Vpogled v potrdilo o skladnosti za tožnikovo vozilo pokaže, da je sporno vozilo kategorizirano kot osebni avtomobil (ki je bil sicer nadgrajen za potrebe bivanja). Iz 55.a člena ZDDPO-2 in Pojasnila 1 za osebne avtomobile jasno izhaja, da mora njihov pogon biti električni ali hibridni, če naj bo zanje dovoljeno uveljavljanje olajšave. To je izrecno določeno v 2. alineji drugega odstavka 55.a člena ZDDPO, pa tudi iz Pojasnila 1 izhaja možnost uveljavljanja olajšave v primeru bivalnega vozila, ki je po homologaciji osebno vozilo, le če deluje na hibridni ali električni pogon.
Tožnikovo vozilo ni kategorizirano kot nobene druge vrste vozilo, za katera je še možno uveljavljanje olajšave, tj. ne gre niti za avtobus niti za tovorno vozilo. Prav tako pa tudi ni kategorizirano kot "motorno vozilo z motorjem", kot bi utegnilo izhajati iz Pojasnila 1, kjer je bilo to, po besedah toženke, "nekoliko dvoumno" zapisano. O tem, da bi šlo pri tožnikovem vozilu za drugo motorno vozilo, ki ni prvenstveno namenjeno prevozu tovora in potnikov po cesti, pa tožnikove navedbe ostanejo na pavšalni ravni.
I.Tožba se zavrne.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ v postopku davčnega nadzora davka od odhodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) tožniku za leto 2020 dodatno odmeril in naložil v plačilo DDPO v skupnem znesku 2.984,74 EUR in pripadajoče obresti ter povišane obroke akontacij za leto 2021 v enakem znesku in obresti od premalo plačanih akontacij (I. in II. tč. izreka), z opozorilom o posledici kršitve paricijskega roka (III. tč.). Tožnik povrnitve stroškov ni zahteval, stroški davčnega organa pa bremenijo slednjega (IV. tč.), pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve (V. tč.).
2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v obračunu DDPO za leto 2020 zmanjšal davčno osnovo med drugim tudi z olajšavo za investiranje po 55.a členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) v znesku 15.709,18 EUR. Iz priloge k obračunu izhaja, da je bil znesek investicij v opremo 39.272,96 EUR, 40 % česar predstavlja uveljavljano olajšavo. Tožnik je predložil tudi račun in homologacijo za osnovno sredstvo, za katero je koristil olajšavo, in sicer je šlo za nakup avtomobila EURA MOBIL. Z vpogledom v podatke, ki jih je pridobil po uradni dolžnosti, je organ ugotovil, da gre za avtodom, kategoriziran kot osebni avtomobil, z nadgradnjo v bivalno vozilo in pogonom na dizelsko gorivo. V nadaljevanju davčni organ citira 55.a člen ZDDPO-2 ter Zakon o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV-1) ter podzakonske predpise. Po izmenjavi stališč med organom in tožnikom tekom postopka davčni organ zaključuje, da iz homologacije predmetnega vozila izhaja, da gre za osebni avtomobil, ki ni na hibridni ali električni pogon, zato tožniku ni priznal olajšave, ne gre pa niti za tovorno vozilo, motor katerega bi ustrezal predpisanim emisijskim zahtevam. Pri tem davčni organ zaključuje, da ni sporno, da tožnikovo vozilo ustreza emisijskim zahtevam EURO VI (kot izhaja iz računa in homologacije), vendar iz zakona neposredno izhaja, da se olajšava lahko koristi za osebna vozila na hibridni ali električni pogon ter za tovorna motorna vozila, katerih motor ustreza emisijskim zahtevam EURO VI, kar izhaja tudi iz pojasnil davčnega organa, objavljenih na spletu.
