Jedro

Grožnja je resna, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer za izvršitev kaznivega dejanja grožnje ni nujno, da se oškodovanec dejansko počuti ogroženega ali ustrahovanega. Pri presoji resnosti grožnje je treba upoštevati možen učinek ravnanja storilca kot celote in ne zgolj glede njegovih posameznih delov. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera, upoštevaje vsebino grožnje, kontekst, v katerem je izrečena, odnos med storilcem in oškodovancem ipd. Obravnavane besede, ki jih je obdolženec izrekel oškodovanki (da jo bo ubil, "zlamal" in spravil s tega sveta), so nedvomno takšne narave in intenzitete, da so že po naravi stvari pri vsakem človeku, ne samo oškodovanki, objektivno zmožne povzročiti občutek prestrašenosti in ogroženosti.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 315,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 24614/2020 z dne 12. 5. 2022 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo denarno kazen v višini 35 dnevnih zneskov po 36,67 EUR, kar skupaj znaša 1.283,45 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovano B. B. je v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 4.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnica uveljavlja z navajanji, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov, ki jih je obdolženec predložil v svojo korist. Meni, da fotografije iz marca 2020 in SMS sporočila iz januarja do maja 2020 prikazujejo drugačno dejansko stanje glede odnosa med obdolžencem in oškodovanko, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj potrjujejo obdolženčev zagovor, da do oškodovanke nikoli ni bil verbalno nasilen. Takšnim pritožbenim zatrjevanjem ni mogoče pritrditi. Uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju ali v nasprotju z izrekom. Odločilna dejstva, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe, so tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost. Glede teh pa ima izpodbijana sodba prepričljive razloge. Sodišče prve stopnje je namreč jasno, določno in tehtno obrazložilo svoje zaključke, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in da je pri tem ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Razlogi niso v ničemer pomanjkljivi ali nejasni, pač pa so podrobni in konkretni. Prav tako se je sodišče prve stopnje z logičnimi razlogi opredelilo do vseh bistvenih delov obdolženčevega zagovora, pri čemer je ustrezno upoštevalo tudi v pritožbi izpostavljene fotografije, SMS sporočila ter pripombe z dne 29. 4. 2022 (točke 2, 5, 6 in 12 razlogov izpodbijane sodbe). Odnos med obdolžencem in oškodovanko pred kritičnim dnem je presojalo z vidika vseh dokazov in ga pri tem pravilno ocenilo, medtem ko zagovornica z izpostavljanjem svojega pogleda na izvedene dokaze ter s ponavljanjem obdolženčevega zagovora izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pritožbeni razlog iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje.

5. Brez podlage je tudi zatrjevana kršitev pravice do obrambe, s čimer pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog obrambe za postavitev izvedencev psihološke in prometne stroke, kar je v točki 3 razlogov izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo, namreč ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč; če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.1 Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da postavitev izvedenca psihološke stroke, ki naj bi ugotovil, kako so oškodovankine osebnostne težave doprinesle k nastanku situacije in njenemu dojemanju le-te, ni potrebna. Okoliščine konkretnega primer, torej, ali je obdolženec oškodovanki res zagrozil, da bo napadel njeno življenje, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, pri tem pa svojih zaključkov ni oprlo zgolj na izpovedbo oškodovanke, kot se to trudi prikazati zagovornica. Pa tudi sicer je presoja, ali je obdolženec s svojimi ravnanji izpolnil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, v domeni sodišča, ki je odnos med obdolžencem in oškodovanko pred kritičnim dogodkom ustrezno ocenilo in nato upoštevalo pri končni odločitvi, medtem ko predhodno zdravljenje oškodovanke pri psihiatru ne vpliva na dokazno oceno sodišča prve stopnje v kontekstu, kot ga želi prikazati zagovornica, pač pa ravno nasprotno kaže, da je oškodovanka že predhodno iskala pomoč, ker jo je obdolženec nadlegoval (ambulantni izvid z dne 9. 1. 2019 - list. št. 119). Nepotreben je tudi dokazni predlog s postavitvijo izvedenca prometne stroke, ki naj bi pojasnil, ali je obdolženec sploh lahko izrekel oškodovanki grožnje na način, kot ga je zatrjevala oškodovanka. Prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje (točka 3 razlogov sodbe) je dodati, da je nenazadnje obdolženec v ugovoru zoper sodbo o kaznovalnem nalogu (drugače kot v zagovoru na glavni obravnavi) sam navedel, da je kritičnega dne oškodovanko dohitel pri C., kjer jo je z lučmi na avtomobilu poskušal opozoriti, da naj dvigne telefon in ker se ni odzivala, je zapeljal ob njo, saj so razmere na cesti to dopuščale. Upoštevaje navedeno in glede na to, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo obdolženčevemu zagovoru, da je oškodovanka vozila s hitrostjo 60 - 70 km/h, s čimer je obramba prvotno obrazložila dokazni predlog, je sodišče prve stopnje predlog za postavitev izvedenca prometne stroke upravičeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa je tudi z zadostnimi in prepričljivimi razlogi, katerim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, pojasnilo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu o pridobitvi dokazov v zvezi z oškodovankino preteklostjo (točka 3 obrazložitve).

