Jedro

Sicer se je mogoče strinjati z revizijskim stališčem, da gre pri kmetijskih strojih za del kmetije. Vendar pa ne njen sestavni del marveč kot pritiklina glavni stvari - kmetiji. So ji trajno namenjeni in so z njo gospodarsko povezani. O tem ni mogoče sklepati le iz definicije, ki jo podaja v reviziji omenjani 4. člen takrat veljavnega ZDKZ (oziroma 3. člen zdaj veljavnega zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev - Ur. list RS, št. 70/95), marveč že pravna pravila občnega državljanjskega zakonika (ODZ) v paragrafu 294 in 296. Drži tudi, da pritiklina, če je last lastnika glavne stvari, deli z njo isto pravno usodo (na primer pri obsegu zastavne pravice - paragraf 457 ODZ, pri menjalni in kupni pogodbi - paragraf 1047 in 1053). Vendar pa povedano ne pomeni, da ni mogoče, da sta lastnika glavne stvari in pritikline različna, še posebej pa ne, da bi nekega lastnika stvar, ki ni spojena z glavno stvarjo, postala, ko stopi v funkcijo pritikline, last lastnika glavne stvari. Stvarno pravo namreč ne pozna skupnosti stvari in s tem tudi ne nikakršnih stvarnopravnih (lastninskih) posledic vključevanja takšnih stvari v kakšno gospodarsko enoto. Ali drugače, premičnina lahko postane pritiklina nepremičnini in pride v enoten lastninskopravni režim le, če pripade istemu lastniku kot glavna stvar, in le takrat deli pravno usodo glavne stvari.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s svojo odločbo, ki vsebuje sodbo na podlagi odpovedi, sodbo na podlagi pripoznave in meritorno sodbo, meritorno delno ugodilo zahtevkoma iz tožbe in nasprotne tožbe in tako ugotovilo, da je skupno premoženje strank kot bivših zakoncev tudi traktor DEUTZ 4506, traktorska kosilnica, polovica nakladalke za seno, obračalnik za seno, električni stroj za mletje koruze "šrotar", omara v dnevni sobi, sedežna garnitura in klubska mizica in da sta stranki solastnici tega premoženja do polovice. Zavrnilo pa je del zahtevka iz nasprotne tožbe, da mesoreznica ne sodi v skupno premoženje. Odločilo je še, da mora toženec povrniti tožnici pravdne stroške.

Toženčevo pritožbo proti opisani meritorni odločitvi je pritožbeno sodišče zavrnilo. Sprejelo je kot pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Kot zmotno je štelo pritožbeno sodišče, da vsi obdelovalni stroji pripadajo zaščiteni kmetiji, in ker sta pravdni stranki zakonca kupili te stroje iz svojega zaslužka med trajanjem zakonske zveze, je umesten tožničin stvarnopravni in ne obligacijskopravni zahtevek. V zvezi z mesoreznico pa je pravilno stališče prvega sodišča, da čim je bila kupljena med zakonsko zvezo s sredstvi obeh zakoncev, je postala skupna stvar.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava - 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/76 in 1/89 ter Ur. list RS, št. 13/94 in 82/94 - ZZZDR) in 4. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Ur. list SRS, št. 26/73 in 1/86 - ZDKZ) ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdi, da so nekatere ugotovitve v izpodbijani sodbi protispisne in v medsebojnem nasprotju. Tako iz pričevanja toženčeve matere ne izhaja, da bi stranki kupili stroje kot svoje. Nelogično je, da sta bili stranki redno zaposleni in kmetijo sami obdelovali in po drugi strani, češ da ker nista vlagali zaslužkov drugam, sta jih lahko le v stroje.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj je bil lastnik zaščitene kmetije toženčev oče, morda dejanski solastnik tudi njegova vdova, nikakor pa ne pravdni stranki. Zaščitena kmetija je po 4. členu ZDKZ enoten pravni pojem. Ko sta stranki pomagali pri obdelovanju kmetije, nista mogli pridobiti stvarnopravnih opravičenj na njej in tako tudi ne na kmetijski mehanizaciji. Nepravilno je pravno stališče, da v primeru, ko si zakonec kupi iz svojega zaslužka predmet, namenjen njegovim osebnim potrebam, čeprav profesionalnim, ne more biti njegovo izključno premoženje. Šele dohodek, ki je vložen v prihranke ali skupne investicije, se transformira v skupno premoženje zakoncev. Zaradi povedanega predlaga, naj se v izpodbijanem delu razveljavi sodba sodišča druge stopnje in vrne sodišču v novo sojenje.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V obrazložitvi spodbijane sodbe ni zapisano, da sledi iz pričevanja toženčeve matere, da bi stroje kot svoje kupili pravdni stranki.

Povzeto je le, da je mati povedala, da so bili stroji kupljeni zaradi obeh mladih zakoncev, da bosta lahko obdelovala kmetijo. V obeh sodbah nižjih sodišč pa je obrazloženo, na podlagi katerih dokazov je bilo ugotovljeno, da sta stroje kupili stranki iz njunih skupnih sredstev. Zatrjevanega nasprotja torej ni.

