Jedro

Obveznost plačila sodne takse za tožbo nastane ob njeni vložitvi, tudi če je tožba vložena pri stvarno nepristojnem sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse za tožbo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka vložila svoj predlog prepozno, in sicer po tem, ko ji je bil vročen plačilni nalog za plačilo sodne takse.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka brez navedbe pritožbenih razlogov po 338. členu v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da njen predlog za obročno plačilo sodne takse ni in ne more biti prepozen, saj je podan v roku, ki je bil s plačilnim nalogom Okrožnega sodišča v Celju z dne 24. 5. 2013 določen za plačilo sodne takse, in ker je podan kot obrazložen s prilogami, ki jih določa zakon. Plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 24. 5. 2013 je prvo obvestilo, da se pri Okrožnem sodišču v Celju nekaj dogaja v zvezi z družbo E d. o. o., V.. Ta postopek je odprt na podlagi posredovanega predloga Delovnega sodišča v Celju, ki se je izreklo za nepristojno v delu tožbe družbe E. d. o. o., in zadevo delno posredovalo Okrožnemu sodišču v Celju. Taksna obveznost tako ni nastala na podlagi njenega predloga za uvedbo postopka, ampak je nastopila na podlagi predloga drugega sodišča. Zato ni vedela ter s strani Okrožnega sodišča v Celju sploh ni bila obveščena o uvedbi postopka pri njem, dokler ni prejela njegovega plačilnega naloga za plačilo sodne takse z dne 24. 5. 2013, kot prvo obvestilo o uvedbi postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje je prvi odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa, določal, da učinkuje sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo, in velja za takse za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost oziroma obveznost povrnitve takse drugemu udeležencu postopka tega dne ali pozneje. V skladu s prvo točko drugega odstavka 5. člena ZST-1 nastopi taksna obveznost za tožbo ob vložitvi tožbe. To pomeni, da je predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za tožbo pravočasen le, če je vložen hkrati s tožbo.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je tožbo zoper tožene stranke M.B., E. H., M. d. o. o. in E d.d., Vl prvotno vložila pri Delovnem sodišču v Celju, ki pa se je s sklepom Pd 49/2013 z dne 8. 3. 2013 izreklo za nepristojno za odločanje o tožbenem zahtevku zoper toženi stranki M. d. o. o. in E. d. d., Vl. Po pravnomočnosti tega sklepa (12. 4. 2013 (list. št. 2 spisa)) je Delovno sodišče v Celju zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Celju. To je tožeči stranki poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse v znesku 915,00 EUR z dne 24. 5. 2013. Cit. plačilni nalog je bil tožeči stranki vročen 30. 5. 2013. Z vlogo z dne 13. 6. 2013 pa je tožeča stranka predlagala obročno plačilo dolžne sodne takse.

Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 13. člena ZST-1, ki je veljala v času vložitve tožbe in tudi v času odločanja o predlogu tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse za tožbo, bi morala tožeča stranka že v tožbi, ki jo je vložila pri Delovnem sodišču v Celju, prositi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Vendar pa tega ni storila. Iz prve strani tožbe na list. št. 4 spisa je namreč razvidno, da je tožeča stranka ob vložitvi tožbe Delovno sodišče v Celju prosila za uradno dostavo obvestila o višini, načinu in roku plačila sodne takse za tožbo. Ker obveznost plačila sodne takse za tožbo nastane ob vložitvi tožbe, ne glede na to, če je tožba vložena pri stvarno nepristojnem sodišču, so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da taksna obveznost ni nastala na podlagi njenega predloga za uvedbo postopka, temveč na podlagi predloga drugega sodišča. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da ni vedela in s strani Okrožnega sodišča v Celju ni bila obveščena o uvedbi postopka pri njem, saj je nedvomno prejela sklep Delovnega sodišča v Celju, da ni pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku zoper tretjo in četrto toženo stranko. Ta sklep Delovnega sodišča v Celju sicer ne bi postal pravnomočen. Glede na povzete pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi s taksno obveznostjo pa je mogoče ugotoviti tudi, da se je tožeča stranka zavedala svoje obveznosti plačila sodne takse, vendar za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse ob vložitvi tožbe ni zaprosila, zaradi česar je njej predlog za obročno plačilo sodne takse za tožbo, ki ga je vložila po prejemu plačilnega naloga za plačilo sodne takse Okrožnega sodišča v Celju z dne 24. 5. 2013, res prepozen. Ker ga zato Okrožno sodišče v Celju ni moglo vsebinsko obravnavati, ga je utemeljeno zavrglo kot prepoznega.

Pritožbeno sodišče pa še poudarja, da je Ustavno sodišče RS s sklepom, št. U-I-41/13-8 z dne 21. 3. 2013 do svoje končne odločitve zadržalo izvrševanje prvega odstavka 13. člena ZST-1, vendar le v delu, v katerem se nanaša na oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za pritožbe, za katere se uporabljata ZPP ali Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Do končne odločitve Ustavnega sodišča RS pa so bili prekinjeni tudi postopki odločanja o tistih predlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za pritožbe iz prve točke izreka, ki so bili vloženi po vložitvi pritožbe, vendar najpozneje v roku, določenem v nalogu za plačilo sodne takse. Toda navedeni sklep Ustavnega sodišča RS se nanaša le na plačilo takse za pritožbe, ne pa tudi za tožbe, saj v primeru pritožbe pritožniki oprostitve, odloga ali obročnega plačila pritožbene takse ne bodo mogli doseči, ker se v skladu s 105.a členom ZPP in tretjim odstavkom 29.b člena ZIZ v primeru neplačila sodne takse za postopek s pritožbo šteje, da je bila pritožba umaknjena. Ker pa je rok za vložitev pritožbe prekluziven, pritožniki nimajo možnosti vložiti nove pritožbe (in obenem pravočasno zaprositi za oprostitev takse). V nasprotju s tem lahko tožeča stranka še vedno ponovno vloži tožbo in ob njeni vložitvi predlaga oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1B) je bil prvi odstavek 13. člena ZST-1 spremenjen tako, da lahko stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse zaprosijo še v roku za plačilo sodne takse po prejemu plačilnega naloga za plačilo sodne takse. Toda ta določba velja od 10. 8. 2013. V skladu s 26. členom ZST-1B pa se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Pritožbeno sodišče zato nove določbe prvega odstavka 13. člena ZST-1 (ki je procesne narave, saj določa skrajni rok za vložitev predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, da se ta šteje za pravočasen) v obravnavani zadevi ni moglo uporabiti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP), saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ni zasledilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava.