Jedro

Upnik sme odlog izvršbe predlagati le enkrat, nato pa lahko predlaga le še podaljšanje dovoljenega odloga, pri čemer odlog skupaj ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlogu upnika za odlog izvršbe z dne 13. 4. 2015 ne ugodi.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je stališče sodišča, da upnik odlog izvršbe lahko predlaga le enkrat, ter hkratno stališče, da mora podaljšanje odloga predlagati, preden se odlog izteče, napačno, taka zaključka pa sta si tudi v vsebinskem in dejanskem nasprotju. Ne more namreč veljati, da lahko predlaga odlog le enkrat, če pa lahko predlaga podaljšanje odloga, kar pomeni, da je vseeno možno odlog predlagati večkrat. Od izdaje prvega sklepa o odlogu v tej zadevi še ni preteklo eno leto, posledično pa lahko upnik predlaga podaljšanje odloga. Predhodnih odlogov, o katerih je bilo odločeno na podlagi prej veljavnih določb ZIZ, namreč ni mogoče presojati po spremenjenih določbah ZIZ-J, ki so stopile v veljavo šele 30. 7. 2014 (VSM Sklep I Ip 1156/2014 z dne 12. 2. 2015). Prvi sklep po tem datumu je bil izdan 12. 8. 2014, z njim pa je bila izvršba odložena do 6. 2. 2015. Od izdaje tega sklepa bi bilo zato mogoče predlagati odlog izvršbe do 6. 2. 2016, upnik pa je odlog predlagal le do 13. 10. 2015, kar je znotraj zakonsko določenega roka. Ni mogoče slediti sodišču, da je treba podaljšanje odloga predlagati, preden se izteče rok, do katerega je izvršba že odložena. Sodišče se sklicuje na 110. člen ZPP, ki pa po mnenju upnika ni uporabljiv, saj rok določa ZIZ. Predlaga spremembo sklepa tako, da se izvršba odloži, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnik je v predmetni zadevi že večkrat predlagal odlog izvršbe. Za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa so pomembni le predlogi za odlog, vloženi po 30. 7. 2014, ko je v veljavo stopil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ-J); kot pravilno navaja pritožba, namreč predhodnih odlogov, o katerih je bilo odločeno na podlagi prej veljavnih določb, ni mogoče presojati po spremenjenih določbah ZIZ-J). Prvi po tem datumu vloženi predlog za odlog je bil vložen 8. 8. 2014, izvršba pa je bila s sklepom z dne 12. 8. 2014 odložena do 6. 2. 2015. Dne 14. 4. 2015 je upnik vložil nov predlog za odlog izvršbe, ki mu sodišče prve stopnje ni ugodilo.

5. Sodišče prve stopnje je predlagani odlog izvršbe z dne 14. 4. 2015 zavrnilo na podlagi stališča, da je na podlagi tretjega odstavka 74. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) mogoče odlog izvršbe predlagati le enkrat, nato pa upnik lahko predlaga le podaljšanje dovoljenega odloga, pri čemer odlog skupaj ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga izvršbe. Tako stališče je pravilno. Že z jezikovno razlago navedene določbe ZIZ ni mogoče priti do razlage, da bi bil odlog izvršbe na predlog upnika omejen zgolj z enoletnim skupnim trajanjem, iz določbe namreč izhaja, da upnik lahko predlog za odlog izvršbe poda le enkrat, nato pa lahko predlaga zgolj podaljšanje odloga. Pojma podaljšanja odloga ni mogoče tolmačiti tako široko, da bi vseboval tudi ponovni predlog za dodatni odlog izvršbe, četudi bi vsi odlogi skupaj trajali manj kot eno leto. Čeprav razlaga jezikovno nedvoumnih oziroma jasnih zakonskih besedil ni dopustna (in claris non fit interpretatio), višje sodišče dodaja, da tako razlago zakonske norme potrjuje tudi namenska razlaga, saj iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ-J (glej Poročevalec Državnega zbora z dne 8. 5. 2014) izhaja, da je bila predlagana časovna omejitev odloga na predlog upnika na eno leto in le enkrat. Iz obrazložitve predlagane spremembe izhaja, da odlogi izvršbe vzdržujejo visečnost izvršilnega postopka zaradi preprečevanja zastaranja, medtem ko bi moral biti odlog izvršbe namenjen temu, da upnik odloži izvršbo za krajše obdobje, če pričakuje, da bo dolžnik v tem obdobju pridobil sredstva, ne pa da v nedogled podaljšuje izvršilni postopek, ki je v osnovi namenjen čimprejšnji prisilni realizaciji upnikove terjatve zoper dolžnika.

6. Ker glede na pojasnjeno upnik predlog za odlog izvršbe lahko vloži le enkrat, ponovno vloženemu predlogu ni mogoče ugoditi, tudi če bi bil vložen za obdobje, ki skupaj s prejšnjim odlogom ne bi presegalo enega leta. Pritožbena izvajanja o spoštovanju omejitve skupnega trajanja odloga za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve torej niso pravno pomembna, zato se višje sodišče do njih ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ). Neutemeljene so tudi navedbe, da predloga za podaljšanje odloga izvršbe ni treba nujno vložiti pred iztekom roka, za katerega je bila izvršba že odložena. Časovno je namreč mogoče podaljšati le nekaj, kar že obstaja oziroma teče, že pojmovno pa torej nečesa, kar je že poteklo in ne obstaja več, ni mogoče podaljšati. Pritožbenim navedbam, da se je sodišče ob odločanju napačno sklicevalo na določbe 110. člena ZPP, ni mogoče slediti, saj sodišče svoje odločitve na te določbe ni oprlo.

7. Glede na navedeno in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je upnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).