Jedro

Vsaka kršitev osebnostnih pravic je že v načelu protipravna. To izhaja iz pravne narave osebnostnih pravic, ki je v njihovi absolutnosti. Protipravnost določenega ravnanja, ki ima sicer značilnosti kršitve osebnostne pravice, je lahko izključena v primerih, navedenih v Ustavi ali zakonu. Po splošnih načelih odškodninskega prava med take razloge sodi tudi privolitev prizadetega. V obravnavanem primeru privolitev pokojne za objavo fotografij ni bila pravno veljavna. Če je tako, njena nična privolitev ni mogla vezati ne tožnikov kot pokojničinih sorodnikov ne tožene stranke, in sicer ne glede na to, kdaj in na kakšen način je bilo ugotovljeno, da pokojna ni bila sposobna izraziti svoje prave volje in podati veljavnega soglasja za objavo. Nična privolitev nima učinkov. Privolitve umrle ni bilo, po njeni smrti pa je nesporno nista podali niti tožeči stranki. Objavo fotografij brez veljavne privolitve umrle je poseg v njeno integriteto in v duševno integriteto njenih sorodnikov. V okvir pravice posameznika do duševne integritete sodi tudi pravica do pietete - spomina na osebnost umrlega. Ta svojcem dovoljuje spoštovanje in spomin na umrlega v skladu z njihovim prepričanjem in čustvi, ki so ga gojili do njega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče v točki I izreka ugodilo prepovednemu zahtevku tožečih strank za prepoved posegov v osebnostne pravice tožnikov tako, da je toženi stranki prepovedalo javno uporabljanje ali razstavljanje fotografij, na katerih je prikazana pokojna mati prvega tožnika oz. hči druge tožnice, zlasti v točki I izreka določno navedenih fotografij iz kataloga H. ter morebitnih drugih fotografij, na katerih je prikazana pokojna. V točkah II in III izreka je delno ugodilo zahtevkoma za plačilo nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice. Vsakemu tožniku je dosodilo po 6.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2008 naprej (izdaja sodbe sodišča prve stopnje). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka IV). Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v odmerjeni višini 2.639,91 EUR ter pripadajoče zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka (točka V).

Tako je odločilo po ugotovitvi, da soglasje pokojne matere oz. hčerke tožečih strank za objavo fotografij in filma ni bilo pravno veljavno, da je bil zato z objavo na razstavi storjen poseg v njene osebnostne pravice in poseg v pravice tožečih strank (pravico do identitete in pravico do pietete pokojne), ker tudi tožeči stranki nista soglašali z objavo, in ker je ugotovilo, da zaradi navedenega posega v njune osebnostne pravice trpita duševne bolečine.

Proti sodbi se v obsodilnem delu glede denarne odškodnine za oba tožnika in posledično v stroškovnem delu pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe v obsodilnem delu glede plačila odškodnine in posledično spremembo odločitve o pravdnih stroških glede na novo ugotovljeni spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku. Izrecno poudarja, da ne ugovarja odločitvi o prepovednem zahtevku, pač pa izpodbija le odločitev o denarni odškodnini, ker meni, da ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi s škodnim dogodkom. Ocenjuje, da ni bilo podlage za njeno odgovornost. Oceniti je treba vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bilo šele v tem postopku z izvedenko ugotovljeno, da soglasje pokojne za objavo ni bilo pravno veljavno. Glede na njene izraze, kaj želi, ravnanje organa tožene stranke ni preseglo okvirov svobodnega ravnanja. Ustreznost določenega ravnanja je treba presojati z objektivnega stališča in ne s stališča oškodovanca.

Graja tudi odločitev o višini odškodnine. Sodišče ne bi smelo upoštevati trpljenja tožnikov v času življenja in po smrti pokojne, ki sta ga prestajala zaradi njenega načina življenja. Posledice škodnega dogodka so za prvega tožnika mnogo hujše kot za drugotožnico, kar izhaja tudi iz razlogov sodbe. Zato je odmera odškodnine v enaki višini za oba nerazumljiva. Razlogov o tem ni. Sodba se ne da preizkusiti. Glede na izpovedbo druge tožnice je odškodnina previsoka.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeči stranki sta uveljavljali zahtevek za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic (do pietete - spomina na osebnost umrlega, in do lastne identitete) po 1. odstavku 134. člena Obligacijskega zakona (OZ) in za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve navedenih osebnostnih pravic po 179. členu OZ, in sicer zaradi istega historičnega dogodka: objave fotografij in filma o pokojni materi oz. hčerki tožečih strank v katalogu in na razstavi H., objavljeni v oktobru 2005, skoraj leto dni po njeni smrti (umrla 24.11.2004). Po ugotovitvah prvega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija in jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče, soglasje pokojne za objavo njenih fotografij ni bilo pravno veljavno. Ni bilo sporno, da po njeni smrti tožeči stranki k objavi nista dali svojega soglasja. Po ugotovitvah prvega sodišča je do nje prišlo kljub izrecnemu nasprotovanju obeh tožnikov. Na tej osnovi je zanesljivo ugotovilo, da je bilo z objavo fotografij oz. z razstavo podano nedopustno škodno dejstvo, to je poseg v osebnostne pravice tožečih strank, in sicer v njuno pravico do pietete in do lastne identitete. Za pritožnico temelj prepovednega zahtevka ni več sporen, saj v pritožbi izrecno pove, da odločitvi sodišča v zvezi z njim ne nasprotuje.

