Jedro

Na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati stališč ustavnega sodišča (v nadaljevanju USRS) glede razlage zakonskega prava in prava EU, ker je taka razlaga zunaj njegove pristojnosti, sodišče druge stopnje odgovarja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso USRS utemeljeno že zaradi prepričljivosti podane argumentacije, torej zaradi moči argumenta. Pri tem pa tudi velja, da izrek ustavne odločbe zavezuje skupaj z nosilnimi razlogi obrazložitve odločitve, kar je lahko tudi razumevanje zakona (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS).

Tudi SEU predpostavke neravnotežja položajev pogodbenih strank ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo, ki jo poudarja toženka, torej primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj.

Tako zastaralni rok ni začel teči niti od trenutka, ko se je oblikovala navedena sodna praksa VSRS in SEU v letu 2023, kot je zavzelo stališče sodišče prve stopnje. Zagotovo bi začetek teka zastaralnega roka pred tem trenutkom pomenil pretogo razumevanje pravil o zastaranju, ki bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje. Vendar pravu EU skladna razlaga daje potrošniku še ugodnejši položaj, po katerem, kot je bilo obrazloženo, velja domneva, da je potrošnik seznanjen z nepoštenim pogojem šele z odločitvijo sodišča, za obdobje pred tem pa je trditveno in dokazno breme na banki, ki mora upoštevati, da se od potrošnika ne pričakuje pravnega raziskovanja.

Iz presoje sodišča prve stopnje, da kreditna pogodba vsebuje nepošten pogoj in je zato po drugem odstavku 23. člena ZVPot pogodba nična, ne izhaja samodejno, da je bil pridobitelj že ob sklenitvi pravnega posla nepošten tudi v smislu 193. člena OZ. Nepoštenost pridobitelja po 193. členu OZ temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.

Izrek

I.Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se v obrestnem delu II. točke izreka sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh znesek 6.873,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2023 do plačila, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II.V ostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja s terjatvijo in njeno izterjavo v izvršilnem postopku ter na določitev denarne kazni, ugodi in se v tem obsegu sklep o začasni odredbi P 23/2023-13 z dne 3. 5. 2024 (točka II. in III. izreka) razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe v tem obsegu zavrne.

IV.V ostalem se pritožba zoper sklep zavrne in se v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

V.Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo ničnost Pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. ... z dne 18. 5. 2007 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa opr. št. SV .../... z dne 25. 5. 2007 (I. točka izreka), in naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 6.873,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (II. točka izreka), ugotovilo, da je vknjižba hipoteke ID pravice ... neveljavna in se izbriše (III. točka izreka), zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke v višini 68.063,92 EUR, podrejeno 64.856,29 oziroma 49.089,39 EUR (IV. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške (V. točka izreka).

2.Z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo ugovor zoper sklep o začasni odredbi P 23/2023 z dne 3. 5. 2024, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da se začasno zadrži učinkovanje kreditne pogodbe, toženi stranki prepove razpolaganje s terjatvami iz kreditne pogodbe in te terjatve izterjevati v izvršilnem postopku ter za primer kršitve izreklo denarno kazen v višini 50.000,00 EUR.

3.Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v pravočasni pritožbi zoper sodbo nasprotuje neposredni uporabi Direktive 93/13 in na njeni podlagi razlagi zakona contra legem. Nadalje uveljavlja prepoved povratne veljave pravnih aktov in v tej zvezi nasprotuje novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VSRS) o pojasnilni dolžnosti banke, za katero meni, da vzpostavlja nemogoče dokazno breme. Standard pojasnilne dolžnosti, ki izhaja iz Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), je bistveno razširilo, s čimer ga je uporabilo retroaktivno. Iz nove sodne prakse ne izhaja, na kakšno konkretno spremembo menjalnega tečaja bi morale banke opozoriti potrošnike. VSRS krši načelo delitve oblasti, saj z dodajanjem novih zahtev posega v področje zakonodajalca.

4.Toženka poudarja, da je v obravnavani zadevi izpolnila pojasnilno dolžnost s tem, da je opozorila potrošnika na valutno tveganje o možnosti spremembe menjalnega tečaja, ki vpliva na višino mesečne obveznosti v EUR protivrednosti. Bodočega gibanja menjalnih tečajev ni mogla predvideti. Iz 20. člena kreditne pogodbe izhaja, da je banka potrošnika seznanila s tveganjem zvišanja obveznosti odplačila kredita v EUR, potrošnika pa sta to tveganje tudi izrecno prevzela. Toženki ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s profesionalno skrbnostjo.

