Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost toženke po prvem odstavku 131. člena OZ. Obstoj krivdne odgovornosti toženke je utemeljilo z argumenti: (1) da ni zagotovila praktične usposobljenosti tožnika glede varnostnega protokola na formarskem stroju, zato tožnik ni izvedel potrebnih varnostnih ukrepov - ničelno stanje stroja, odstranitev ključev in postavitev opozorilne table; (2) da v navodilih in v praksi ni jasno razmejila, katere so obveznosti operaterja in vzdrževalca v zvezi z varnostnim protokolom; (3) da ni nadzirala dela tožnika v obdobju, ko še ni bil praktično usposobljen za opravo varnostnega protokola v zvezi s podmazovanjem, posledično pa ni korigirala njegovih napak in (4) da je dopuščala nespoštovanje varnostnega protokola ob izvajanju vzdrževalnih del na stroju.

Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je glede povišanega dela tožbenega zahtevka za plačilo 3.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (zaradi posttravmatske stresne motnje) nastopilo zastaranje, ker je tožbo razširil več kot pet let po nastanku škode. Začetek teka objektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas nastanka škode (drugi odstavek 352. člena OZ). Vendar pravno priznana nepremoženjska škoda ni že v postavljeni diagnozi, pač pa šele v tem, da oškodovanec do določene stopnje in določen čas trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je že v tožbi postavil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter v zvezi s tem podal ustrezno trditveno podlago. Pri povišanju tožbenega zahtevka z vlogo z dne 31. 8. 2023 je šlo za nepravo spremembo tožbe, saj je predmet tožbe ostal isti, le višina tožbenega zahtevka se je uskladila z ugotovitvijo izvedenca psihiatrične stroke glede posttravmatske stresne motnje (prim. sklep VS RS II Ips 221/2016, sodba VS RS II Ips 53/2020, sodba VSL I Cp 167/2017). Po ustaljeni sodni praksi je treba zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primerih, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela pretrgano že z vložitvijo tožbe. Glede na navedeno je treba tudi v obravnavanem primeru na podlagi 365. člena OZ šteti, da je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi glede povišanega dela tožbenega zahtevka, nasprotno stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno.

