodbo pri delu in za poklicno bolezen štejejo poškodbe in bolezni v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navedeni predpis odkazuje na uporabo 66. člena ZPIZ-2. V tretji alineji prvega odstavka navedenega člena je določeno, da se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je izbrana zdravnica za obdobje od 20. 9. 2022 do 29. 9. 2022 izdala potrdilo o upravičeni začasni zadržanosti od dela z razlogom zadržanosti – izolacija. Pri tožnici je bila namreč potrjena okužba z virusom SARS-CoV2. Obrazec prijave poškodbe pri delu (ER-8) ni bil predložen. Tožnica je opravljala delo učiteljice v podaljšanem bivanju v podružnični šoli A. Dne 20. 9. 2022 je kontaktirala osebno zdravnico, ki ji je za čas od 20. 9. 2022 do 29. 9. 2022 izdala potrdilo o upravičeni začasni zadržanosti od dela z razlogom zadržanosti – izolacija. Iz obrazložitve izpodbijane drugostopenjske odločbe izhaja, da je tožnica v navedenem obdobju prebolevala okužbo s COVID-19, kar med strankama ni sporno.

10. Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor, ali je do okužbe tožnice prišlo med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je zavarovana.

11. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju tožnice in po preučitvi listinske dokumentacije v spisu presodilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi do okužbe prišlo na šoli, torej med opravljanjem dela učiteljice. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje soglaša. 12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče uporabilo dokazni standard "onkraj razumnega dvoma", ne pa dokazni standard "prepričanje", kot izhaja iz 8. člena ZPP. Skladno z 61. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)4 mora sodišče v socialnih sporih popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Kot izhaja iz komentarja navedene določbe5 je materialna resnica subjektivna predstava o objektivnih dejstvih. Predstava in dejstva se lahko skladajo z različno intenzivnostjo. Največja skladnost je podana takrat, kadar govorimo o gotovosti. Pri tej je možnost razlikovanja med predstavo in dejstvom izredno majhna in možnost zmote ni predvidena. Pri prepričanju gre za visoko stopnjo skladnosti, ko noben razumen in izkušen človek ne dvomi o istovetnosti predstave in dejstev. Najnižja stopnja materialne resnice je verjetnost, ko gre samo za možnost, da je subjektivna predstava istovetna objektivnim dejstvom. Za zagotovitev materialne resnice je pomembno, da je popolno ugotovljeno tisto dejansko stanje, ki je za odločitev pravno pomembno. Sodišče prve stopnje je zadevo presojalo upoštevaje navedeno določbo in določbo 8. člena ZPP, kjer je določeno, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (12. točka) povsem jasno izhaja, da po prepričanju sodišča tožnica ni uspela izkazati, da je bilo obolenje neposredna in izključna posledica višje sile med opravljanjem dela.

13. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da izpovedba tožnice, da je do okužbe prišlo na delovnem mestu, ni prepričljiva. Kljub temu, da je bila tožnica v stiku z okuženimi osebami, nikakor ni mogoče izključiti, da bi do okužbe lahko prišlo tudi zunaj delovnega mesta (tožnica bi se lahko okužila v trgovini, lahko tudi preko družinskih članov). Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo, kakšne so možnosti nastanka okužbe, zato navedenega pritožbeno sodišče ne ponavlja znova.

14. Sodišče kot odločilno dejstvo ni upoštevalo, da delodajalec ni izdal obrazca ER-8 za prijavo poškodbe pri delu oziroma od 1. 9. 2022 ni podal prijavo preko portala SPOT. S 1. 9. 2022 je namreč začel veljati nov Pravilnik o prijavi nezgode in poškodbe pri delu.6 V sedmem odstavku 4. člena Pravilnika je določeno, da z izpolnitvijo oziroma vložitvijo obrazca delodajalec iz četrtega in petega odstavka tega člena izpolni obveznost prijave nezgode pri delu v skladu s predpisi, ki urejajo varnost in zdravje pri delu. Kljub temu, da ta prijava ni bila vložena, je sodišče izvajalo dokaze za ugotovitev, ali je prišlo do poškodbe pri delu. V tem primeru tožnici ni bila odvzeta pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

15. Ključno za odločitev je, da tožnici ni uspelo dokazati, da je do poškodbe pri delu prišlo na delovnem mestu, torej da obstaja vzročna zveza med njenim delom na podlagi katerega je zavarovana in pa boleznijo COVID-19. 16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe. Nadalje tudi toženec skladno s prvim odstavkom 68. člena ZDSS-1 sam trpi stroške odgovora na pritožbo.7 1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Glej Psp 128/2019 z dne 16. 5. 2019. 3 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004. 5 Glej Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 279. 6 Ur. l. RS, št. 78/2022. 7 Skladno s prvim odstavkom 68. člena ZDSS-1 v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške, ne glede na izid postopka.