5.Kot izhaja iz prepisa zaslišanja priče A. A., so bile predstavljene prednosti in slabosti produkta, strankam pa je bilo predstavljeno, da obstaja valutno tveganje, pri čemer pa ni bilo govora o možnih spremembah menjalnega tečaja, saj ni mogoče predvideti, v kakšnih okvirih se bo menjalni tečaj gibal. Drugi kreditojemalci kot priče so bili neverodostojni, saj imajo lastni interes za uspeh tožnikov. Neživljenjsko je, da bi se tožnika po skoraj 20 letih dejansko spomnila vseh podrobnosti, o katerih sta izpovedala. Podaja očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le posamezne segmente izpovedbe tožnikov, brez povezave z listinskimi dokazi, in zavrača, da bi bil predstavljen le kredit v CHF, ampak je šlo le za odločitev kreditojemalca, kreditno sposobnost pa je banka tudi ustrezno ocenjevala.

6.Pomembno je, da so krediti, ki so vezani na tujo valuto, dovoljeni, iz prava EU in domačega prava pa ne izhaja, da sta tožnika prevzela neobičajno, nepredvidljivo in neomejeno valutno tveganje, kot zaključuje sodišče prve stopnje. Tveganje ni bilo neomejeno, ker sta tožnika imela možnost predčasnega plačila in s tem možnost konverzije. Nasprotuje sklicevanju sodišča prve stopnje na ustavnosodno prakso glede vsebine pojasnilne dolžnosti, ker ustavno sodišče nima pristojnosti razlage zakonskega prava in prava EU. S svojimi pavšalnimi stališči ustavno sodišče posega v področje zakonodajalca. Po stališčih ustavnosodne prakse nobena banka ne bi bila sposobna na ustrezen način izpolniti pojasnilne dolžnosti.

7.Nadalje toženka navaja, da o strokovnem finančnem področju sodišče nima ustreznega znanja. Sodišče prve stopnje nepravilno upošteva poročila Banke Slovenije, iz katerih ne izhajajo napovedi prihodnjega gibanja menjalnega tečaja, volatilnost menjalnega tečaja pa je bila manjša od volatilnosti referenčnih obrestnih mer. Simulacije spremembe menjalnega tečaja ne bi prispevale k boljši informiranosti. Zavajajoča je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je banka svoje valutno tveganje omejila. Banka je enako izpostavljena valutnemu tveganju, le da ga mora upravljati. Ali gre za valuto varnega zatočišča, je mogoče pripisati šele po določenem obdobju oziroma dogodku. Banka Slovenije je naredila pregled, ali se spoštujejo priporočila Banke Slovenije pri ponujanju kreditov, vezanih na tujo valuto, in niso bile ugotovljene nepravilnosti. Tožnika tako nista uspela dokazati nasprotnega.

8.Toženka se sklicuje tudi na stališča iz VSM sklepa I Cp 928/2024, po katerih ne zadošča le nedobrovernost banke, ampak mora potrošnik utrpeti ekonomsko, finančno ali socialno prikrajšanje. Tovrstnih posledic pa tožnika nista izkazala.

9.Prav tako vztraja pri ugovoru zastaranja kondikcijskega zahtevka. Trenutek teka zastaralnega roka opredeljuje s trenutkom informativnega sestanka v letu 2013, na katerem je bilo tožnikoma predstavljeno obstoječe stanje in sta se tožnika lahko seznanila z dejstvom, da odplačevanje kredita ne poteka skladno s pričakovanji. Navaja, da so bila v letu 2015 številna medijska poročanja, zaradi katerih problematika potrošnikom ni mogla ostati neznana. Vsaj od tega trenutka so bile izpolnjene vse okoliščine, ki jih zahteva sodna praksa za tek zastaralnega roka in potrošniki bi se lahko že tedaj obrnili na pravnega strokovnjaka.

10.Kondikcijski zahtevek bi morala tožnika postaviti v CHF. Ker je drugi tožnik le solidarni porok, ne more prejeti vrnjeno, kar ni plačal. Življenjsko nerealno je, da bi bila tožnika deležna brezplačne uporabe prejetega denarja po kreditni pogodbi. Toženka zato zahteva obogatitvene obresti po 193. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in se pri tem sklicuje na VSL sodbo in sklep II Cp 1255/2024 ter predlog za predhodno odločanje VSRS v zadevi II Ips 14/2025. Ker kreditna pogodba sledi konceptu odplačne možnosti uporabe tujega kapitala, je treba to upoštevati tudi v restitucijski fazi, saj se v nasprotnem primeru vzpostavlja znatna asimetrija med strankama.

11.Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbene zahtevke zavrne, podrejeno pa predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Zahteva, da ji tožnika povrneta stroške pritožbenega postopka.

12.4. Toženka v pritožbi zoper sklep navaja, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe, ker ni podana verjetnost obstoja ničnosti kreditne pogodbe, pri čemer ponavlja argumente iz pritožbe zoper sodbo. Kondikcijski zahtevek je zastaral, izpolnjen pa tudi ni zakonski pogoj težko nadomestljive škode, ker ni podano preplačilo s strani tožnikov, saj nadomestilo za uporabo kredita (obogatitvene obresti) znaša vsaj 49.089,39 EUR, kar je več kot zatrjevano preplačilo 6.873,01 EUR. Prav tako ni podan pogoj reverzibilnosti. Nadalje nasprotuje začasni odredbi, ker sodišče prve stopnje ni presodilo, kateri je minimalni ukrep, ki še zadošča za namen predlaganega zavarovanja z začasno odredbo in nasprotuje izrečeni denarni kazni. Predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni izpodbijani sklep tako, da ugovoru ugodi in začasno odredbo razveljavi, podrejeno pa predlaga, da sodišče druge stopnje sklep razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. Prav tako zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

13.5. Tožnika v odgovorih na pritožbo zoper sodbo in sklep soglašata z razlogi sodišča prve stopnje in predlagata zavrnitev pritožb ter zahtevata, da jima toženka povrne stroške pritožbenega postopka.

14.6. Sodišče druge stopnje je omogočilo strankama, da se izjavita o stališčih Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026.

15.Tožnika sta v bistvenem navedla, da iz obrazložitve sprejete odločitve izhaja, da se je SEU že večkrat izreklo o vprašanju nadomestila za uporabo denarja in je o negativnem odgovoru za banke mogoče jasno sklepati iz SEU sodbe C-520/21, kjer je bilo zavzeto stališče, da bi kakršnokoli nadomestilo ogrozilo učinkovitost potrošniškega varstva po pravu EU, da zavrnitev nadomestila ni v nasprotju z načelom pravičnosti in da nacionalno sodišče ne more trditi, da nacionalnih določil ne more razlagati v skladu s pravom EU.

16.Toženka je navedla, da je sicer SEU v zadevi C-368 ponovilo dosedanja stališča iz zadeve C-520/21, vendar je treba upoštevati, da z lojalno razlago ne sme priti do razlage contra legem, ki jo je v svojem predlogu za predhodno odločanje izpostavilo VSRS v zvezi z določili 87., 111., 190. in 198. člena OZ. Za vzpostavitev enakosti med pogodbenimi strankami je nujno upoštevati vse koristi, ki sta jih prejeli pogodbeni stranki na račun nične kreditne pogodbe, kar pomeni tudi koristi od dolgoročne uporabe denarja. Odsotnost nadomestila za uporabo denarja bi pomenila kaznovanje banke, kar presega cilje Direktive 93/13.

-v času sklepanja pogodbe toženka kot banka ni zagotovila natančnih in obrazloženih pojasnil povezanih z valutnim tveganjem in možnostjo tudi zelo velike spremembe tečaja, ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je dala le splošna pojasnila glede valutnega tveganja,

-tožnika sta bila izpostavljena neomejenemu valutnemu tveganju, toženka kot banka pa je omejila svoje tveganje z zaprto devizno pozicijo, kreditno tveganje pa je imela zavarovano s hipoteko.

-tožnika sta prejela izplačan kredit v znesku 74.906,62 EUR, plačala pa sta obroke kredita v skupnem znesku 81.779,63 EUR, pri čemer razlika znese 6.873,01 EUR.

