Jedro

Prvi del tožnikovega tožbenega zahtevka je po vsebini negatorna tožba, ki je obrambno sredstvo lastnika pred posegi od zunaj, ki nimajo narave odvzema posesti. Ker je tožena stranka v letih 1980 zgradila, zatem pa v letih 1993 oz. 1994 rekonstruirala in razširila državno cesto ter ta poteka tudi na delu zemljišča, ki je last tožnika, je pritrditi pritožbi, da tak postopek ni bil zakonit, saj bi tožena stranka predhodno morala izvesti postopek razlastitve (le tega je tedaj urejal Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, sedaj pa Zakon o urejanju prostora - v nadaljevanju ZureP-1). Primere, ko je ob uveljavitvi Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) obstoječa javna cesta potekala po nepremičninah, last drugih oseb, je uredil ZJC v 19. členu ZJC-B, potem, ko je Ustavno sodišče razveljavilo 85. člen ZJC. 19. člen ZJC je določil možnost odvzema ali omejitve lastninske pravice proti odškodnini ali plačilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, ki se izvede po določbah ZureP-1 s tem, da se šteje, da je javna korist ugotovljena, če po cesti poteka javni promet v skladu s prvim odstavkom drugega člena ZJC. V tem postopku pa tožeča stranka želi odstranitev ceste, s takim zahtevkom pa glede na razloženo ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek na prepoved vznemirjanja, da je tožena stranka dolžna prenehati vznemirjati tožečo stranko v izvajanju njene lastninske pravice tako, da s parcelne številke 3153/2 k.o. S. odstrani postavljeno cesto in na ta način vzpostavi prejšnje stanje ter mu plača 1.251,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.2006 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh od pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo. V posledici neuspeha je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

Tožnik se je zoper sodbo pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasil je tudi stroške pritožbe (taksa). Sodišče je tudi prvi tožnikov zahtevek obravnavalo kot odškodninski, čeprav je lastninskopravni. Tožnik je vpisan kot lastnik. Tožena stranka priznava, da je na parceli zgradila cesto, in nesporno ni sprožila postopka razlastitve kar je nezakonito. Zato tožnik lahko kot lastnik zahteva odstranitev ceste. Zato tudi ni bistveno ali je šlo za gradnjo nove ali rekonstrukcijo stare ceste. Tožena stranka je cesto najprej zgradila na tožnikovi parceli in šele zatem predlagala tožniku, da ji proda del parcele. Tožena stranka pa bi morala najprej predlagati tožniku sklenitev pogodbe o prodaji ali zamenjavi, če do sporazuma ne bi prišlo pa uvesti postopek razlastitve. Šele zatem bi lahko gradila cesto. Naknadno ni bila več pripravljena dati tožniku v zameno drugo zemljišče, pač pa je ponujala plačilo po bagatelni ceni. Tožnikova pripravljenost pred začetkom te pravde in tekom pravde je bila le, da prejme v zamenjavo drugo enakovredno zemljišče, sodišče pa trdi, da ni nasprotoval gradnji ceste in zato šteje, da ravnanje tožene stranke ni protizakonito in ni upravičen do odškodnine. To ne drži. Soglasja za gradnjo sporne ceste torej ni, če bi se ravnanje tožnika lahko štelo kot soglasje, pa je bilo pogojno, torej, da mu da tožena stranka v zameno drugo enakovredno zemljišče. Če ga ne da pomeni, da je soglasje nično. Drugi zahtevek je odškodninski. Tožnik svoje zemlje ni mogel uporabljati in ima zato pravico do izplačila izgubljenega dobička. Sodišče bi moralo imenovati izvedenca in ugotoviti, koliko ta znaša. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov, pri tem pa pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in uradoma upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v letu 1980 kupil zemljišče, katerega lastnik je še sedaj, na delu katerega je potekala cesta. V letih 1993 oz. 1994 je bila ta razširjena na stanje, kakršno je danes. Zaključilo je, da bi tožnik s tožbo, kot jo je postavil, lahko zahteval največ to, da se odstrani cesta v obsegu, ki presega odsek ceste, ki je obstajal v času nakupa leta 1980, saj mu večja škoda ni mogla nastati, rekonstrukciji ceste tudi ni nasprotoval in je tudi zato protipravnost ravnanja tožene stranke izključena.

Prvi del tožnikovega tožbenega zahtevka je po vsebini negatorna tožba, ki je obrambno sredstvo lastnika pred posegi od zunaj, ki nimajo narave odvzema posesti (99. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Ker je tožena stranka v letih 1980 zgradila, zatem pa v letih 1993 oz. 1994 rekonstruirala in razširila državno cesto ter ta poteka tudi na delu zemljišča, ki je last tožnika, je pritrditi pritožbi, da tak postopek ni bil zakonit, saj bi tožena stranka predhodno morala izvesti postopek razlastitve (le tega je tedaj urejal Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini - v nadaljevanju ZRPPN, Ur. l. SRS 5/80 s spremembami, sedaj pa Zakon o urejanju prostora - v nadaljevanju ZureP-1). Primere, ko je ob uveljavitvi Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC, Ur.l. RS 29/97) obstoječa javna cesta potekala po nepremičninah, last drugih oseb, je uredil ZJC v 19. členu ZJC-B (Ur. l. RS 92/2005), potem, ko je Ustavno sodišče razveljavilo 85. člen ZJC. 19. člen ZJC je določil možnost odvzema ali omejitve lastninske pravice proti odškodnini ali plačilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, ki se izvede po določbah ZureP-1 s tem, da se šteje, da je javna korist ugotovljena, če po cesti poteka javni promet v skladu s prvim odstavkom drugega člena ZJC. V tem postopku pa tožeča stranka želi odstranitev ceste, s takim zahtevkom pa glede na razloženo ne more uspeti. Pa tudi sicer tožnik že ob nakupu posesti ni imel in ga tretji s posegi zato ne more vznemirjati, kot je pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče, zato tudi iz tega razloga s prepovedno, negatorno tožbo ne more uspeti.

Neutemeljeno pritožba napada tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine, zaradi izgubljenega dobička. Sodna praksa se je že izrekla, da v primeru, če razlastitveni upravičenec tega postopka ne predlaga, kot je očitno podana situacija tudi v tej zadevi, lahko lastnik, saj gre za stanje nezakonite, protipravne »razlastitve«, zaradi takega ravnanja zahteva tudi npr. odškodnino (prim. Odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 59/2010). V tej pravdi pa tožnik zahteva le odškodnino zaradi izgubljenega dobička. Ta zahtevek je utemeljeval s trditvami, da je na tem delu pred delovanjem tožene stranke bila njiva in je tožnik gojil tam povrtnine in poljščine, ki so mu prinašale dobiček. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da te trditve ne držijo, zato je zaključilo, da mu zatrjevana škoda v obliki izgube dobička ni nastala in pritožnik teh zaključkov ne more izpodbiti le s posplošenimi pritožbenimi trditvami o tem, da tega dela ni mogel uporabljati.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani ter sprejeta odločitev tudi po materialnem pravu pravilna, je pritožbeno sodišče, ki procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).