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki ga zagovornica uveljavlja z navedbami, da grožnja, ki se očita obdolžencu, objektivno ni zmožna doseči občutka ogroženosti. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, tudi po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje, njihova konkretizacija pa zadostuje za izdajo obsodilne sodbe. Kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Grožnja je resna, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer za izvršitev kaznivega dejanja grožnje ni nujno, da se oškodovanec dejansko počuti ogroženega ali ustrahovanega. Pri presoji resnosti grožnje je treba upoštevati možen učinek ravnanja storilca kot celote in ne zgolj glede njegovih posameznih delov. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera, upoštevaje vsebino grožnje, kontekst, v katerem je izrečena, odnos med storilcem in oškodovancem ipd.2 Obravnavane besede, ki jih je obdolženec izrekel oškodovanki (da jo bo ubil, „zlamal“ in spravil s tega sveta), so nedvomno takšne narave in intenzitete, da so že po naravi stvari pri vsakem človeku, ne samo oškodovanki, objektivno zmožne povzročiti občutek prestrašenosti in ogroženosti. Takšen zaključek dodatno utrjujejo konkretne okoliščine, in sicer vsebina ostalih izrečenih besed, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, in dejstvo, da je obdolženec grožnje izrekel, ko je z osebnim vozilom zasledoval oškodovanko, kar bo podrobneje obrazloženo pri presoji pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na vse obrazloženo v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

7. Pritožnica neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

8. Bistvo pritožbene obrazložitve je v obširnem ponavljanju obdolženčevega zagovora, nestrinjanju z dokazno oceno izpodbijane sodbe ter navajanju, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo izpovedbi oškodovanke.

9. S takšnimi pritožbenimi trditvami pa ni mogoče soglašati. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je obdolženec oškodovani B. B. izrekel besede z grozilno vsebino, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, zaradi česar se je oškodovanka počutila ogroženo in prestrašeno. Sodišče prve stopnje je izpovedbo oškodovanke pravilno ocenilo kot prepričljivo in verodostojno, le to pa je podkrepilo z razlogi, ki so logični in izkustveno sprejemljivi. Oškodovanka je na glavni obravnavi bistvene okoliščine opisala jasno in podrobno, medtem ko pritožba s selektivnim izpostavljanjem posameznih delov njene izpovedbe, katerim skuša dati drugačen dokazni pomen, ne more biti uspešna. Nenazadnje je oškodovanka o dogodku vsebinsko enako povedala svojemu psihiatru, sinu D. D. ter policistom ob klicu na Operativno-komunikacijski center, njena izpovedba o tem, da je obdolženec kričal na njo, pa je skladna tudi z izpovedbama taksistov E. E. in F. F., policist G. G. pa je potrdil, da je bila oškodovanka ob njegovem prihodu prestrašena (točki 7 in 8 razlogov izpodbijane sodbe). O šoku oškodovanke po dogodku je izpovedal tudi H. H., oškodovankin nadrejeni, katerega je oškodovanka (malce jokajoča) poklicala, da bo zamudila v službo, ker jo njen tedanji ali bivši partner zasleduje in bo počakala policijo, ob prihodu v službo, pa je ugotovil, da ni primerna za nastop na delovno mesto, ker je bila v šoku, tresoča in malce solzna (točka 9 razlogov izpodbijane sodbe). Glede na navedeno so brez uspeha pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba temelji izključno na izpovedbi oškodovanke.