11.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil pogodbeni pogoj vezanosti potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank nepošteni pogodbeni pogoj, ker toženka kot banka ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti glede valutnega tveganja, med strankama pa je bilo tudi podano znatno neravnotežje glede prevzemanja valutnega tveganja.

Materialnopravna podlaga:

12.Sodišče prve stopnje je pravilno kot materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti uporabilo določila Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), ZVPot in OZ, ki so veljala v času sklepanja kreditne pogodbe, vse v duhu Direktive 93/13. Toženka se neutemeljeno sklicuje zgolj na ureditev v ZPotK, saj ZVPot ureja širši obseg pravic potrošnika oziroma obveznosti ponudnika, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK. V skladu z ustaljeno sodno prakso je vselej možna presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot.

13.Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na slovensko ureditev v 23. in 24. členu ZVPot, kjer so opredeljeni elementi nepoštenih pogojev in sankcija ničnosti. Sodišče prve stopnje pri tem ni uporabilo Direktive 93/13 neposredno, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, niti ni zavzelo razlage contra legem, ampak skladno z načelom lojalne razlage upoštevalo sodno prakso SEU. Odločitve SEU veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Slovenska sodišča so na razlago evropskega prava vezana z učinkom za nazaj, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera. Razlaga contra legem bi bila podana le, če bi sodišče zavzelo razlago mimo zakonskega določila in za tak korak ne bi imelo podlage v uveljavljenih metodah razlage, kar ni bil primer v obravnavani zadevi.

14.Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama, s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem, socialnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).

15.Na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati stališč ustavnega sodišča (v nadaljevanju USRS) glede razlage zakonskega prava in prava EU, ker je taka razlaga zunaj njegove pristojnosti, sodišče druge stopnje odgovarja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso USRS utemeljeno že zaradi prepričljivosti podane argumentacije, torej zaradi moči argumenta. Pri tem pa tudi velja, da izrek ustavne odločbe zavezuje skupaj z nosilnimi razlogi obrazložitve odločitve, kar je lahko tudi razumevanje zakona (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS).

16.Kar zadeva uveljavitev nove sodne prakse je VSRS pojasnilo, da je novo sodno prakso oblikovalo na podlagi evolucije evropskega prava, na katerega so slovenska sodišča vezana v okviru lojalne razlage, in ustavno skladne razlage socialno naravnanega potrošniškega prava. Sprememba sodne prakse najvišjega sodišča je povzročila, da so sodne odločbe, ki sledijo pretekli sodni praksi, materialnopravno napačne, zato je sklicevanje toženke na preteklo sodno prakso namesto na stališča, zavzeta najprej v VSRS sodbi II Ips 8/2022, za obravnavano zadevo brez pomena.

17.VSRS izhaja iz razumevanja, da prosto urejanje obligacijskih razmerij poleg kogentnih pravnih pravil omejuje tudi pravni standard vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Zato ni mogoče šteti, da temelji pogodbeni pogoj potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določilih ZPotK, kot navaja pritožba, ampak temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere).

18.Tak pristop k razlagi prava toženka neutemeljeno povezuje s povratno uporabo pravnega akta, ki je podana le, če se ta uporabi za razmerja, ki so nastala, preden je nastal pravni akt oziroma preden bi bil javno objavljen, načelo vestnosti in poštenja pa je bilo uveljavljeno že v času sklepanja obravnavane kreditne pogodbe. Razlaga je vedno podana za nazaj po začetku veljavnosti posameznega predpisa. Čeprav toženka navaja razlog prepovedi povratne veljave predpisov, pravzaprav vsebinsko nasprotuje postroženemu standardu pojasnilne dolžnosti, ko pojasnjuje, da ga banke v času sklepanja kreditnih pogodb niso mogle izpolniti z informacijami o nepredvidljivem povišanju tečaja valut. Pri izpolnitvi pojasnilne dolžnosti je šlo za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Zato ni mogoče pritrditi toženkini tezi o prepovedanem retroaktivnem širjenju pravnega standarda, o čemer je že zavzelo stališče tudi VSRS v zadevi II Ips 35/2025.