3.Drugostopenjski davčni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pravilno presodil, da za osebno vozilo z dizelskim motorjem, ki ustreza emisijskim zahtevam EURO VI, ni mogoče uveljavljati olajšave. Iz zakona namreč izhaja, da se emisijske zahteve EURO VI nanašajo le na avtobuse in tovorna motorna vozila, ne pa na osebna vozila. V pojasnilu, na katerega se sklicuje tožnik, je bilo v prejšnji izdaji res nekoliko dvoumno napisano "motorno vozilo z motorjem, ki ustreza predpisanim emisijskim zahtevam", ampak je ob branju skupaj z zakonsko določbo 55.a člena ZDDPO-2 jasno, da gre le za osebna vozila na električni ali hibridni pogon. Pojasnilo, dano drugemu davčnemu zavezancu, ki ga je tožnik tudi predložil, pa ne more biti merodajno, ker se tožnik nanj ne more sklicevati, iz njega pa tudi ne izhaja, za kakšno vrsto bivalnega vozila je šlo (osebno, tovorno vozilo ali avtobus).
4.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo ter sodišču predlaga, naj jo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov tega postopka. Navaja, da ni sporno, da je predmetno vozilo osebni avtomobil, nadgrajen v bivalno vozilo, ki ustreza emisijskim zahtevam EURO VI. Tožnik je zanj uveljavljal olajšavo na podlagi 55.a členu ZDDPO-2 in Pojasnila FURS "Olajšava za investicije", 2. izdaja, marec 2019 (v nadaljevanju Pojasnilo 1), v katerem je bilo med drugim navedeno, da se olajšava lahko uveljavlja za motorno vozilo z motorjem, ki ustreza predpisanim emisijskim zahtevam, ter da se motorna vozila, prvenstvena namembnost katerih ni prevoz oseb ali tovora po cesti, štejejo za opremo, za katero se olajšava lahko uveljavlja. Šele decembra 2020 je prišlo do spremembe v 3. izdaji predmetnega pojasnila (v nadaljevanju Pojasnilo 2), v kateri so zapisali, da se olajšava lahko uveljavlja za
tovorno motorno vozilo z motorjem, ki ustreza predpisanim emisijskim zahtevam. Tožnik se je zanašal na Pojasnilo 1 in takšno stališče je bilo tudi sicer uveljavljeno v praksi, glede česar tožnik predloži odgovor FURS na vprašanje davčnega zavezanca (A8). Takšna razlaga je veljala tudi v času, ko je tožnik uveljavljal olajšavo, toženka jo je spremenila šele konec leta 2020. Takšna toženkina pojasnila pa so po stališčih revizijskega sodišča zavezujoča (X Ips 76/2014), ne glede na naknadne spremembe drugega odstavka 13. člena ZDavP-2 (ki določa, da objavljena navodila in pojasnila niso pravni vir). Tožnik v tej zvezi podaja obširne argumente in izpostavlja, da je pravno nevzdržno, da bi davčni organ lahko za nazaj odstopil od svoje razlage predpisa, kot se je zgodilo v konkretnem primeru.
5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Ponovi, da je bil zapis v Pojasnilu 1 nekoliko dvoumen, a je treba upoštevati določbo drugega odstavka 55.a člena ZDDPO-2, ki je jasna.
6.V nadaljnjih pripravljalnih vlogah sta obe stranki vztrajali pri svojih stališčih.
7.Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo v upravni spis, zlasti v potrdilo o skladnosti za tožnikovo vozilo (kopijo katerega je sodišče vzelo v sodni spis pod C1), ter v Pojasnilo 2 (A7) in dopis FU Ljubljana neznanemu naslovniku neznanega datuma (A8). Pooblaščenka tožnika je na naroku vztrajala pri tožbi ter podala tudi obširne argumente o vezanosti davčnih organov na objavljena pojasnila v okviru načela varstva zaupanja v pravo ter glede aplikabilnosti kasnejših sprememb takšnih pojasnil. Toženka se naroka za glavno obravnavo ni udeležila, čeprav je bilo vabilo zanjo izkazano, in tudi ni opravičila svoje odsotnosti.
8.Tožba ni utemeljena.