Sodišče prve stopnje je upoštevaje pravilo o deljeni vzročnosti iz prvega odstavka 171. člena OZ in 185. člena OZ pravilno štelo, da tožnikov soprispevek znaša 10 %. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik, ki je bil predhodno teoretično usposobljen o pravilnem izvajanju varnostnega protokola, z opustitvijo obešanja opozorilne table (ki se je po izpovedi tožnika nahajala v delavnici) prispeval k nastanku škodnega dogodka. S tem neskrbnim ravnanjem je kršil določbo drugega odstavka 12. člena ZVZD-1.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v točki II izreka za znesek v višini 23.500,00 EUR z obrestmi in v točki III izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 41.602,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2020 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 64.438,46 EUR z obrestmi zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik povrniti stroške postopka, in sicer toženki v višini 316,39 EUR, stranski intervenientki pa v višini 2.970,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka III izreka). Toženki je naložilo plačilo dela sodne takse po priloženem taksnem nalogu (točka IV izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je zastaral tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode iz naslova posttravmatske stresne motnje. Ta diagnoza je bila prvič postavljena v izvedenskem mnenju, zato prej ni mogel uveljaviti škode iz navedenega naslova. Stališče sodišča prve stopnje o zastaranju zahtevka nedopustno posega v tožnikovo pravico do dostopa do sodišča. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o njegovem soprispevku. Ni upravičena zahteva sodišča prve stopnje, da bi moral ravnati drugače, kot je bil naučen v fazi usposabljanja, in v nasprotju z uveljavljeno prakso dela pri toženki. Ker ni bil praktično usposobljen za izvedbo predpisanega varnostnega protokola, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral obesiti opozorilno tablo pred začetkom podmazovanja. Opozorilne table se v praksi ni obešalo. Tega niso zahtevali nadrejeni, kar je potrdil vodja vzdrževanja. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj bi moral tožnik obesiti opozorilno tablo. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral pred podmazovanjem stroja preveriti, ali je ključ v komandni plošči. Ključa se v praksi ni vedno odstranjevalo. Vzdrževalci niso preverjali, ali je bil ključ odstranjen iz komandne plošče. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo nekaterih nevšečnosti in posledic, ki so spremljale zdravljenje (da je bil takoj po nesreči štiri dni sediran; najmanj 29 zdravstvenih pregledov, s katerimi so povezane nevšečnosti in težave z organizacijo prevozov; vseh slikanj; brušenja zob, ki je bilo zelo mukotrpno; jemanja analgetikov; bolniškega staleža v trajanju 1014 dni idr). Tudi sicer je odškodnina iz naslova telesnih bolečin ob upoštevanju podobnih primerov iz sodne prakse odmerjena v nizkem znesku. Glede odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče prve stopnje ni upoštevalo ocene izvedencev o zmernem skupnem trajnem zmanjšanju življenjske aktivnosti v razponu 25 % do 49 %. Zaradi odstopa od izvedenskega mnenja je storilo bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni razvidno, da tožnik ne more voziti avta na dolge razdalje (po več urah vožnje) in po neznanih cestah. Sodišče prve stopnje bi moralo odmeriti škodo iz naslova posttravmatske stresne motnje oziroma rezidualnih simptomov te motnje. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da mu ni nastala škoda zaradi poškodbe zobovja. S stroški zdravljenja je dokazoval višino škode, ki mu je nastala, kar je primerljivo z nastankom premoženjske škode na vozilu. Vztraja, da je premoženjska škoda v obliki okluzije zob nastala s poškodbo zobovja. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico do izjave, ker je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca zobozdravstveno protetične stroke. V zvezi s to obliko premoženjske škode uveljavlja kršitve 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odločitvi o stroških postopka pa bi moralo sodišče prve stopnje ločeno po temelju in višini ovrednotiti uspeh strank. Vrednost spornega predmeta ni odvisna od punktuma, ki ga je navajal v vlogah, temveč od vrednosti tožbenega zahtevka. Tožnik je nazadnje zahteval plačilo zneska 106.040,64 EUR. Ob upoštevanju tega zneska bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti stroške postopka.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je prišlo do nesporazuma med tožnikom in delavci na liniji - da sta se tožnik in vodja linije narobe razumela, kdaj točno bo tožnik opravil podmazovanje. Na tožniku je bilo breme, da jasno in nedvoumno izrazi namero glede podmazovanja vodji linije. Tožnik ni dobil soglasja, da lahko začne s podmazovanjem. Tudi v primeru pomanjkljivega praktičnega usposabljanja bi moral tožnik izklopiti stroj do zaključka podmazovanja. Izklop glavnega stikala in preprečitev vklopa pri vzdrževalnih delih je temeljno varnostno pravilo, ki ga je tožnik teoretično poznal. Razporeditev tožnika, ki ni bil v celoti usposobljen za izvedbo varnostnega protokola na formarskem stroju, na delo v popoldansko izmeno, ni vzrok nastanka škodnega dogodka. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da bi moral biti varnostni protokol v teoriji in praksi tak, da ne bi smel biti odvisen od človeškega faktorja (od morebitnega nesporazuma med vzdrževalci in delavci na liniji). Za varno izvedbo sta potrebna izklop stroja in preprečitev vklopa stroja do zaključka podmazovanja. Napačno je sodišče prve stopnje ocenilo izpoved vodje vzdrževanja in zaključilo, da toženka ni nadzirala in korigirala tožnika pri izvedbi varnostnega protokola v zvezi s podmazovanjem, kar je enostavno opravilo. Napačna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni izvedel potrebnih varnostnih ukrepov na formarskem stroju, ker toženka ni zagotovila praktične usposobljenosti tožnika glede varnostnega protokola. Očitane pomanjkljivosti in opustitve toženke niso vzrok za nastanek nesreče. Tožnik je z nerazumnim ravnanjem prekinil vzročno zvezo. Njegov soprispevek ne more biti nižji od 50 %. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede višine škode, za katero je odgovorna toženka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženka in stranska intervenientka v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe tožnika v pritožbi. Predlagata njeno zavrnitev in potrditev zavrnilnega dela sodbe.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je glede povišanega dela tožbenega zahtevka za plačilo 3.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (zaradi posttravmatske stresne motnje) nastopilo zastaranje, ker je tožbo razširil več kot pet let po nastanku škode. Začetek teka objektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas nastanka škode (drugi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Vendar pravno priznana nepremoženjska škoda ni že v postavljeni diagnozi, pač pa šele v tem, da oškodovanec do določene stopnje in določen čas trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je že v tožbi postavil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter v zvezi s tem podal ustrezno trditveno podlago. Pri povišanju tožbenega zahtevka z vlogo z dne 31. 8. 2023 je šlo za nepravo spremembo tožbe, saj je predmet tožbe ostal isti, le višina tožbenega zahtevka se je uskladila z ugotovitvijo izvedenca psihiatrične stroke glede posttravmatske stresne motnje (prim. sklep VS RS II Ips 221/2016, sodba VS RS II Ips 53/2020, sodba VSL I Cp 167/2017). Po ustaljeni sodni praksi je treba zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primerih, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela pretrgano že z vložitvijo tožbe. Glede na navedeno je treba tudi v obravnavanem primeru na podlagi 365. člena OZ šteti, da je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi glede povišanega dela tožbenega zahtevka, nasprotno stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno.

8. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 13. 10. 2015. Pri toženki, ki je imela pri stranski intervenientki zavarovano odgovornost, je bil zaposlen na delovnem mestu mehanski vzdrževalec. Do škodnega dogodka je prišlo pri opravljanju vzdrževalnih del, ko je na formarskem stroju podmazoval cilinder.

9. Neutemeljene so navedbe toženke v pritožbi o napačni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je prišlo do nesporazuma med tožnikom in delavci na liniji - da sta se tožnik in vodja linije v popoldanski izmeni A. A. narobe razumela, kdaj točno bo tožnik opravil podmazovanje. To opravilo je tožniku odredil nadrejeni vodja vzdrževanja B. B. Tožnik je z vodjo izmene govoril o podmazovanju pred izvedbo tega opravila. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je vodjo linije vprašal, ali ima dovolj časa, da opravi podmazovanje, in dobil pritrdilni odgovor. Ne drži pritožbena navedba, da niti iz izpovedi tožnika ne izhaja nobeno dejstvo, na podlagi katerega bi tožnik sklepal, da je bilo z vodjo izmene dogovorjeno, da se opravi podmazovanje v kritičnem času. Da je tožnik o nameri glede izvedbe podmazovanja predhodno obvestil vodjo linije, izhaja tudi iz vprašalnika o poškodbi. Ob upoštevanju teh ugotovitev je neutemeljena pritožbena trditev, da tožnik ni pridobil soglasja nadrejenih za izvedbo podmazovanja.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost toženke po prvem odstavku 131. člena OZ. Obstoj krivdne odgovornosti toženke je utemeljilo z argumenti: (1) da ni zagotovila praktične usposobljenosti tožnika glede varnostnega protokola na formarskem stroju, zato tožnik ni izvedel potrebnih varnostnih ukrepov - ničelno stanje stroja, odstranitev ključev in postavitev opozorilne table; (2) da v navodilih in v praksi ni jasno razmejila, katere so obveznosti operaterja in vzdrževalca v zvezi z varnostnim protokolom; (3) da ni nadzirala dela tožnika v obdobju, ko še ni bil praktično usposobljen za opravo varnostnega protokola v zvezi s podmazovanjem, posledično pa ni korigirala njegovih napak in (4) da je dopuščala nespoštovanje varnostnega protokola ob izvajanju vzdrževalnih del na stroju.

11. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da razporeditev tožnika, ki ni bil v celoti usposobljen za izvedbo varnostnega protokola na formarskem stroju, na delo v popoldansko izmeno, ni vzrok nastanka škodnega dogodka. Sodna izvedenka iz varstva pri delu je pojasnila, da je bil vzrok za nesrečo v zvezi z vzdrževalnimi deli na formarskem stroju v opustitvi izvedbe varnostnega protokola, ki ga tožnik ni izvedel, saj zanj še ni bil praktično usposobljen. Tožnik v praksi ni poznal varnostnega protokola stroja pri vzdrževanju - na kakšen način mora postopati, da zagotovi, da ob izvedbi podmazovanja cilindra v notranjosti stroja ne pride do zagona stroja. Glede na to, da je strokovna sodelavka za varstvo pri delu pojasnila, da neusposobljen delavec ni smel izklopiti stroja in potegniti ključa ven (sicer pride do povzročitve škode na materialu), toženka v pritožbi neutemeljeno očita, da bi moral tožnik zagotoviti ustavitev in izklop glavnega stikala stroja ter odstraniti ključ do zaključka podmazovanja.