19.Novejša sodna praksa VSRS uveljavlja postrožen standard pojasnilne dolžnosti tako, da ne zadostuje, da je potrošnik obveščen le o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, temveč tudi o ostalih okoliščinah, za katere je toženka kot banka vedela oziroma jih je bila dolžna vedeti in jih je bila skladno z njeno profesionalno skrbnostjo dolžna sporočiti tožnikoma. To pa zajema tudi nevarnost zelo velike apreciacije CHF v razmerju do valute, v kateri potrošnik prejema dohodke, ter posledično vpliv tako oteženega pogodbenega bremena na njegovo življenje ter zmožnost, da ga sploh prenese. Natančnost pojasnil mora biti sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto.

Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja v obravnavani zadevi:

Glede pojasnilne dolžnosti:

20.Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), zaradi česar sta tožnika pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in nista mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto švicarski frank.

21.Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila. Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika.

22.Sodišče prve stopnje je pravilno kot temeljno izhodišče upoštevalo izjavo o prevzemu valutnega tveganja, vključeno v kreditno pogodbo, v kateri kreditojemalca zgolj potrjujeta, da ju je banka seznanila s tveganjem eventualnega zvišanja oziroma znižanja obrestne mere in gibanja tečaja valute švicarskega franka, kar v celoti prevzemata, ne da bi bila podana še druga podrobnejša opozorila v zvezi z valutnim tveganjem. Taka izjava je presplošna in nezadostna, da bi lahko potrošnik ocenil tudi potencialno znatne ekonomske posledice. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule in izjemnega obsega prevzetega bremena valutnega tveganja, tožnika nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Ne gre za nemogoče dokazno breme toženke, saj se ne zahteva konkretno opredelitev prihodnjega nihanja, ampak le opozorilo o obsegu tveganja in možnosti, da bo v prihodnje v tako dolgi odplačilni dobi lahko prišlo do črnega scenarija.

23.Toženka grajo dejanskih ugotovitev glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti črpa iz zmotnega materialnega izhodišča, da tožnikoma ni bilo treba predstaviti možnosti izrazito slabega scenarija apreciacije CHF. Toženka namreč še v pritožbi navede, da porast CHF v razmerju do EUR ni bil predvidljiv, posledično pa toženka na obseg spremembe tožnika ni mogla in ni bila dolžna opozoriti. Pasivna drža banke izhaja tudi iz izpovedbe s strani toženke v pritožbi izpostavljene priče A. A., da ni bilo govora o možnih spremembah menjalnega tečaja. Toženka nepravilno povezuje vsebino pojasnilne dolžnosti z nemožnostjo banke o natančnem napovedovanju prihodnjega gibanja tečaja tuje valute in dogodkov, ki na gibanje vplivajo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je odločilno, da je banka kot strokovnjak morala opozoriti na možne posledice prevzetega neomejenega tveganja s tem, da je opozorila na možnost izrazito slabega scenarija, četudi ga konkretno in natančno ni bila dolžna napovedati. Taki vsebini dolžne skrbnosti pa je toženka nasprotovala in vztrajala, da zadošča splošno pojasnilo o prevzemu valutnega tveganja in nevtralna drža bančnega uslužbenca.

24.Potemtakem so dokazni zaključki sodišča prve stopnje glede navedenih odločilnih dejstev utemeljeno oprti tudi na ujemajoče izpovedbe tožnikov in več komitentov iste banke, da obseg valutnega tveganja ni bil ustrezno pojasnjen. Toženka v pritožbi neutemeljeno meni, da izpovedbe tožnikov in drugih komitentov bank niso verodostojne že zaradi velike časovne odmaknjenosti sklepanja kreditne pogodbe in njihove zainteresiranosti za uspeh v postopku. Njihove izpovedbe so namreč skladne s ključnim listinskim dokazom - kreditno pogodbo in tudi v bistvenem ne odstopajo od tega, kar je o pojasnilu glede obsega tveganja izpovedala uslužbenka banke.