Vztraja pa pri naziranju, da ni njene odškodninske odgovornosti za denarni zahtevek, ker ni protipravnosti. To utemeljuje z dejstvom, da se je prireditelj razstave zanesel na izraženo soglasje pokojne za objavo fotografij, za katero se je šele v teku pravde ugotovilo, da ni bilo pravno veljavno.

Varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, kamor spada v okviru posameznikove pravice do duševne integritete tudi pravica do pietete posameznika (do spomina na osebnost umrlega) zagotavlja Ustava RS (URS) v 35. členu. Po tem določilu je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Po 4. odstavku 15. člena URS pa sta zagotovljeni sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. Obveznost povrnitve nepremoženjske škode za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti (kot ukrep za odpravo posledic kršitve osebnostne pravice) zagotavlja 179. člen OZ. Po njem prisodi sodišče denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine, če to opravičujejo okoliščine primere, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje.

Prvo sodišče je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo navedena pravna določila in pravilno ugotovilo, da so podani vsi elementi odškodninskega delikta tudi za denarni zahtevek. Osnove za razlikovanje elementa protipravnosti pri prepovednem in denarnem odškodninskem zahtevku v konkretnem primeru ni. Oba temeljita na istem historičnem dogodku in na zatrjevanem ter ugotovljenem posegu v osebnostne pravice tožečih strank. Vsaka kršitev osebnostnih pravic je že v načelu protipravna. To namreč izhaja iz pravne narave osebnostnih pravic, ki je v njihovi absolutnosti - izključnosti, kar je pravilno poudarilo že prvo sodišče (razlogi na strani 5 sodbe). Protipravnost določenega ravnanja, ki ima sicer značilnosti kršitve osebnostnih pravic, je lahko izključena v primerih, navedenih v Ustavi ali zakonu. Po splošnih načelih odškodninskega prava med take razloge sodi tudi privolitev prizadetega (1. odstavek 140. člena OZ), na katero se sklicuje pritožba. Pri tem pa prezre, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bila v obravnavanem primeru privolitev pokojne za objavo fotografij pravno veljavna. Če pa je tako, nična privolitev ni mogla vezati ne tožnikov kot pokojničinih naslednikov (kot je pravilno povedalo že prvo sodišče na strani 5 in 6 sodbe) ne tožene stranke, in sicer ne glede na to, kdaj in na kakšen način je bilo ugotovljeno, da pokojna ni bila sposobna izraziti svoje prave volje in podati veljavnega soglasja za objavo. Nična privolitev nima učinkov. Soglasja umrle torej ni bilo, po njeni smrti pa ga nesporno nista podali niti tožeči stranki. Po ugotovitvah prvega sodišča, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, je bil z objavo brez veljavnega soglasja umrle storjen poseg v njene osebnostne pravice in v osebnostne pravice tožnikov. Pieteta je namreč spomin na osebnost umrlega. Z njo se varujejo tudi dobrine umrlega. Osebnostne pravice posameznika prenehajo z njegovo smrtjo. Zaščita njegovih osebnostnih dobrin pa se uresničuje preko ustreznih dobrin sorodnikov. Pravica do pietete posameznika sodi v okvir njegove pravice do duševne integritete - celovitosti, ki je del njegove zasebnosti. Zasebnost pa je področje posameznika, v katerega ne sme nihče posegati brez posebnega zakonskega pooblastila, za katerega je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da ga v obravnavanem primeru ni bilo. Objava fotografij brez veljavne privolitve umrle je zato pomenila poseg v njeno integriteto. Če kdo prizadene integriteto umrlega, prizadene tudi duševno integriteto njegovih sorodnikov (v obravnavanem primeru sina in matere). Spomin na umrlo je lahko prizadet tudi z objavo fotografij umrlega (primerjaj: Finžgar: Osebnostne pravice, SAZU 1985).

