Jedro

Ni namen ZBPP, da bi se brezplačna pravna pomoč dodelila v tistih zadevah, ki so očitno nerazumne. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da pritožba na ESČP ne bi bila sprejeta v obravnavo, saj je tožnik z zamudo roka pri vložitvi ustavne pritožbe izkazal premajhno skrbnost pri uveljavljanju pravnih sredstev pred domačimi sodišči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Služba za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev nujne in izjemne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zoper sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up-36/16-6 z dne 29. 1. 2016. 2. V obrazložitvi svoje odločitve je tožena stranka pojasnila, da je izhajala iz 22. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa kdaj se prosilcu lahko odobri izjemna brezplačna pravna pomoč. Ta se lahko dodeli, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena tega zakona. Tožnik je v prošnji, poleg prošnje za odobritev izjemne brezplačne pravne pomoči, uveljavljal tudi prošnjo za nujno brezplačno pravno pomoč. Tožena stranka je zato pri odločanju izhajala tudi iz 36. člena ZBPP, ki določa, da pristojni organ za brezplačno pravno pomoč prosilcu, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, po presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP, ne glede na njegov materialni položaj nemudoma dodeli brezplačno pravno pomoč za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam zamude. Tožena stranka je pojasnila, da je v postopku pridobila podatek o tem, kdaj je bil sklep Ustavnega sodišča RS, zoper katerega želi tožnik vložiti pritožbo na ESČP, tožniku vročen in na tej podlagi ugotovila, da se rok za vložitev pritožbe na ESČP tožniku izteče 22. 8. 2016. To pomeni, da zadeva ni nujna in je o njej tožena stranka odločala kot o prošnji za redno brezplačno pravno pomoč.

3. Skladno z določbo 24. člena ZBPP je tožena stranka izpostavila, da se pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Med temi dejstvi in okoliščinami, ki jih zakon primeroma našteva, je tudi presoja ali je zadeva očitno nerazumna, oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, četudi bi ji materialni položaj to omogočal ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, oziroma v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe na ESČP zoper sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up-36/16-6 z dne 29. 1. 2016. S tem sklepom je bila kot prepozna zavržena njegova ustavna pritožba zoper sklepe Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 295/2015 z dne 7. 10. 2015, X Ips 33/2015 z dne 14. 4. 2015, X Ips 308/2015 z dne 7. 10. 2015, X Ips 305/2015 z dne 7. 10. 2015, X Ips 306/2015 z dne 7. 10. 2015, X Ips 284/2015 z dne 7. 10. 2015, X Ips 247/2014 z dne 9. 7. 2014, X Ips 277/2014 z dne 18. 9. 2014, X Ips 393/2014 z dne 2. 10. 2014, X Ips 394/2014 z dne 20. 10. 2014, X Ips 140/2015 z dne 3. 6. 2015 in X Ips 240/2015 z dne 2. 9. 2015. Ustavno sodišče je tudi ugotovilo, da pogoji za izjemno obravnavo niso izpolnjeni.

5. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve pojasnjuje, da ESČP s sodbami ugotavlja kršitve človekovih pravic iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju Konvencija). Po določilih Konvencije ESČP obravnava zadevo šele po tem, ko so izčrpana vsa notranja pravna sredstva in v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta odločitev po domačem pravu. Skladno s tem lahko posameznik vloži pritožbo na ESČP, če pred tem upošteva vsa pravila in postopke domače zakonodaje. Kolikor jih ne, je verjetno, da njegova pritožba ne bo izpolnjevala pogojev, da bi jo ESČP sprejelo v obravnavo, kar kaže dosedanja sodna praksa tega sodišča. Tožnik želi v obravnavanem primeru vložiti pritožbo zoper sklep Ustavnega sodišča RS, ki je kot prepozne zavrglo njegove ustavne pritožbe zoper odločitve Vrhovnega sodišča RS. Tožena stranka ocenjuje, da je tožnik z zamudo roka izkazal premajhno skrbnost pri uveljavljanju domačih pravnih sredstev ter da zato, glede na ustavljeno prakso ESČP, nima možnosti za uspeh, saj pogoji za vložitev pritožbe po Konvenciji niso izpolnjeni.