25.Dokazno breme glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti je bilo na toženki in ne na tožnikih, njena ključna priča uslužbenka banke pa ustrezne izpolnitve ni potrdila. Ali je toženka preferirala kredite v CHF ali ne, o čemer se izpovedbe tožnikov, komitentov in uslužbenke banke niso ujemale, po obrazloženem ni bila odločilna okoliščina, zato o tem sodišče druge stopnje niti ne odgovarja, kot tudi ne o pomenu valute varnega zavetja, ki tudi ni bil bistven. Sodišče prve stopnje se je sicer oprlo še na poročila Banke Slovenije, kar pa za obravnavano zadevo ni bilo odločilno, saj nudijo že prej navedeni dokazi dovolj podlage za ugotovitev, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v ustreznem obsegu. Toženkine pritožbene navedbe, da iz navedenih poročil ne izhaja napoved prihodnjega gibanja tečaja valut, pa niso utemeljene že zato, ker ni bistvena natančna napoved gibanja tečaja, ampak zadošča že opozorilo o možnosti prihodnjega velikega povečanja valutnega tveganja za kreditojemalce, ki iz teh poročil izhaja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključek o toženkinem neskrbnem ravnanju oprlo tudi na okoliščino, da toženka pri pojasnjevanju obsega tveganja ni upoštevala poročil Banke Slovenije.

Glede nepoštenosti pogodbenega pogoja:

26.Sodišče prve stopnje je svojo presojo pravilno oprlo na kršitev načela vestnosti in poštenja v zvezi z neomejenim valutnim tveganjem v povezavi z neustrezno opravljeno pojasnilno dolžnostjo, v tej zvezi pa tudi na neravnotežje položajev strank glede navedenega pogodbenega bremena (1. in 4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

27.Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke kot strokovnjaka potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošteni pogodbeni pogoj. Ker se tožnika nista mogla zavedati dejanskega obsega tveganja, ki sta mu bila izpostavljena v celotnem obdobju odplačevanja kredita, sploh nista bila v položaju, ko bi lahko sprejela informirano odločitev, ne glede na to kakšna bi slednja nato bila.

28.Sodišče prve stopnje je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, tudi pravilno upoštevalo razlago SEU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika.

29.Pri tem ni odločilno, ali je banka lahko natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo, kar je kot bistveno sicer izpostavila toženka v pritožbi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Treba je razlikovati med (ne) napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Četudi banke niso vedele, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedale oziroma bi se vsaj morale zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

30.Tudi ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka v pritožbi. Šele presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za dopustno ali nedopustno pogodbeno vsebino.

31.V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF) tako, da je potrošnik v celoti prevzel neomejeno, neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa se je pred njim zavarovala z zaprto devizno pozicijo. Toženka je tudi imela zavarovano kreditno tveganje s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj.

32.Toženka neutemeljeno zatrjuje, da ni bilo navedenega neravnotežja položajev zaradi zatrjevane možnosti konverzije kredita. Od povprečnega potrošnika, ki ni bil ustrezno poučen o možnosti tudi zelo hudih negativnih posledic sklenjene pogodbe, kot je bil primer v obravnavani zadevi, ni mogoče pričakovati, da bo ustrezno uporabil možnost konverzije, niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, ki je bilo pojasnjeno zgoraj. Sklicevanje toženke na določila ZPotK-2, ki še niso veljala v času sklenitve kreditne pogodbe, zato ne more biti uspešno.

33.Pri tem je tudi bistveno, da možnost ali realizacija novacije ne odrekata potrošniku varstva pred nepoštenimi pogoji, razen če potrošnik izrazi voljo, da svojih pravic ne uveljavlja, potem ko je bil o njihovi nepoštenosti predhodno seznanjen, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi. Slovenska ureditev jasno določa, da je prenovitev brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila (326. člen OZ). V tej zvezi je bilo v sodni praksi zavzeto stališče, da ima potrošnik pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto. Po pojasnjenem zgolj zaradi možnosti konverzije še ni odpravljena nepoštenost pogodbenega pogoja vezanosti kreditne obveznosti na tujo valuto.

34.V obravnavani kreditni pogodbi pa niti ni šlo za možnost konverzije, saj v pritožbi izpostavljena možnost predčasnega odplačila, ki pomeni predčasno prenehanje pogodbe z izpolnitvijo, nima učinkov spremembe pogodbe in kot taka ne odpravlja valutnega tveganja, enako velja tudi za možnost podaje predloga za refinanciranje z novih kreditom (20. točka kreditne pogodbe - priloga A3).

