Jedro

Spor o določitvi osnovne plače, izražene v količniku, ne sodi med spore o denarnih terjatvah, za katere je tudi za zaposlene v vojski predvideno neposredno sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Iz tega razloga je tožnikova tožba z zahtevkom za plačilo razlike v plači glede na višji količnik, vložena neposredno na sodišče, nedopustna, saj bi moral predhodno zahtevati odpravo kršitve od delodajalca po 100.a čl. ZObr.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo in tožniku naložilo, da je toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka v višini 44.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v predmetni zadevi od tožene stranke zahteva izplačilo razlike v plači, za kar je bil prikrajšan, ker mu ta v času, ko je opravljal delo Častnika za zvezo na misiji SFOR in EUROFOR v Bosni in Hercegovini ni izplačevala ustrezne osnovne plače, ki mu je upoštevajoč dejstvo, da je bil med opravljanjem nalog v tujini več kot polovico časa naseljen na nenaseljenem območju, pripadala na podlagi Uredbe o plačah pripadnikov stalne sestave SV v tujini pri opravljanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah. Tožnik je bil namreč v tem času na podlagi 8. člena Uredbe upravičen do osnovne plače, povečane še za 0,40 količnika, česar tožena stranka ni upoštevala in je tožniku ves čas izplačevala prenizko osnovno plačo. Iz navedenega je razvidno, da gre v predmetni zadevi za denarno terjatev iz delovnega razmerja, za katero ZDR v 4. odstavku 204. člena izrecno določa, da jo lahko delavec uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Citirani člen ZDR pa nedvomno velja tudi za tožnika, ne glede na 100a. člen Zakona o obrambi. ZDR v 1., 2. in 3. odstavku 204. člena, tako kot Zobr, določa poseben postopek in roke za sodno varstvo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, v 4. odstavku pa izrecno določa, da za uveljavljanje denarnih terjatev ti roki ne veljajo, saj jih lahko prikrajšani delavec uveljavlja neposredno pri pristojnem sodišču. Zato tožniku ni mogoče očitati, da je tožbo vložil prepozno, saj z vložitvijo ni mogel zamuditi, ker zanjo, glede na to, da gre za denarno terjatev, ni predpisan poseben rok. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje predmetno tožbo neutemeljeno zavrglo, saj sodišče za tako odločitev ni imelo pravne podlage in je izpodbijani sklep posledica nepravilno uporabljenega materialnega prava. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. členom ZPP in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno zaradi zamude roka tožbo zavrglo.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožnik zamudil rok za sodno varstvo. Izhajalo je iz določil Zakon o obrambi (ZObr – Ur. l. RS, št. 82/94 in nadaljnji), ki kot specialni predpis rok za vložitev tožbe določa v 100. a členu. Tožnik je vložil zahtevo za varstvo pravic 10.3.2005 pri toženi stranki, zato bi moral v skladu z določbo 100. a člena ZObr vložiti tožbo najkasneje do 10.6.2005, ker pa jo je vložil dne 22.6.2006, je tožba vložena prepozno.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da v konkretnem primeru tožnik uveljavlja denarno terjatev, zato lahko sodno varstvo uveljavlja neposredno pred sodiščem po 4. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02 – Ur. l. RS, št. 42/2002). Pravilno sicer opozarja pritožba tožnika, da 100. a člen ZObr ureja le pravno varstvo za nedenarne terjatve, ni pa v njem določeno, kako je treba postopati glede vtoževanja denarnih terjatev, zaradi česar je potrebno tudi za zaposlene v vojski upoštevati določbo 4. odstavka 204. člena ZDR/02, ki določa neposredno sodno varstvo za vtoževanje denarnih terjatev iz naslova delovnega razmerja. Vendar pa v danem primeru tako pritožbeno zavzemanje ni pravno upoštevno, saj v obravnavanem individualnem delovnem sporu ne gre za spor v zvezi z denarno terjatvijo iz naslova delovnega razmerja, zato določba o neposrednem sodnem varstvu ne pride v poštev. Spori o določitvi osnovne plače, ki je izražena v količniku, ki ga sestavljajo vsi „dodatki“, določeni v Uredbi o plačah pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske v tujini pri opravljanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah (Ur. l. RS, št. 25/97), ne sodijo med spore o denarni terjatvi. Vtoževana terjatev predstavlja del osnovne plače med količnikom 4,07 in 5,10, saj je tožnik prepričan, da bi moral prejemati osnovno plačo na podlagi količnika 4,70, povečanega še za 0,4 količnika prav iz naslova nenaseljenosti območja, na katerem so bili naseljeni.

Ker gre v predmetnem sporu za spor v zvezi z nedenarno terjatvijo, bi moral tožnik postopati po 24. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002), ki ohranja načelo obveznega poprejšnjega varstva pri delodajalcu, saj 4. odstavek tega člena izrecno določa, da je zoper sklep o pravici oziroma zoper odločitev delodajalca o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja, dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe.

Za zaposlene v vojski pa 100. a člen ZObr še dodatno in na specialen način uveljavlja postopek uveljavljana pravic iz dela, saj po 8. odstavku 100. a člena ZObr mora delavec, če ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru, ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloča v 60-ih dneh od vložitve zahteve ali ugovora, v nadaljnjih 30-ih dneh zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču. V danem primeru je tožnik vložil zahtevo, vendar pa ni pravočasno v skladu s citirano zakonsko določbo vložil zahtevo varstva pred pristojnim sodiščem, zato je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi 274. člena ZPP tožbo kot prepozno zavrglo. Čeprav je pritožbeno sodišče v zadevi z isto dejansko in pravno podlago (tožena stranka Y, opr. št. Pdp 711/2006, z dne 23.11.2006 v zvezi s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 1032/2005, z dne 21.3.2006) zavzelo povsem drugačno stališče, in sicer da delavec v takem primeru uveljavlja denarno terjatev iz delovnega razmerja, ki jih lahko uveljavlja neposredno s tožbo pred pristojnim sodiščem, je pritožbeno sodišče v konkretni obravnavani zadevi vztrajalo na enotni sodni praksi pritožbenega sodišča, da dodatek, ki je sestavni del stroškov, ne predstavlja denarne terjatve, ki jo lahko delavec uveljavlja neposredno pred sodiščem. Zato je potrdilo pravilnemu stališču, izraženem v sklepu sodišča prve stopnje, zaradi česar je tožbo zavrglo kot prepozno. Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZPP odločilo, da nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določili 5. točke 31. člena v zvezi z določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) odločalo o tem, ali dopusti revizijo. Po določbi 1. odst. 32. člena ZDSS-1 dopusti pritožbeno sodišče revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija ne dopusti.