Jedro

Tožnica je v 2., 3, in 4. točki tožbenega zahtevka sicer res zahtevala plačilo plač in regresov za letni dopust, torej denarne zahtevke iz delovnega razmerja, vendar je odločitev o tem delu tožbenega zahtevka odvisna od odločitve o obstoju delovnega razmerja, torej od priznanja delovnega razmerja v vtoževanem obdobju. Tožnica bi lahko za sporno obdobje uspešno uveljavljala pravice iz delovnega razmerja le v primeru, da bi bilo predhodno ugotovljeno, da je delovno razmerje obstajalo. Ker pa je tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja vložila prepozno, je ta nedopustna in se – tudi v delu, v katerem vsebuje denarne zahtevke za to obdobje – zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev, da je bila v obdobju od 12. 10. 2008 do 18. 6. 2009 zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu, ki je obsegalo delovne naloge čiščenja poslovnih prostorov na naslovu M. 86, ..., opravljanje administracijskih del, čiščenje prostorov na naslovu O. 23, ... in opravljanje raznih del; da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 12. 10. 2008 do 18. 6. 2009 obračunati bruto plače v višini 493,26 EUR za mesec november 2008, 815,90 EUR za mesec december 2008, 815,90 EUR za mesec januar 2009, 815,90 EUR za mesec februar 2009, 815,90 EUR za mesec marec 2009, 815,90 EUR za mesec april 2009, 815,90 EUR za mesec maj 2009, 446,92 EUR za mesec junij 2009, od teh bruto prejemkov odvesti pripadajoče davke in prispevke in ji obračunati in izplačati neto zneske plač in sicer 384,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2008 dalje do plačila, 589,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2009 do plačila, 589,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2009 do plačila, 589,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2009 do plačila, 589,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2009 do plačila, 589,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009 do plačila, 589,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2009 do plačila, 348,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.7.2009 do plačila, vse pod izvršbo in da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto regres za letni dopust za leto 2008 v višini 650,00 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in ji obračunati in izplačati neto znesek regresa za letni dopust za leto 2008, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 do plačila, v roku 8 dni od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe pod izvršbo ter za leto 2009 v višini 700,00 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in ji obračunati in izplačati neto znesek regresa za letni dopust za leto 2009, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila, v roku 8 dni od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe pod izvršbo. Odločilo je, da tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo 3. odstavek 204. člena ZDR. Tožnica je s postavljenim tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 12. 10. 2008 do 18. 6. 2009, poleg tega zahtevka pa je postavila še zahtevek v zvezi z obračunom in izplačilom plač in regresa za letni dopust ter zahtevek na povračilo stroškov postopka. Tožnica ni postavila zahtevka v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti v zvezi s kakim drugim načinom prenehanja delovnega razmerja, temveč le v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja. Sodišče bi moralo tudi v primeru, da bi zavrglo ta del tožbenega zahtevka, o delovnem razmerju odločati v okviru predhodnega vprašanja, kot je tožnica izrecno predlagala. S tem je zagrešilo kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP. V zvezi s tem sodba tudi nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V vsakem primeru bi moralo sodišče izvesti dokazni postopek in odločati o zahtevkih pod točko 2, 3 in 4 tožbenega zahtevka, saj gre za denarne zahtevke, katere lahko delavec v skladu z 206. členom ZDR in 4. odstavkom 204. člena ZDR zahteva ne glede na 30 dnevni rok. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotavljalo zgolj dejansko stanje glede datuma, ko je tožnica štela, da ji je delovno razmerje prenehalo. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejstva, da je tožnica štela, da ji je delovno razmerje prenehalo dne 18. 6. 2009 je zmotno uporabilo 204. člen ZDR, ko je štelo, da ta datum predstavlja dejanski stan prenehanja delovnega razmerja in da je tožnici s tem dnem pričel teči rok za uveljavljanje zahtevka za ugotovitev delovnega razmerja. Sodišče bi moralo ugotoviti dejansko stanje v zvezi z datumom prenehanja delovnega razmerja. Slednje pa ne more predstavljati dan, ko je bila delavka obveščena, da je delodajalec ne potrebuje več in to ne glede na to, če je delavka štela tak datum, kot datum prenehanja delovnega razmerja. Glede na trditveno podlago tožnice, da je bila 18. 6. 