35.Toženka sicer izpostavlja konkretne ekonomske učinke, ki jih je imela obravnavana kreditna pogodba v obdobju odplačevanja in se pri tem sklicuje na VSM sklep I Cp 928/2024 in sorodno sodno prakso, ki pa ni prevladujoča. Sodišče prve stopnje je pravilno glede na ustaljeno sodno prakso USRS, SEU in VSRS, da se nepoštenost pogodbenega pogoja presoja v času sklenitve pogodbe, upoštevalo, da ekonomski vidik realizacije obravnavanega pogoja o neomejeni vezanosti na tujo valuto ni nujen pogoj nepoštenosti.

36.V skladu z obrazloženo novo ustaljeno sodno prakso VSRS zadošča že informacijsko neizravnan položaj glede takega pogodbenega določila v povezavi z obsegom pogodbeno naloženega bremena neomejenosti valutnega tveganja, ki je morda lahko ostalo v določeni meri nerealizirano. Tudi USRS sledi izhodišču, da za presojo znatnega neravnotežja v kontekstu enostranske pogodbene porazdelitve tečajnega tveganja ni pomemben izkaz materializacije valutnega tveganja (količinska ekonomska presoja). Tudi SEU predpostavke neravnotežja položajev pogodbenih strank ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo, ki jo poudarja toženka, torej primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj.

Sankcija ničnosti pogodbe

37.Slovenski zakonodajalec je za nepošteni pogoj določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pomeni pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto ključno, osrednjo sestavino pogodbe, zato ima tak ničen pogoj vselej za posledico ničnost celotne pogodbe. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ničnost kreditne pogodbe ugotovilo tudi v predmetni zadevi, pravilna.

38.Ker je podana ničnost celotne kreditne pogodbe in s tem tudi akcesorne pogodbe o ustanovitvi hipotekarnega zavarovanja, je podan tudi zakonski razlog za neveljavnost in izbris hipoteke iz zemljiške knjige, saj je zaradi ničnosti zavarovalnega posla postalo neveljavno zemljiškoknjižno dovolilo (2. točka prvega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1).

Glede vrnitvenega (kondikcijskega) zahtevka tožnikov:

O vprašanju zastaranja:

39.V obravnavani zadevi je v zvezi z ugovorom zastaranja treba upoštevati posebni položaj potrošnika kreditojemalca kot šibkejšega, ki je v večplastno podrejenem razmerju prevzel zelo veliko, neobičajno, neobvladljivo valutno tveganje za financiranje nakupa življenjsko pomembne dobrine, pri tem pa se je popolnoma izpostavil valutnemu trgu in možnosti velike izgube. Že ti vidiki sami zase zahtevajo večjo prožnost pri razumevanju pravil o zastaranju, da se zagotovi učinkovito varstvo šibkejšega potrošnika.

40.Nadaljnja odločilna okoliščina je izjemna zahtevnost razlage glede varstva potrošnikov v obravnavanem množičnem sporu. Zaradi zahtevne razlage pojmovno odprtega prava v povezavi s pravom EU in ustavnopravnimi vidiki vrsto let ni prišlo do ustaljenih stališč v sodni praksi glede pogojev uveljavljanja navedenega sodnega varstva, tudi v pravni teoriji pa so bila razhajanja o pomembnih pravnih vprašanjih uporabe merodajnega prava. Redno sodstvo se je za namen ustrezne razlage Direktive 93/13 v povezavi s slovensko ureditvijo večkrat obrnilo na SEU, USRS pa je 2022 ugotovilo ustavno neskladje določenih stališč v sodni praksi. VSRS je sodno prakso oblikovalo vrsto let, šele v VSRS sodbi II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in zlasti v VSRS sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, v katerih so potrošniki prvič uspešno uveljavljali sodno varstvo, pa se je oblikovalo celovito razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih.

41.VSRS se je v zvezi z razlago teka zastaralnih rokov pri kondikcijskem zahtevku oprlo na pravo EU, po katerem mora sodišče upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13. Zato je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem.