Višje sodišče tudi ne izpostavlja redne zaposlitve strank kot razlog, kot argument za ugotovitev, da sta obdelovali kmetijo. Ugotovitve o zaposlitvi in o obdelovanju nikakor ne povezuje tako, da bi bila ena okoliščina pogoj drugi, marveč le kot dvoje neodvisnih dejstev. Sicer pa zaradi razmer pri nas ni nič nenavadnega, da so se s kmetijstvom ukvarjali tisti, ponekod predvsem, ki so bili v delovnem razmerju drugod. Tožena stranka ni postavila trditve, da stranki nista kmetovali. Toženec je sam izpovedal, kaj vse je delal na kmetiji in da njegov oče nekaterih del ni zmogel. Tudi ni videti, kaj naj bi bilo nelogičnega v ugotovitvi, da sta stranki vlagali zasluženi denar v kmetijske stroje, ker ga nista drugam; da bi ga vlagali kam drugam, pa tožena stranka ni trdila. Torej tudi tu ne gre za nelogično sklepanje in tudi ne za nasprotje med izvedenimi dokazi in tistim, kar se o njih navaja v obrazložitvah sodb.

Po povedanem torej ni uveljavljanih procesnih kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP in tudi ne tiste (iz 10. točke pravkar omenjenega predpisa), na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba je tudi po materialnopravni strani pravilna. Sicer se je mogoče strinjati z revizijskim stališčem, da gre pri kmetijskih strojih za del kmetije. Vendar pa ne njen sestavni del marveč kot pritiklina glavni stvari - kmetiji. So ji trajno namenjeni in so z njo gospodarsko povezani. O tem ni mogoče sklepati le iz definicije, ki jo podaja v reviziji omenjani 4. člen takrat veljavnega ZDKZ (oziroma 3. člen zdaj veljavnega zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev - Ur. list RS, št. 70/95), marveč že pravna pravila občnega državljanjskega zakonika (ODZ) v paragrafu 294 in 296. Drži tudi, da pritiklina, če je last lastnika glavne stvari, deli z njo isto pravno usodo (na primer pri obsegu zastavne pravice - paragraf 457 ODZ, pri menjalni in kupni pogodbi - paragraf 1047 in 1053).

Vendar pa povedano ne pomeni, da ni mogoče, da sta lastnika glavne stvari in pritikline različna, še posebej pa ne, da bi nekega lastnika stvar, ki ni spojena z glavno stvarjo, postala, ko stopi v funkcijo pritikline, last lastnika glavne stvari. Stvarno pravo namreč ne pozna skupnosti stvari in s tem tudi ne nikakršnih stvarnopravnih (lastninskih) posledic vključevanja takšnih stvari v kakšno gospodarsko enoto. Ali drugače, premičnina lahko postane pritiklina nepremičnini in pride v enoten lastninskopravni režim le, če pripade istemu lastniku kot glavna stvar, in le takrat deli pravno usodo glavne stvari. V obravnavani zadevi pa ne gre za kaj takšnega: lastnik kmetije je bil toženčev oče, stroje pa sta kupili pravdni stranki iz svojega v zakonu ustvarjenega premoženja. Tožena stranka tudi ni trdila, da bi obstajal dogovor, da bi stranki kupili stroje lastniku kmetije oziroma da bi mu prepustili lastninsko pravico nad njimi. Morda bi bila videti zadeva vprašljiva v zvezi z nakladalko za seno, ki ima, ker se uporablja na določeni kmetiji naravo pritikline, pri tem pa je skupna lastnina strank le njena polovica. Toda tudi v zvezi s tem ni mogoče zagovarjati stališča, da bi s sofinanciranjem njenega nakupa postala last lastnika glavne stvari - kmetije. Ne gre za pomešanje, prirast ali podobno, kar so sicer lahko naslovi za pridobitev lastninske pravice. Torej tudi glede tu tehtanega materialnopravnega vprašanja ni mogoče soglašati z revizijo.

Slednja ugotovitev velja tudi za revizijsko stališče o toženčevem posebnem premoženju kar zadeva mesoreznico. V nekaterih pravnih sistemih, ne pa našem, so lahko posebno premoženje zakoncev predmeti, ki so sicer pridobljeni z njunim skupnim delom, toda služijo osebni rabi ali za opravljanje zakončeve poklicne dejavnosti. Toda ZZZDR takšne rešitve naravnost ne omogoča (ne prepoveduje pa je, ker je možen drugačen dogovor zakoncev), ker veleva, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Glede tega ne pozna izjem, razen omenjene, tudi ne za takšen primer, kot je tu obravnavani. Tožena stranka pa tudi ni trdila, da bi s tožečo kdaj sklenila dogovor o drugačnem pravnem režimu, kar bi bilo sicer mogoče in dopustno (52. in 53. člen ZZZDR). Ni tudi nobene opore v zakonu za stališče, da postanejo dohodki zakoncev njuno skupno premoženje, šele ko so vloženi v prihranke ali v skupno investicijo. Kot premoženje zakoncev namreč ni mogoče šteti le privarčevanega denarja in premoženja v stvareh, marveč tudi denar, ki ga z delom ustvari zakonec. Če z njim kupi kakšen predmet, tudi če s tem ne soglaša drugi zakonec, je ta predmet skupno in ne njegovo posebno premoženje.

Revizija se je po povedanem pokazala kot neutemeljena in kot takšno jo je moralo sodišče zavrniti (393. člen ZPP).