9.Kot izhaja iz tožbe, v tej zadevi ni sporno, da je tožnik pridobil vozilo, ki je osebni avtomobil, nadgrajen v bivalno vozilo, in ki glede okoljevarstvenih lastnosti ustreza standardu EURO VI. Spor med stranka je o tem, ali je možno za predmetno vozilo uveljavljati olajšavo za investiranje po 55.a členu ZDDPO-2. Le-ta določa, da je mogoče uveljavljati znižanje davčne osnove v višini 40 % investiranega zneska med drugim v opremo, vendar največ v višini davčne osnove (prvi odstavek), pri čemer se med drugim motorna vozila ne štejejo za opremo, razen osebnih avtomobilov na hibridni ali električni pogon, avtobusov na hibridni ali električni pogon in avtobusov ter tovornih motornih vozil z motorjem, ki ustreza najmanj emisijskim zahtevam EURO VI (2. alinea drugega odstavka). Tožnik namreč trdi, da se je pri svojem ravnanju zanašal na Pojasnilo 1, v katerem je pisalo, da se olajšava lahko uveljavlja za
motorno vozilo z motorjem, ki ustreza predpisanim emisijskim zahtevam, ter da se motorna vozila, prvenstvena namembnost katerih ni prevoz oseb ali tovora po cesti, štejejo za opremo, za katero se olajšava lahko uveljavlja.
10.Vendar pa po presoji sodišča tožnik pri svoji interpretaciji Pojasnila 1 le-temu pripisuje pomen, ki iz njega ne izhaja, oz. tožnikov primer ne sodi pod citirane primere, ki jih navaja Pojasnilo 1.
11.Vpogled v potrdilo o skladnosti za tožnikovo vozilo (C1) namreč pokaže, da je sporno vozilo kategorizirano kot osebni avtomobil (ki je bil sicer nadgrajen za potrebe bivanja). Iz zgoraj cit. 55.a člena ZDDPO-2 in Pojasnila 1 (besedilo katerega izhaja iz nespremenjenih delov Pojasnila 2 (A7), ki ga je sodišču predložil tožnik) pa po presoji sodišča za osebne avtomobile jasno izhaja, da mora njihov pogon biti električni ali hibridni, če naj bo zanje dovoljeno uveljavljanje olajšave. To je izrecno določeno v 2. alinei drugega odstavka 55.a člena ZDDPO, pa tudi iz Pojasnila 1 izhaja možnost uveljavljanja olajšave v primeru bivalnega vozila, ki je po homologaciji osebno vozilo, le če deluje na hibridni ali električni pogon. Enako izhaja tudi iz pojasnila, ki ga je FU Ljubljana podal neznanemu naslovniku (in ki ga je tožnik sodišču predložil pod A8). Naknadne spremembe v Pojasnilu 2 zato za presojo tožnikovega primera niti niso relevantne, z izpodbijano odločbo pa torej tudi ni bilo prizadeto načelo varstva zaupanja v pravo, saj je le-ta glede uveljavljanja olajšave za osebni avtomobil (čeprav nadgrajen za bivanje) po presoji sodišča skladna z zakonom in na njegovi podlagi objavljenim Pojasnilom 1 (in Pojasnilom 2).
12.Tožnikovo vozilo namreč ni kategorizirano kot nobene druge vrste vozilo, za katera je še možno uveljavljanje olajšave, tj. ne gre niti za avtobus niti za tovorno vozilo, niti tožnik tega ne zatrjuje. Prav tako pa tudi ni kategorizirano kot "motorno vozilo z motorjem", kot bi utegnilo izhajati iz Pojasnila 1, kjer je bilo to, po besedah toženke, "nekoliko dvoumno" zapisano. O tem, da bi šlo pri tožnikovem vozilu za drugo motorno vozilo, ki ni prvenstveno namenjeno prevozu tovora in potnikov po cesti, pa tožnikove navedbe ostanejo na pavšalni ravni. Glede na to, da je tožnikovo vozilo, nesporno, osebni avtomobil z nadgradnjo, ki omogoča tudi bivanje oseb, je povsem jasno, da gre za vozilo, ki omogoča prevoz oseb po cesti in njihovo bivanje. Kako naj potemtakem takšno vozilo ne bi bilo namenjeno prevozu oseb in stvari po cesti oz. čemu naj bi torej bilo namenjeno, v tožnikovih navedbah izostane.
13.Glede na povedano je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker ni utemeljena.
14.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.