2009 obveščena, da je ne potrebujejo več, bi sodišče moralo v zvezi s tem vsaj temeljito zaslišati A.P. in ob pravilni uporabi določil ZDR o prenehanju delovnega razmerja ugotoviti, kdaj je delovno razmerje prenehalo. Odprto je ostalo vprašanje, ali je toženec podal tožnici odpoved iz poslovnega razloga in gre tožnici že iz tega razloga tudi odpovedni rok, katerega trajanje bi bilo potrebno razčistiti z zaslišanjem A.P. in tožnice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to uveljavlja pritožba. Navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen, saj izpodbijani sklep vsebuje bistvene razloge, ki utemeljujejo sprejeto odločitev sodišča prve stopnje in ga je vsekakor mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki od 12. 10. 2008 do 18. 6. 2009, plačilo plač in plačilo regresa za letni dopust za leto 2008 in 2009. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja oziroma za uveljavljanje pogodbe o zaposlitvi in da prenehanje opravljanja dela, ob zatrjevani domnevi, da bi šlo dejansko za delovno razmerje, pomeni tudi prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Zato je pravilno uporabilo 3. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), po katerem mora delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim delovnim sodiščem zahtevati v roku 30 dni od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Pritožbene navedbe, da v sporni zadevi ni šlo za vprašanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi in je zato posledično sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, so zato neutemeljene.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem zaslišanja tožnice, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožnica za prenehanje zatrjevanega delovnega razmerja oziroma za kršitev pravice zvedela dne 18. 6. 2009. Nenazadnje je o tem dejstvu na zaslišanju izpovedovala sama tožnica. Pritožbena navajanja, da bi bilo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z prenehanjem delovnega razmerja potrebno ugotoviti tudi, ali je tožena stranka podala tožnici odpoved iz poslovnega razloga in gre tožnici že iz tega razloga tudi odpovedni rok, so neutemeljena, saj te okoliščine niso pravnorelevantne za odločitev v sporni zadevi. Glede na to, da je 30 dnevni rok za sodno varstvo pričel teči dne 18. 6. 2010, je tožnica tožbo, ki jo je vložila že dne 24. 8. 2009 in ne 28. 10. 2009, kot je to štelo sodišče prve stopnje, vložila prepozno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot datum vložitve tožbe zmotno upoštevalo datum poprave tožbe, to je 28. 10. 2008, saj se v skladu s 4. odstavkom 108. člena ZPP v primeru, če je vloga vezana na rok in je popravljena oziroma dopolnjena in izročena v roku, ki je bil določen za dopolnitev oziroma popravo, šteje, da je bila vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena. Tožnica je namreč tožbo vložila dne 24. 8. 2008, katero pa je pravočasno v skladu s sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje tožnici naložilo popravo tožbe, dne 28. 10. 2008 tudi popravila. V skladu s citirano določbo 4. odstavka 108. člena ZPP je zato potrebno šteti, da je bila tožba vložena že dne 24. 8. 2009 in ne šele 28. 10. 2008, ko je bila tožba popravljena. Navedeno pa ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je tudi ob upoštevanju pravilnega datuma vložitve tožbe, to je 24. 8. 2009, tožnica zamudila 30 dnevni rok za sodno varstvo. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe kot prepozne v skladu z določilom 1. odstavka 274. člena ZPP.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o 2., 3. in 4. točki postavljenega tožbenega zahtevka, saj gre v tem delu za denarni zahtevek, in je potrebno upoštevati določbe 3. odstavka 204. člena ZPP, da lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja, ne glede na rok iz 2. odstavka 204. člena ZPP, uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnica je v 2., 3, in 4. točki tožbenega zahtevka sicer res zahtevala plačilo plač v vtoževanem obdobju (2. točka tožbenega zahtevka) in plačilo regresa za letni dopust za leti 2008 (3. točka tožbenega zahtevka) in 2009 (4. točka tožbenega zahtevka), torej denarne zahtevke iz delovnega razmerja, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je odločitev o tem delu tožbenega zahtevka odvisna od odločitve o obstoju delovnega razmerja, torej od priznanja delovnega razmerja v vtoževanem obdobju. Delavec namreč lahko za sporno obdobje uspešno uveljavlja pravice iz delovnega razmerja le v primeru, da je predhodno ugotovljeno, da med delavcem in delodajalcem obstaja delovno razmerje. V primerih zatrjevanega predhodnega prenehanja delovnega razmerja mora torej delavec na podlagi 3. odstavka 204. člena ZDR postaviti tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in je tako šele na podlagi v postopku ugotovljenega obstoja delovnega razmerja podana podlaga za uveljavljanje denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja. Glede na navedeno je torej zmotno stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje o obstoju delovnega razmerja lahko v skladu z določbo 13. člena ZPP odločalo kot o predhodnem vprašanju, zaradi česar je neutemeljen očitek pritožbe o kršitvi 1. odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 13. členom ZPP.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožnice neutemeljena, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona, sama krije svoje stroške pritožbe.