Nedopustnost objave kot škodnega dejanja je tako ugotovljena povsem pravilno, s tem pa tudi podlaga za denarni odškodninski zahtevek po 1. odstavku 179. člena OZ. Tožnika sta upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v njuno osebnostno pravico upoštevaje merila in izhodišča 179. člena OZ. Prvo sodišče jih je uporabilo pravilno in na strani 11 in 12 izpodbijane sodbe ustrezno obrazložilo. V pritožbi očitanih pomanjkljivosti v sodbi ni, saj ta vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki omogočajo materialnopravni preizkus pravilnosti odločitve. Ta pa je pravilna tudi v materialnopravnem pogledu. Odmerjena odškodnina vsakemu tožniku po 6.000,00 EUR pomeni pravično denarno zadoščenje za ugotovljene duševne bolečine tožnikov. Materialno pravo je torej uporabljeno pravilno, nekonkretizirano zavzemanje za znižanje odškodnine pa ni utemeljeno.

V odgovor na posamezne pritožbene trditve je treba pojasniti še naslednje.

Pritožbeni očitki, da je sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo trpljenje tožnikov zaradi načina življenja umrle, so neutemeljeni in neprimerni. Iz jasnih, popolnih in prepričljivih razlogov na strani 11, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, je razvidno, da je prvo sodišče zelo natančno ugotovilo škodo tožnikov, nastalo z nedopustno objavo fotografij umrle na razstavi. Za oceno, da je pri odmeri odškodnine upoštevalo trpljenje tožnikov zaradi načina življenja umrle, v razlogih sodbe ni osnove. Na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika mladoletnega tožnika in druge tožnice je ugotovilo, kakšne reakcije in stisko je pri obeh tožnikih vzbudila objava fotografij in se z vpogledom vanje prepričalo, da posegajo v dostojanstvo umrle. Pri odmeri odškodnine je v tem obsegu pravilno upoštevalo ugotovljene duševne bolečine, potem ko je pravilno ocenilo, da je bila zaradi objave prizadeta pravico tožnikov do pietete. Ta svojcem dovoljuje spoštovanje in spomin na umrlega v skladu z njihovim prepričanjem in čustvi, ki so jih gojili do njega. Ta pa so bila po ugotovitvah prvega sodišča ne glede na način življenja umrle pristna in iskrena.

Tudi ugotovitve o intenzivnosti in trajanju duševnih bolečin obeh tožnikov je utemeljeno oprlo na izpovedbi zakonitega zastopnika mladoletnega tožnika in druge tožnice. Na strani 11 in 12 sodbe je jasno in prepričljivo razložilo, zakaj je utemeljena enaka višina odškodnine za oba tožnika. Razlogi so zadostni in očitanih procesnih kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče ne najde. Pridružuje se oceni prvega sodišča, da je bilo duševno trpljenje obeh tožnikov primerljivo. Dopušča jo po stopnjah primerljivo sorodstveno razmerje (sin in mati umrle), zlasti pa ugotovljena medsebojna čustvena navezanost umrle in tožnikov ter ugotovljena duševna prizadetost obeh spričo objave fotografij, opisana v prepričljivih izpovedbah obeh zaslišanih. Nenazadnje sta z enako višino postavljenih tožbenih zahtevkov tudi tožnika tako ocenila svojo škodo.

Pritožbena graja o previsoko odmerjeni odškodnini ni konkretizirana. Poleg pomena prizadete dobrine (osebnostnih pravic) je prvo sodišče pri odmeri odškodnine primerno upoštevalo vse okoliščine škodnega dogodka: zlasti dejstvo, da je bila razstava odprta kljub predhodnim, dne 12.10.2005 jasno izraženim prošnjam druge tožeče stranke za umik spornih fotografij oz. vsaj za objavo ob ustreznem varovanju zasebnosti umrle hčerke (ugotovitve na strani 8 sodbe), nadalje, da so bile fotografije objavljene vse do izdaje začasne odredbe v sodnem postopku (po tožbenih navedbah do 19.10.2005) in da je bilo duševno trpljenje tožnikov zaradi tega veliko. Prisojena zneska sta primerno individualizirana in objektivizirana. 6.000,00 EUR je v času sojenja predstavljalo 6,4 povprečne mesečne plače na zaposleno osebno v RS (december 2008: 938,66 EUR; Ur. l. RS, št. 14/09). To pa je povsem primerljivo z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo zaradi kršitev osebnostnih pravic. Po podatkih, dostopnih v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2001, in v internetni bazi NEGM, se namreč v primerljivih primerih gibljejo od 5. do 15 povprečnih mesečnih plač. Tako se izkaže, da pavšalno zavzemanje pritožbe za znižanje odškodnine ni utemeljeno.

Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi tisti ne, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).