Jedro

Ravnanje v skladu z načelom vestnosti in poštenja od udeležencev terja, da si pri sklepanju obligacijskih razmerij ter izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov temveč tudi za interese nasprotne stranke. Udeleženci morajo biti med seboj lojalni. Torej morajo ravnati pošteno in vestno ter se izogibati ravnanj, ki bi nasprotno stranko prikrajšala v izvrševanju njenih pravic in interesov.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka s tem, ko je izkoristila naročeno, pravilno opravljeno storitev tožeče stranke in se s (formalno) zaposlitvijo napotenega kandidata v povezani družbi skušala izogniti plačilu za opravljeno storitev, ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 11.821,80 EUR s pripadki. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.489,98 EUR. Presodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati dogovorjeno nadomestilo za opravljeno storitev posredovanja.

2. Proti sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V obeh primerih je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 25. 1. 2018 sklenili Pogodbo št. 137/2018 GK za iskanje in selekcijo kadrov za različne profile (priloga A6, v nadaljevanju: Pogodba), ki je po svoji vsebini posredniška pogodba. S posredniško pogodbo se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (837. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).2

6. Tožeča stranka je v skladu s sklenjeno Pogodbo in naročilom tožene stranke po izvedenem iskanju in selekciji kadrov kot ustrezen kader za delovno mesto Sistemski administrator - vodja k toženi stranki napotila A. A. Tožena stranka napotenega delavca ni zaposlila, zaposlila pa ga je družba H. d. o. o., ki je bila 65 odstotna družbenica tožene stranke. Torej je bil napoteni delavec zaposlen v povezani družbi tožene stranke v smislu prve in tudi druge alineje prvega odstavka 527. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1).3

7. Tožeča stranka je v tem postopku vtoževala plačilo za uspešno opravljeno posredovanje. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala. Zatrjevala je, da njena obveznost plačila nadomestila za posredovanje ni nastala, ker napotenega delavca ni zaposlila. Zavzela je stališče, da ni izpolnjen noben pogodbeno dogovorjen pogoj, na podlagi katerega bi bila tožeča stranka upravičena do plačila, ker njena povezava z družbo H. d. o. o. ne ustreza pojmu povezane osebe po šestem odstavku točke 2.3 Pogodbe in ker napoteni delavec zanjo ne opravlja nobenih del. 8. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je upoštevajoč vsa pravno odločilna dejstva zaključilo, da je tožena stranka s tem, ko očitno ustreznega napotenega kandidata ni sama zaposlila, temveč ga je zaradi izogibanja plačilu za opravljeno storitev (formalno) zaposlila povezana družba tožene stranke, ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ). Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni, jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi.

9. Ravnanje v skladu z načelom vestnosti in poštenja od udeležencev terja, da si pri sklepanju obligacijskih razmerij ter izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov temveč tudi za interese nasprotne stranke. Udeleženci morajo biti med seboj lojalni.4 Torej morajo ravnati pošteno in vestno ter se izogibati ravnanj, ki bi nasprotno stranko prikrajšala v izvrševanju njenih pravic in interesov.

10. V tem primeru med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka opravila posredovanje skladno s sklenjeno Pogodbo in naročilom tožene stranke. Prav tako je očitno, da je bil posredovani kandidat ustrezen, saj ga je (formalno) zaposlila povezana družba tožene stranke. Tožena stranka med postopkom pred sodišče prve stopnje ni trdila, da bi stik z napotenim kandidatom sama ali povezana družba vzpostavila brez posredovanja tožeče stranke. Tako je nedvomno, da je do sklenitve pogodbe o zaposlitvi med povezano družbo tožene stranke in napotenim delavcem prišlo zaradi posredovanja tožeče stranke. Torej je bilo posredovanje tožeče stranke uspešno. Dosežen je bil cilj sklenjene Pogodbe.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka s tem, ko je izkoristila naročeno, pravilno opravljeno storitev tožeče stranke in se s (formalno) zaposlitvijo napotenega kandidata v povezani družbi skušala izogniti plačilu za opravljeno storitev, ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Tožena stranka namreč tožeče stranke ni obvestila o politiki zaposlovanja v povezanih družbah niti je ni obvestila o tem, da bo napoteni kandidat (formalno) zaposlen v povezani družbi. O tem je bila tožeča stranka prvič obveščena šele v zavrniti računa, v katerem je tožena stranka zavrnila plačilo računa za opravljeno storitev iz razloga nezaposlitve napotenega kandidata. Iz pojasnjenega je tako očitno, da tožena stranka ni bila lojalna, da je skrbela le za svoje interese in da je bila povsem brezbrižna do legitimnih pravnih interesov tožeče stranke. Očitno je, da je z zaposlitvijo ustreznega napotenega kandidata pri povezani družbi, želela prikrajšati tožečo stranko za plačilo. Torej, da je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja

12. Pravilno je sicer stališče tožene stranke, da le na podlagi jezikovne razlage šestega odstavka 2.3 točke Pogodbe družba H. d. o. o. ne ustreza pojmu povezani osebi. Vendar pa le pomanjkljiva pogodbena ureditev ali neureditev vseh možnih primerov, v katerih je naročnik pravilno opravljene storitve zanjo dolžan plačati, še ne pomeni, da v vseh ostalih pogodbeno neurejenih primerih obveznost plačila ne obstaja. To še toliko bolj velja v primerih nevestnega in nepoštenega ravnanja ene stranke.

13. Zato je po presoji pritožbenega sodišča v tem konkretnem primeru treba besedilo šestega odstavka 2.3 točke Pogodbe razlagati v skladu z njegovim namenom. Ta je bil jasen: preprečiti naročniku, da se izogne plačilu za uspešno opravljeno storitev s tem, da napotenega kandidata zaposli nekdo drug, ki je z njim povezan. Takšen namen določila je bil toženi stranki nedvomno poznan. Normalno in življenjsko logično je, da pravne osebe opravljajo storitve za plačilo ali pridobitev kakšne druge koristi. Pridobitev koristi je namreč bistvo in smisel vsakega gospodarskega posla.

14. V tem primeru je zaradi nepoštenega in nevestnega ravnanja tožene stranke neprimerno in neutemeljeno tudi njeno pritožbeno sklicevanje na določilo 83. člena OZ. To določa, da je, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena ali predlagana od ene pogodbene stranke, treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. To pravilo velja le, če stranke pri izvrševanju svojih pravic in obveznosti iz sklenjenih obligacijskih razmerij ravnajo vestno in pošteno, ne pa tudi v primerih, ko stranke ravnajo v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava in očitno poskušajo izigrati nasprotno stranko. Sodišče namreč ne sme dati pravnega varstva stranki, ki ne ravna pošteno in s svojim ravnanjem zavestno zavede ali izigra nasprotno stranko tako da ta, navkljub pravilno izvršenim obveznostim ne doseže svojih pravno legitimnih interesov.

15. Ker je bila družba H. d. o. o. večinska (65 odstotna) družbenica tožene stranke, sta družbi v skladu z določilom prvega odstavka 527. člena ZGD-1 povezani družbi, torej (kapitalsko) povezani osebi. Še več. Skladno z domnevo iz drugega odstavka 529. člen ZGD-1 sta bili v razmerju odvisnosti, in sicer je bila tožena stranka odvisna od družbe H. d. o. o. 16. Iz vsega navedenega je tako treba zaključiti, da je bilo posredovanje tožeče stranke uspešno. Napoteni delavec je bil namreč po opravljenem posredovanju zaposlen v povezani družbi tožene stranke, ki jo je v tem primeru v skladu z namensko razlago določila šestega odstavka 2.3. točke Pogodbe ter temeljnim načelom vestnosti in poštenja treba šteti kot povezano osebo tožene stranke. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka upoštevajoč vse okoliščine primera dolžna plačati dogovorjeno nadomestilo za posredovanje, pravilna.

17. Upoštevajoč navedeno za odločitev v tem postopku ni več pravno odločilno ali je napoteni delavec A. A. za toženo stranko opravljal kakšna dela. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov v zvezi s to okoliščino ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji. 4 V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, leto 2003, komentar k 5. členu, str. 97.