Jedro

Pritožbeno sodišče pa navaja, da bo moral zagovornik predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni skladno z določilom člena 129.a/I ZKP, podati pred sodiščem prve stopnje, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji in sicer je potrebno predlog podati v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe (člen 129.a/II ZKP).

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega sodišča in sicer sodno takso v višini 320,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen sedem mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki jih bo odmerilo s posebnim sklepom ter plačilo krivdnih stroškov v skladu s členom 94 ZKP, ki jih bo prav tako odmerilo naknadno s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano družbo S. d.d. sodišče prve stopnje s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 7.585,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2019 do plačila, napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno pritožbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolžencu izrečeno zaporno kazen sedem mesecev nadomesti z družbeno koristnim delom oziroma jo spremeni v sankcijo opominjevalne narave z naložitvijo dodatnega pogoja povrnitve škode.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik obdolženega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V napadeni sodbi namreč pogreša razloge o tem, katere so bile odločilne okoliščine za izrek zaporne kazni. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč odločbo o kazenski sankciji tehtno in prepričljivo obrazložilo v točki 17 napadene sodbe, ko je navedlo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri odmeri kazni ter jih je tudi pravilno ocenilo, ko je zaključilo, da glede na predkaznovanost obdolženca pride v poštev le izrek zaporne kazni in da ni nobenih pogojev, da bi se obdolžencu lahko izrekla pogojna obsodba. Zato zagovornik, ki te razloge pogreša, ne more biti uspešen. Sicer pa zagovornik predloga za alternativno prestajanje zaporne kazni, razen v pritožbi, ni podal, zato pritožba, ki pogreša v napadeni sodbi razloge o tem, zakaj obdolžencu sodišče prve stopnje ni zaporne kazni obdolžencu nadomestilo z delom v splošno korist, ni utemeljena. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana.

5. Prav tako ne more biti uspešen zagovornik, ki uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prav tako zaradi odločbe o kazenski sankciji, ko navaja, da je obdolženi dolžan preživljati mladoletnega otroka in ima redno zaposlitev, zato namen kaznovanja z izrečeno zaporno kaznijo ne bi bil dosežen. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede izreka kazenske sankcije vse okoliščine ugotovilo pravilno in popolno, saj je ob izreku kazenske sankcije sodišče razpolagalo s podatki, da je obdolženi zaposlen in da je dolžan skrbeti za nedoletnega otroka. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neupoštevni in neutemeljeni.

6. Zagovornik se sicer v pritožbi zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče obdolžencu izrečeno zaporno kazen sedem mesecev zapora nadomestilo z družbeno koristnim delom, oziroma s kazensko sankcijo opominjevalne narave z dodatnim pogojem. Pritožbeno sodišče pa navaja, da bo moral zagovornik predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni skladno z določilom člena 129.a/I ZKP, podati pred sodiščem prve stopnje, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji in sicer je potrebno predlog podati v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe (člen 129.a/II ZKP). Pritožbeno sodišče, namreč za takšno odločitev, ni pristojno. Sicer pa ni pritrditi zagovorniku niti, ko se zavzema za izrek pogojne obsodbe z dodatnim pogojem, saj pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje o izrečeni zaporni kazni v trajanju sedem mesecev, saj na strani obdolženca niso podane, glede na njegovo predkaznovanost, takšne okoliščine, da bi se mu lahko pogojna obsodba z dodatnim pogojem izrekla. Tudi po poceni pritožbenega sodišča bo le izrečena zaporna kazen, v trajanju sedem mesecev, tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

8. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse temelji na določilu člena 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.