12. Toženka neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da bi moral biti varnostni protokol v praksi tak, da ne bi smel biti odvisen od človeškega faktorja (nesporazuma med vzdrževalcem in delavci na liniji). Izklop stroja in preprečitev vklopa z odstranitvijo ključev, ki ju toženka izpostavlja v pritožbi kot bistvena preventivna ukrepa za varno izvedbo podmazovanja, v praksi niso nujno izvedli vzdrževalci, temveč ju je lahko izvedel tudi upravljalec stroja (delavec na liniji). Pri toženki se niso držali enovitega varnostnega protokola, kar je pripeljalo do škodnega dogodka. Tako ni bilo določeno, kaj ob vzdrževalnih delih na formarskem stroju dela upravljalec in kaj vzdrževalec. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se kljub drugačnim trditvam toženke varnostni protokol v praksi ni izvajal na predpisan način, toženka pa je to dopuščala.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženka ne bi smela razporediti tožnika kot edinega vzdrževalca v popoldanski izmeni, ker predhodno ni bil ustrezno praktično usposobljen za izvedbo varnostnega protokola na formarskem stroju. Sodišče prve stopnje je povzelo izpoved vodje vzdrževanja B. B., da pri toženki ni bil predviden poseben nadzor oziroma spremljanje tožnika v času usposabljanja oziroma poskusnega dela. Zato je neutemeljen očitek o napačni dokazni oceni izpovedi te priče. 14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče toženke, da naj bi tožnikovo ravnanje prekinilo vzročno zvezo in da nastanek nesreče ne bi bil preprečen niti v primeru, če ne bi bilo njenih morebitnih opustitev pri usposabljanju in nadzoru tožnikovega dela ter organizaciji izvedbe varnostnega protokola. Vzrok za tožnikovo škodo izvira iz sfere toženke oziroma je posledica njenih protipravnih opustitev, zato je vzpostavljena vzročna zveza do nastale škode.

15. Sodišče prve stopnje je upoštevaje pravilo o deljeni vzročnosti iz prvega odstavka 171. člena OZ in 185. člena OZ pravilno štelo, da tožnikov soprispevek znaša 10 %. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik, ki je bil predhodno teoretično usposobljen o pravilnem izvajanju varnostnega protokola, z opustitvijo obešanja opozorilne table (ki se je po izpovedi tožnika nahajala v delavnici) prispeval k nastanku škodnega dogodka. S tem neskrbnim ravnanjem je kršil določbo drugega odstavka 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011), po kateri mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da mu soprispevka k nastali škodi ni mogoče očitati, ker se opozorilne table ni obešalo in tega vodja vzdrževanja od njega ni zahteval, vendar to ne vpliva na dolžnost oškodovanca, da skrbi za lastno varnost. Četudi se opozorilna tabla po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni vedno postavljala, se je tožnik nedvomno zavedal, da je njegovo življenje in zdravje odvisno od delavcev, ki delajo na liniji in upravljajo stroj, saj je zaradi podmazovanja z zgornjim delom telesa zlezel v notranjost stroja. Bistveno je, da je tožnik imel možnost obesiti opozorilno tablo na konzolo o poteku vzdrževalnih del in s tem zmanjšati tveganje poškodb ob delovni nesreči, a tega ni storil. Ob upoštevanju številnih opustitev toženke pri zagotavljanju varnega dela je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je treba tožniku zaradi njegovega neskrbnega ravnanja prisoditi za 10 % nižjo odškodnino. V zvezi s tem zato ni utemeljena niti pritožba tožnika, ki se zavzema za izključno odgovornost toženke, niti pritožba toženke, da tožnikov soprispevek ne more biti nižji od 50 %.

16. Preuranjena je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 20.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno vrednotilo vseh nevšečnosti, ki so spremljale njegovo zdravljenje (npr. da je bil tožnik sediran, da je jemal analgetike, da je bil dlje časa v bolniškem staležu idr.), ki izhajajo iz izvedenih dokazov.

17. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati oceno izvedencev medicinske stroke o zmernem skupnem trajanju zmanjšanja življenjske aktivnosti v razponu 25 % - 49 %. Ocena izvedencev ni merilo za odmero odškodnine iz tega naslova. Upoštevaje prvi odstavek 179. člena OZ je višina odškodnine odvisna od trajanja in intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi zaradi vseh omejitev zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zvezi s tem je zmoten pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožbeno sodišče ni ugotovilo okoliščin, ki bi utemeljevale ti kršitvi. Preizkus izpodbijane sodbe je mogoč, saj vsebuje jasne razloge glede odmere nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ti pa tudi ne nasprotujejo vsebini listin. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnosti); tožnik te kršitve sploh ne utemelji na način, da bi bilo podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

18. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da tožnik težje vozi avto in da to ni razvidno iz obrazložitve. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oprlo med drugim tudi na ugotovitev izvedencev medicinske stroke, da ima tožnik na telesnem področju težave z dvojnim vidom (kar mu otežuje vožnjo z avtomobilom), in povzelo tudi izpoved tožnika, da vozi avto.

