Jedro

Sodišče je tožnika pozvalo, naj v roku 8 dni od prejema dopisa tožbo ustrezno popravi oziroma dopolni tako, da navede razloge, zakaj toži in predlog, kako in v čem naj se upravni akt odpravi, spremeni ali ugotovi njegova nezakonitost. Na dopis - poziv sodišča se je tožnik sicer pravočasno odzval z vlogo z dne 22. 2. 2016. Sodišče ugotavlja, da tožnik tožbe ni dopolnil v skladu z navodili sodišča, tako, da ta ostaja nerazumljiva in nesposobna za obravnavanje.

ZUS-1 v 42. členu določa, da lahko sodišče s sklepom odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov, obravnava in o njih odloči v ločenih postopkih. Zoper takšen sklep sodišča pritožba ni dovoljena.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Upravnega sodišča RS, št. Bpp 246/2015-5 z dne 27. 11. 2015, se zavrže. II. Pritožba zoper sklep Upravnega sodišča RS, oddelka v Novi Gorici, št. III U 12/2016-3 z dne 26. 1. 2016, se zavrže.

Obrazložitev

1. Naslovno sodišče je dne 19. 1. 2016 prejelo tožbo tožnika, s katero je ta izpodbijal odločbe Upravnega sodišča RS, Službe za brezplačno pravno pomoč, Ljubljana, št. Bpp 246/2015-5, št. Bpp 245/2015-5, št. Bpp 205/2015-4 in sklep št. Bpp 244/2015-4, vse z dne 27. 11. 2015. 2. Sodišče je s sklepom, št. III U 12/2016-3 z dne 26. 1. 2016 odločilo, da se bo o zakonitosti izpodbijanih odločb odločalo v ločenih postopkih, pri čemer je v točki II. izreka sklepa odločilo, da ostane tožba zoper odločbo, št. Bpp 246/2015-5 z dne 27. 11. 2015, vpisna pod št. III U 12/2016, pod katero jo bo sodišče obravnavalo.

3. V tožbi tožnik navaja, da se v izpodbijani odločbi navajajo neki pogoji o dodelitvi izjemne brezplačne pravne pomoči, neizpolnjevanje katerih pa bo obrazloženo v nadaljevanju odločbe, kar pa dejansko po tem ni. Pravico do izjemne brezplačne pravne pomoči tožnik utemeljuje s pomanjkanjem popolne poslovne sposobnosti zaradi invalidskega stanja, v zvezi z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. V nadaljevanju tožbe tožnik izpodbija 16. točko odločbe, v kateri naj bi sodišče napeljevalo k njegovemu spravilu v psihiatrično bolnico s trditvijo obsesije. Trdi, da je zahteval brezplačno pravno pomoč zaradi tega, da se ne bi izvajala nezakonita prisiljevanja in izterjave, kar se je tudi zgodilo, ko je sodišče zaplenilo denar njegovim otrokom. V nadaljevanju tožnik dodaja, da je vedno zatrjeval kršitve človekovega dostojanstva in osebnostnih pravic. Tudi če ni navedel 34. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), pa bi sodišče moralo prepoznati ta navajanja, saj je natančno opisal kršitve in hude sodne kršitve vmešavanja in posega v premoženje njegovih otrok. To po tožnikovem mnenju utemeljuje odvetniški zagovor. Kot dokaz je tožnik navedel sklep Okrajnega sodišča v Idriji, s katerim je sodišču ugodilo njegovim navedbam in ustavilo postopek izvršbe, notarski zapis, iz katerega izhaja, da njegova otroka nista dolžnika ter izpise iz zemljiške knjige. Navaja, da se je skliceval na 35. in 21. člen URS, ker je s tema členoma konkretneje nakazana kršitev človekovega dostojanstva in osebnostnih pravic. Tožnik trdi, da je revizija utemeljena in mu mora biti zato, kot nujen in predhoden odobren odvetniški zagovor. Sodišču predlaga, da se zadeve združeno obravnavajo, da se ugotovi pristojnost reševanja z vednostjo, da odvetniškega postopka ne more plačati in da je ta potreben, da se uporabijo pravna sredstva in pravica do pritožbe po 25. členu URS ter da se prepove kršenje človekovega dostojanstva in osebnostnih pravic. Predlaga tudi, da zadevo obravnava Delovno in socialno sodišče. K točki I. izreka:

4. Sodišče je tožbo tožnika preučilo in pri tem ugotovilo, da je ta pomanjkljiva, saj iz nje ni mogoče razbrati kaj tožnik z njo zahteva. Tožba ne vsebuje vseh obveznih sestavin iz 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in je zato nepopolna in nerazumljiva, kot taka pa ni sposobna za obravnavo.

5. Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva sodišče od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti in pri tem tožnika pouči, kako naj te pomanjkljivosti odpravi ter ga opozori, da bo tožbo, če tožnik pomanjkljivosti v določenem roku ne bo odpravil, izpodbijani upravni akt pa ni ničen, zavrglo (31. člen ZUS-1).

6. Glede na zgoraj navedeno je sodišče z dopisom, št. III U 12/2016-4 z dne 28. 1. 2016 tožnika pozvalo, naj v roku 8 dni od prejema dopisa tožbo ustrezno popravi oziroma dopolni tako, da navede razloge, zakaj toži in predlog, kako in v čem naj se upravni akt odpravi, spremeni ali ugotovi njegova nezakonitost. Pri tem je sodišče tožnika tudi poučilo, kako se, glede na posamezno vrsto tožbe (33. člen ZUS-1), tožbeni predlog pravilno oblikuje. V dopisu je bil tožnik tudi poučen, da bo sodišče njegovo tožbo zavrglo, če je v postavljenem roku ne bo dopolnil. 7. Na dopis - poziv sodišča se je tožnik sicer pravočasno odzval z vlogo z dne 22. 2. 2016. V vlogi, s katero naj bi tožnik dopolnil tožbo, navaja, da je potrebno brezplačno pravno pomoč odobriti zaradi invalidnosti, ne pa iskati razloge za zavrženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V nadaljevanju vloge nato govori o domnevnih napakah v izvršilnem postopku. Sodišču očita, da ne prepozna njegove upravičene zahteve po enakopravnem prebivanju, ob spoštovanju mirnega zasebnega in družinskega življenja. Navaja, da je treba brezplačno pravno pomoč odobriti zaradi izsiljevanja, prisiljevanja in odprodaje stanovanja, denar, ki je bil zaplenjen pa vrniti ter tako izkazati spoštovanje človekovega dostojanstva. Če pa želi sodišče natančnejše pravne razloge za tožbo je to stvar odvetnika, sam jih namreč ni zmožen podati.

8. Glede na navedeno, sodišče ugotavlja, da tožnik tožbe ni dopolnil v skladu z navodili sodišča, tako, da ta ostaja nerazumljiva in nesposobna za obravnavanje. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1. K točki II. izreka:

9. V vlogi z dne 22. 2. 2016 tožnik zahteva tudi razveljavitev sklepa naslovnega sodišča opr. št. III U 12/2016-3 z dne 26. 1. 2016, s katerim je sodišče odločilo, da bo o zakonitosti s tožbo izpodbijanih več odločb, odločalo v ločenih postopkih. Sodišče je vlogo tožnika v tem delu smiselno obravnavalo kot pritožbo zoper navedeni sklep.

10. Pritožba ni dovoljena.

11. ZUS-1 v 42. členu določa, da lahko sodišče s sklepom odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov, obravnava in o njih odloči v ločenih postopkih. Zoper takšen sklep sodišča pritožba ni dovoljena. O tem je bil tožnik v izpodbijanem sklepu tudi pravilno poučen. Gre namreč za sklep procesnega vodstva, ki ne postane samostojno materialno pravnomočen in ga sodišče lahko po potrebi v postopku tudi spremeni, zaradi tega takšnega sklepa tudi ni mogoče izpodbijate s posebnim pravnim sredstvom - pritožbo (J. Breznik, M. Dobravec Jalen in drugi (2008) Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Ljubljana, GV Založba). Glede na navedeno, je sodišče na podlagi drugega odstavka 42. člena ZUS-1 pritožbo zavrglo.