6. Tožena stranka je še izpostavila, da lahko prosilec pred ESČP uveljavlja le kršitve iz Konvencije in njenih protokolov, ne pa tudi kršitve pravic iz nacionalne zakonodaje. Te namreč lahko prosilec uveljavlja le pred domačimi sodišči, pri tem pa mora izkazati skrbnost v postopku. ESČP tudi ni višje sodišče, ki bi odločalo o pritožbah zoper odločitve najvišjih državnih sodišč in zato ne more spreminjati vsebinskih odločitev, pač pa ugotavlja le, ali je odločitev najvišjega državnega sodišča pomenila kršitev pravice ali svoboščine, ki je zavarovana s Konvencijo. Tožena stranka je ocenila, da tožnik v zadevi, za katero prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v postopku pred ESČP nima verjetnega izgleda za uspeh, s tem pa ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Njegovo prošnjo je zato kot neutemeljeno zavrnila.

7. Tožnik se s sprejeto odločitvijo ne strinja. V tožbi smiselno predlaga, da se odločitev odpravi in se mu odobri brezplačna pravna pomoč. Navaja, da vlaga tožbo zaradi hujših kršitev človekovega dostojanstva in osebnostnih pravic, zaradi skrajnega prisiljevanja, izsiljevanja in zapljenjevanj. Zahteva, da naj se zadeva obravnava pošteno. Navaja, da so izmišljene odločitve v nasprotju s pravno državo in zahteva, da se sodnica izloči zaradi malomarnega obravnavanja in krivične sodne prakse. Meni, da se vsa sodišča trudijo, da onemogočijo njegove pritožbe in to s predpostavko, da je idrijsko prebivalstvo naklonjeno vodstvu X. V nadaljevanju opisuje dogodek, ko je bil iz tega podjetja odpeljan na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico, opisuje pa tudi, da se je zadeva razvedela po Idriji in da je imel kasneje povsod težave. Temu so sledile še druge kršitve na sestanku zbora lastnikov ob koncu leta 2005. Sodišče ga šteje za zavržno osebo, ki je ni treba spoštovati. Vlogo na sodišče je bil zato primoran vložiti, saj nadlegovanja niso prenehala. V nadaljevanju tožnik opisuje dogajanja v gostinskih lokalih, svoja videnja o razmerjih med moškimi in ženskami, kot tudi del postopka pri Delovnem in socialnem sodišču. Opisuje prednosti stanovanja, ki ga ima, kot tudi opisuje izvršilni postopek, ki ga je sprožilo Stanovanjsko gospodarstvo A., težave pri pridobivanju osebne izkaznice. Krivda je na Ustavnem sodišču, ki je nemočno proti upravnim organom. Meni, da bi moralo sodišče samo pridobiti vse listine, zahteva pa obravnavati pri Delovnem in socialnem sodišču. Navaja, da so bile kršene določbe 35., 21., 34, 25., 14 in 22. člena Ustave RS, nadalje 30. člen Zakona o upravnem sporu, 36. člen ZBPP ter 8. člen in 3c. točka 6. člena Konvencije. Nikakor ni res, da naj bi s pritožbo zamudil, kot se navaja in tudi ni res, da ni dajal točnih podatkov. Zanemarja se kršitev človekovega dostojanstva in osebnostnih pravic. Zadeva je ves čas enaka, sodišče pa jo deli na številne odločbe, sklepe in sodbe, njegove vloge se prenarejajo, predhodna vprašanja niso rešena.

8. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in zakonit ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, po oceni sodišča, navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

11. Tožnik v tožbi ne navaja niti dejstev niti okoliščin, s katerimi bi izpodbijal dejansko stanje, kot ga je v izpodbijani odločbi ugotovila tožena stranka in na katerem je utemeljila svojo odločitev, to pa argumentirala tudi z ustaljeno sodno prakso ESČP. Tožena stranka je, po mnenju sodišča, pri presoji tožnikovega predloga za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči utemeljeno izhajala iz določbe 22. in 24. člena ZBPP, pri presoji predloga za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči pa tudi iz določbe 36. člena tega zakona. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik sklep Ustavnega sodišča RS, zoper katerega namerava vložiti pritožbo na ESČP, prejel dne 22. 2. 2016. Tega dejstva tožnik ne zanika, kar pomeni, da ni sporno, da je imel od tega dne dalje na razpolago šestmesečni rok za vložitev pritožbe, to je do 22. 8. 2016. Tožnik je prošnjo za brezplačno pravno pomoč vložil dne 13. 7. 2016, to je več kot pet mesecev po prejemu odločitve Ustavnega sodišča, o njej pa je bilo odločeno dne 27. 7. 2016, torej skoraj mesec dni pred iztekom roka za vložitev pritožbe. Sodišče zato meni, da je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnikova prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči ni nujna ter njegovo prošnjo obravnavala kot prošnjo za redno brezplačno pravno pomoč, pri tem pa ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP.

12. Po določbi 24. člena ZBPP se pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ena izmed teh okoliščin in dejstev, ki so v prvem odstavku 24. člena ZBPP primeroma našteta, je tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je pojasnjeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Skladno z opisanimi zakonskimi določbami, sodišče povzema, da je do izjemne brezplačne pravne pomoči upravičen le tisti prosilec, ki prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vlaga v zadevi, ki je razumna in ima verjetne izglede za uspeh. Tožena stranka je ob tem, po mnenju sodišča, utemeljeno izpostavila, da v nobenem primeru ni namen ZBPP, da bi se brezplačna pravna pomoč odobrila v tistih zadevah, ki takega pogoja ne izpolnjujejo. Obenem v nadaljevanju izpodbijane odločbe ugotavlja in natančno pojasnjuje, zakaj ta pogoj pri tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni izpolnjen in tem razlogom se sodišče pridružuje.

13. Tožnik je vložil prošnjo za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe na ESČP zoper sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up-36/16-6 z dne 29. 1. 2016, s katerim je bila kot prepozna zavržena njegova ustavna pritožba zoper več sklepov Vrhovnega sodišča. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pojasnila, da ESČP obravnava pritožbo šele, ko pritožnik pred tem izčrpa vsa notranja pravna sredstva, nadalje, kolikor zatrjuje, da je prišlo do kršitev človekovih pravic iz Konvencije in njenih protokolov in kolikor v postopku pred domačim sodiščem upošteva vsa veljavna pravila in postopke. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je verjetno, da tožnikova pritožba teh pogojev ne bo izpolnjevala, saj je s tem, ko je zamudil rok za vložitev ustavne pritožbe, izkazal premajhno skrbnost pri uveljavljanju pravnih sredstev v postopkih pred domačimi sodišči. Utemeljeno je tudi poudarila, da ESČP ni višje sodišče, ki bi odločalo o pritožbah zoper vsebinske odločitve nacionalnih sodišč, ob tem pa se oprla na ustaljeno sodno prakso ESČP, konkretno na odločitve v zadevah Ben Salah Adraqui in Dhaime proti Španiji; Merger in Cros proti Franciji; MMP Golub proti Ukrajini; Gäfgen proti Nemčiji, na katere se sklicuje.

14. Sodišče se pridružuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnik v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh, kar pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ni namen ZBPP, da bi se brezplačna pravna pomoč odobrila v tistih zadevah, ki so očitno nerazumne. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da pritožba tožnika na ESČP ne bi bila sprejeta v obravnavo, saj je tožnik z zamudo roka pri vložitvi ustavne pritožbe izkazal premajhno skrbnost pri uveljavljanju pravnih sredstev pred domačimi sodišči. 15. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.