19. Strošek protetične sanacije zob, ki si jih je tožnik poškodoval v delovni nesreči, je strošek v zvezi z zdravljenjem. Gre za premoženjsko škodo, nastalo zaradi telesne poškodbe ali okvare zdravja, katere povračilo lahko oškodovanec zahteva na podlagi prvega odstavka 174. člena OZ. Ker je namen povračila stroškov v zvezi z zdravljenjem vzpostavitev premoženjskega stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka, le-to pa dokler stroškov zdravljenja oškodovanec ne plača, ni prizadeto, tudi o nastanku premoženjske škode ni mogoče govoriti. Šele plačilo stroškov predstavlja pravno priznano premoženjsko škodo v smislu zmanjšanja premoženja oškodovanca (132. člen OZ). Tožnik vse do konca glavne obravnave protetične sanacije zob ni opravil oziroma je ni plačal, kar pomeni, da mu premoženjska škoda v obliki stroška za zdravljenje sploh še ni nastala. Neutemeljeno je sklicevanje na judikate, ki se nanašajo na nastanek premoženjske škode na vozilu, saj v tovrstnih primerih do zmanjšanja premoženja pride že zaradi poškodbe ali uničenja stvari. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zavrnitve dokaznega predloga po pritegnitvi izvedenca zobozdravstveno protetične stroke glede višine odškodnine. S predlaganim dokazom bi se lahko dokazovala le višina škode, tožnik pa ni uspel dokazati že njenega nastanka. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga tudi ustrezno obrazložilo, zato niso podane bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zahtevek za plačilo 15.116,00 EUR je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje do konca glavne obravnave torej pravilno zavrnilo.

20. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP, ker uspeha strank ni vrednotilo ločeno "po temelju" in "po višini". Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma "temelj", zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v sporih zaradi plačila odškodnine. Poleg tega so bili v obravnavanem primeru stroški postopka relativno enakomerno povezani z ugotavljanjem utemeljenosti zahtevka po temelju in po višini (prim. sodbi VS RS II Ips 196/2016, II Ips 61/2018).

21. Utemeljeno pa tožnik v pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati zvišanje vrednosti predmeta na zadnjem naroku in od te vrednosti odmeriti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo 1. 2. 2024 s sklepom dovolilo spremembo tožbe, s katero je tožnik zvišal tožbeni zahtevek z 91.924,64 EUR na 106.040,64 EUR. Po tar. št. 16/1a Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji), ki vrednoti tožbo za dajatvene zahtevke in na katero se opirajo tudi ostala procesna dejanja strank v postopku pred delovnim sodiščem, je vrednost storitve v točkah odvisna od vsakokratne vrednosti predmeta. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške strank na zadnjem naroku odmeriti ob upoštevanju vrednosti predmeta v znesku 106.040,64 EUR in ne 91.924,64 EUR.

22. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (zastaranja povišanega dela tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in neupoštevanja vseh nevšečnosti med zdravljenjem) je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo, izpodbijano sodbo v točki II izreka za skupni znesek v višini 23.500,00 EUR (tj. glede zavrnilnega dela odločitve iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 20.500,00 EUR in odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v posledici posttravmatske stresne motnje v znesku 3.000,00 EUR) z obrestmi in posledično v delu, ki se nanaša na pravdne stroške v točki III izreka, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

23. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje v navedenem obsegu še ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev. V obravnavanem primeru se sodišče prve stopnje (ker je zahtevek že po temelju zaradi zastaranja zavrnilo) do zvišanega dela tožbenega zahtevka v višini 3.000,00 EUR in do vseh ugotovljenih nevšečnosti (še) ni izjasnilo. Ni potrebna le ponovitev že izvedenih dokazov na pritožbeni obravnavi zaradi oblikovanja spremenjene dokazne ocene (347. člen ZPP), ampak dopolnitev dejanskega stanja glede okoliščin, ki sploh še niso bile predmet obravnavanja na prvi stopnji (355. člen ZPP). Z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku ob upoštevanju materialnopravnih stališč, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v tem sklepu, ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka in tudi o stroških postopka, upoštevaje spremenjeno vrednost predmeta (ki na zadnjem naroku znaša 106.040,64 EUR).

24. V ostalem, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.