10. Pritožbi tudi ni mogoče pritrditi, da je oškodovanka tekom postopka spreminjala svojo izjavo. Že sodišče prve stopnje je v točki 7 razlogov izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da sta trgovini C. in I. na Ulici V. v Mariboru v neposredni bližini in da je oškodovanka tudi ob podaji ustne kazenske ovadbe povedala, da ji je obdolženec grožnje izrekel na Ulici V. Na glavni obravnavi je še pojasnila, da ji je obdolženec grožnje izrekel, ko je vozil vzporedno z njo, in sicer na dvopasovnici pred v pritožbi problematiziranim cestnim otokom pri I. Glede grožnje pri J. pa je oškodovanka, v nasprotju kot trdi pritožnica, na glavni obravnavi prepričljivo izpovedala, da je obdolženec pred semaforjem, na katerem je gorela rdeča luč, avtomobil ustavil vzporedno z njenim avtomobilom in spustil okno, zaradi česar pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obdolženka lahko slišala obdolženčeve besede.

11. Tudi pritožbene navedbe glede dogodka pred N. N., ki v svojem bistvu pomenijo ponavljanje obdolženčevega zagovora, je tehtno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče zaključilo, da sta taksista slišala, da je obdolženec oškodovanki izrekel grožnje iz izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo pojasnilo, da sta taksista E. E. in F. F., ki sta bila oddaljena največ 15 metrov, slišala in videla (le) prepir med obdolžencem in oškodovanko (točki 8 in 16 razlogov izpodbijane sodbe), zaradi česar so obširne pritožbene navedbe, da sta si priči vsebino dogodka izmislili oziroma jo povzeli po navodilih oškodovanke, neutemeljene. Izpovedbi prič E. E. in F. F. pa ne omajeta verodostojnosti izpovedbe oškodovanke, kot to zatrjuje pritožnica, ampak jo ravno nasprotno potrjujeta (točka 8 razlogov izpodbijane sodbe). Pritožba pa tudi zmotno navaja, da je oškodovanka ob vložitvi ustne ovadbe (drugače kot na glavni obravnavi) povedala, da je bila ob dogodku pred N. N. ves čas v avtomobilu. Slednje namreč iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe ne izhaja, zaradi česar tudi v tem delu ni podana zatrjevana neskladnost oškodovankine izpovedbe. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo tudi v pritožbi problematizirane izpovedbe prič D. D., H. H., dr. K. K., L. L. in M. M. (točke 7, 9, 11 in 13-15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Razloge v tej smeri pritožbeno sodišče v celoti povzema in jim nima ničesar dodati, saj pritožba ne zatrjuje nobenih drugih okoliščin, do katerih se sodišče prve stopnje ne bi že tehtno opredelilo. Pritožbene dileme, kdaj konkretno je oškodovanka prekinila zvezo z obdolžencem, pa na dokazno presojo, ali je obdolženec oškodovanki izrekel očitane grožnje, nimajo vpliva.

12. Ker zagovornica tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

13. Zagovornica končno graja tudi odločbo o kazenski sankciji, saj se ne strinja z izrekom denarne kazni, niti z njeno višino, ki je glede na premoženjske razmere obdolženca nerazumno visoka. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobene podlage za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo. Prav tako je razumljivo pojasnilo, zakaj izrek opozorilne sankcije ni na mestu, razlogom v tej smeri pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje (točka 18 obrazložitve sodbe). Kljub olajševalni okoliščini je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena denarna kazen primerna teži storjenega kaznivega dejanja, kazenski odgovornosti ter premoženjskim razmeram obdolženca. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo, da obdolženec ob storitvi očitanega kaznivega dejanja še ni bil pravnomočno obsojen. Pravilno pa je ovrednotilo tudi obteževalne okoliščine. Ob načinu storitve kaznivega dejanja, ko je obdolženec oškodovanko zasledoval in ji grozil, ni namreč mogoče prezreti, da je obdolženec kasneje večkrat kršil ukrep prepovedi približevanja oškodovanki, ki mu je bil izrečen zaradi storjenega kaznivega dejanja, kar vse je sodišče prve stopnje v točki 18 razlogov izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo. Razlogov v tej smeri pritožba z ničemer ne izpodbija, pač pa pavšalno izpostavlja ravnanja oškodovanke, ki naj bi prispevala k razvoju dogodkov kritičnega dne in zaradi katerih pritožba meni, da bi bilo potrebno obdolženca oprostiti obtožbe. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornica izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, pri tem pa ne navede nobene konkretne okoliščine, ki bi lahko vplivala na odmero kazni. Tako tudi ne obrazloži, zakaj naj bi bila višina izrečene denarne kazni nerazumno visoka, medtem ko je sodišče prve stopnje, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca, višino kazni prepričljivo pojasnilo. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. 14. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno številko 7113 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

1 Sodba VS RS I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020. 2 Šošić M. v Kazenskem zakoniku (KZ-1) s komentarjem, GV založba, 2021, 1. knjiga, str. 604.