Jedro

Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice. Dokazni predlog mora biti oprt na konkretne trditve. Stranka, ki tako ne ravna, trpi škodne posledice take opustitve.

Tožena stranka bi morala določno pojasniti vsebino ustnih dogovorov, da se bodo obveznosti zaprle s kompenzacijami, še zlasti kdo, s kom in kdaj konkretno se je to dogovoril ter za kakšne (konkretne) kompenzacije naj bi sploh šlo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 8. 2010 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, kot to izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe, ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo po tem, ko je ocenilo, da so navedbe tožene stranke o ustno dogovorjenih kompenzacijah pavšalne in nesubstancirane, pri čemer tožena stranka tožbenemu zahtevku niti ni ugovarjala. Tudi sicer je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje navedbe tožene stranke štelo kot neutemeljene primarno zato, ker jih je podala šele na prvem naroku za glavno obravnavo, pač pa jih je štelo kot nesubstancirane, kar je tudi obrazložilo.

6. Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice. Dokazni predlog mora biti oprt na konkretne trditve (prvi odstavek 7. člena ZPP). Stranka, ki tako ne ravna, trpi škodne posledice take opustitve. Tožena stranka bi morala določno pojasniti vsebino ustnih dogovorov, da se bodo obveznosti zaprle s kompenzacijami, še zlasti kdo, s kom in kdaj konkretno se je to dogovoril ter za kakšne (konkretne) kompenzacije naj bi sploh šlo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo, da naj bi bil zatrjevani dogovor sklenjen v letu 2008, pri čemer tožeča stranka pri toženi stranki ni opravila nobenih dobav. Tega tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, tako da še vedno ni jasno, za kakšne kompenzacije naj bi šlo. Drži pritožbena navedba, da je dogovor o načinu poravnavanja obveznosti tako, da se obveznosti poravnajo z nasprotnimi dobavami dopusten v sferi pogodbenega prava, vendar pa mora biti takšen dogovor dejansko sklenjen, tožena stranka pa mora zgoraj navedene konkretne okoliščine pojasniti. Tega v postopku na prvi stopnji (in niti v pritožbi) ni storila. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka ustreznih navedb ni podala, zaradi česar je odveč izvedba dokaznega postopka v zvezi s tem. Namen izvajanja dokazov je v ugotavljanju že zatrjevanih konkretnih dejstev; sodišče ne izvaja dokazov s ciljem, da bi stranka na podlagi izvedenih dokazov šele lahko postavila trditve. Tožena stranka ob tako nedoločenih navedbah dejstev, kakršne je podala v tej zadevi, tudi po zaključku višjega sodišča ne more uspeti.

7. Višje sodišče se v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, kot je obrazloženo v 7. točki izpodbijane sodbe, in ki ne potrebuje dodatne obrazložitve. Razlogi sodbe so izčrpni, jasni in skladni, sodišče prve stopnje pa je v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.