Jedro

Kljub temu, da dela niso bila opravljena v skladu s specifikacijo, samo zato še niso brez vrednosti, izvedenec je njihovo vrednost (po pridobitvi dodatne dokumentacije) ocenil na znesek, ki ga nihče ni pravočasno izpodbijal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Litiji opr. št. Ig 2001/00069 z dne 10.5.2001 v 1. in 3. točki izreka, II.) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke na dan 24.1.2002 v višini 14.568.277,22 SIT (sedaj 60.792,34 EUR), III.) toženi stranki naložilo v 15 dneh plačati tožeči stranki 12.158,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v eurski protivrednosti od 2.913.655,44 SIT od 7.6.2003 do 31.12.2006 in od zneska 12.158,47 EUR od 1.1.2007 dalje, IV.) zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke, V.) zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na plačilo 50.499,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2001 dalje in VI.) odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, podrejeno pa naj odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je treba pojasniti, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo preračunov izvedenca, narejenih ob upoštevanju inflacije in spremembe tečaja DEM, temveč je upoštevalo le cene ob opravi del, zato so pritožbena razglabljanja o nepravilnosti izvedenčevih preračunov nepomembna in na odločitev ti preračuni sploh niso mogli vplivati.

6. Res je izvedenec A. Š. v izvedeniškem mnenju iz junija 2006 zapisal, da vrednost opravljenih pogodbenih del znaša 33.529.073,00 SIT, vrednost dobro opravljenih del pa 23.351.423,00 SIT. Vendar pa je izvedenec po tem, ko je pridobil podatke o meritvah in projektno dokumentacijo, izrecno zapisal, da je vrednost dobro opravljenih del znašala 33.529.073,00 SIT, tožena stranka pa temu ni nasprotovala in tudi na zaslišanju izvedencu v zvezi s tem ni postavila nobenih vprašanj. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobena od strank tej oceni ni ugovarjala, sodišče prve stopnje pa je ta znesek tudi pravilno upoštevalo. Zato se tožena stranka v pritožbi ne more sklicevati na ugotovitve osnovnega izvedenskega mnenja glede vrednosti dobro opravljenih del, ki je bila (po pridobitvi dodatne dokumentacije) spremenjena. Kljub temu, da dela niso bila opravljena v skladu s specifikacijo, pa samo zato še niso brez vrednosti, izvedenec je njihovo vrednost (po pridobitvi dodatne dokumentacije) ocenil na navedeni znesek, ki ga nihče ni pravočasno izpodbijal. Glede trditve tožene stranke, da naj bi tožeča stranka vgradila tudi do trikrat cenejšo opremo, pa višje sodišče poudarja, da je vrednost dobro opravljenih del ocenil izvedenec, tožena stranka pa te ocene ne uspe izpodbiti.

7. Glede na nesporno plačilo v znesku 30.600.000,00 SIT je tako tožena stranka za pogodbeno dogovorjena ostala dolžna plačati še razliko – 2.929.073,00 SIT.

8. Glede dodatnih del se tožena stranka sklicuje na določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki urejajo gradbeno pogodbo, in na Posebne gradbene uzance. Za kaj takega ni nobene podlage. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi pogodbo jasno opredelilo kot podjemno pogodbo (11. točka obrazložitve), za katero je treba upoštevati 600. do 629. člen ZOR. V pogodbi je kot njen predmet določena sanacija odpraševanja in filtracije zraka v obratu H.. Taka dela pa ne predstavljajo zgraditve določene gradbe na določenem zemljišču oziroma izvedbe gradbenih del na že obstoječem objektu, zato v zadevi ne gre za gradbeno pogodbo v smislu 630. člena ZOR. Tudi uporaba Posebnih gradbenih uzanc za obravnavano zadevo ni bila posebej dogovorjena. Ker tako med pravdnima strankama ni bila sklenjena gradbena pogodba, teh uzanc ni mogoče uporabiti (21. člen ZOR).

9. Glede dodatnih del je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpoved tožnika, in sicer je kot prepričljivo ocenilo izpoved, da je šlo pri teh zaračunanih delih za dela, ki jih je sproti naročala tožena stranka. Za podjemno pogodbo ne veljajo tako stroga določila glede klavzule „ključ v roke“, kot veljajo za gradbeno pogodbo, glede katere so ta dela v Posebnih gradbenih uzancah izključena iz možnosti dodatnega zaračunavanja in gredo vsa taka dela v škodo izvajalca, ki jih pravočasno ni predvidel, so pa nujna za dokončanje del. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da so bila ta dela sproti naročena in jih je zato tožeča stranka opravila, prav tako pa je treba upoštevati tudi neprerekano trditev tožeče stranke, da bi po dogovoru morala določena dela, kot je zagotovitev vode za ohlajanje vročega sesalnega zraka, opraviti tožena stranka, prav tako pa je prišlo do oscilacij napetosti/toka, zaradi česar so bili potrebni določeni posegi. Takih del vsekakor ni mogoče upoštevati v okviru dogovorjenih del, ki bi jih zajemalo pogodbeno določilo „ključ v roke“. Čeprav so bila ta dela tako potrebna za zagotovitev funkcije sistema, pa to niso dela, za katera tožena stranka ne bi bila dolžna posebej plačati. Da bi moralo biti vsako tako delo pisno dogovorjeno, tudi ni potrebno, ustno naročilo pa je bilo dano. Vrednost teh dodatnih del je izvedenec ocenil na 6.288.379,00 SIT, tožena stranka pa te vrednosti ne izpodbija (v pritožbi zgolj navaja, da tožeča stranka ni upravičena do plačila dodatnih del).

10. Glede navedb, da tožeča stranka ni opravila vseh del, delno pa je vgradila cenejšo opremo in zato ni upravičena do celotnega plačila, pa ni odveč pripomniti, da je bila pogodbena vrednost del 43.706.250,00 SIT, tožeči stranki pa je bilo glede pogodbenih del priznano le 33.529.073,00 SIT, tudi skupaj s priznanimi dodatnimi deli pa skupna vrednost ne dosega pogodbeno dogovorjene. Pri tem pa je pomembno tudi, da je izvedenec ugotovil, da ni prišlo do funkcionalnih odmikov od dogovorjenega (4. stran dopolnitve izvedenskega mnenja), ni pa dvoma o brezhibnem delovanju sistema. Nesporno je, da tožena stranka vgrajeni sistem uporablja. Res je trdila, da je določena dela sama opravila, vendar pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da teh del ni pravočasno specificirala in razlogom sodišča prve stopnje v zvezi s tem (19. točka obrazložitve) ni kaj dodati. Ker je bila vloga z dne 13.6.2008 s popisom del in opreme, ki naj bi jih vgradila tožena stranka sama, prepozna, tudi ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče prve stopnje izvedenca pozivalo na opredelitev glede navedb v tej vlogi.

11. Glede na to, da tožena stranka še ni plačala celotnih opravljenih del, je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, da od tožeče stranke ne more zahtevati vračila zneska, ki naj bi predstavljal preplačilo obveznosti tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi.

12. S pritožbo uveljavljeni razlogi tako niso podani, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadel, saj jih ta ni priglasila (163. člen ZPP).