42.Vendar od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja. Na tem izhodišču je SEU opredelilo naslednja pričakovanja do potrošnikov pri uveljavljanju svojih pravic, in sicer:

-se od povprečnega potrošnika ne sme zahtevati, da se na lastno pobudo redno seznanja s sodno prakso v zvezi s standardiziranimi pogoji v pogodbah iste vrste in da na njeni podlagi presodi, ali je tudi pogoj v njegovi pogodbi nepošten,

-obstoja nacionalne sodne prakse v zvezi z ničnostjo podobnih pogojev, tudi če je ustaljena, ni dopustno šteti kot dokaza seznanitve potrošnika z nepoštenostjo pogoja in pravnimi posledicami, ki iz tega izhajajo, kar velja tudi za obstoj odločitev SEU v okviru predhodnega odločanja,

-se šteje, da je potrošnik seznanjen z nepoštenostjo pogodbenega pogoja na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je nepoštenost ugotovljena, razen če ponudnik dokaže, da je za to dejstvo potrošnik vedel ali lahko razumno vedel pred izdajo take sodbe.

-Pri tem je SEU na drugi strani za banke vzpostavilo zahtevo aktivnega ravnanja, in sicer :

-se od banke kot ponudnika pričakuje, da spremlja razvoj sodne prakse in da na njeni podlagi sprejme ustrezne zaključke o že sklenjenih pogodbah in v tej zvezi vzpostavi stik z zadevnimi strankami,

-banka se zaradi svoje morebitne pasivnosti ne sme okoristiti.

43.Po obrazloženem je zmotno stališče toženke v pritožbi, da je za pričetek teka zastaranja terjatve tožnikov iz naslova kondikcije ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja. Četudi bi bile tožnikoma na sestanku (ki ga toženka niti ni dokazala) ali iz objav v medijih v letu 2015 lahko znane okoliščine, da se je v domačo valuto preračunana vrednost kreditnega obroka drastično povečala, zgolj zaradi tega ni mogoče šteti, da sta bila kot potrošnika seznanjena z nepoštenostjo pogodbenega pogoja in s pravnimi posledicami. Toženka pa ni zatrjevala, da bi bil sestanek namenjen vprašanju nepoštenosti pogodbenih pogojev. Tudi okoliščina, da so se potrošniki povezali v društvo, kar izpostavlja toženka v pritožbi, potrošnikom ne sme iti v škodo pri uveljavljanju pravic in vplivati na tek zastaralnega roka. Društvo sicer lahko ponudi članu določene splošne informacije, ki so mu lahko v pomoč, a ne moremo pričakovati, da bi te informacije omogočile potrošniku, da celovito razume svoj konkretni pravni položaj.

44.Tako zastaralni rok ni začel teči niti od trenutka, ko se je oblikovala navedena sodna praksa VSRS in SEU v letu 2023, kot je zavzelo stališče sodišče prve stopnje. Zagotovo bi začetek teka zastaralnega roka pred tem trenutkom pomenil pretogo razumevanje pravil o zastaranju, ki bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje. Vendar pravu EU skladna razlaga daje potrošniku še ugodnejši položaj, po katerem, kot je bilo obrazloženo, velja domneva, da je potrošnik seznanjen z nepoštenim pogojem šele z odločitvijo sodišča, za obdobje pred tem pa je trditveno in dokazno breme na banki, ki mora upoštevati, da se od potrošnika ne pričakuje pravnega raziskovanja.

45.V konkretnem primeru, ko toženka ni uspela dokazati, da sta tožnika za nepoštenost pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto vedela ali lahko razumno vedela pred vložitvijo tožbe v obravnavani pravdi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2023 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ ni potekel in je z vložitvijo tožbe nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ). Vsa drugačna pritožbena zatrjevanja so neutemeljena.

Glede podlage in višine kondikcijskega zahtevka:

46.Zaradi ničnosti obravnavane kreditne pogodbe sta tako potrošnik kot banka dolžna vrniti drugemu, kar sta na podlagi nične pogodbe prejela (prvi odstavek 87. člena OZ), s čimer imata nasprotne kondikcijske zahtevke.

47.Ureditev obligacijskih razmerij v OZ izhaja iz (tradicionalnega) civilnopravnega razmerja enakovrednih subjektov, ki prosto urejajo obligacijsko razmerje (3. in 4. člen OZ). Navedeno velja tudi za ureditev v tretjem oddelku OZ, kjer je opredeljena obveznost kondikcije enako za vse primere odpadle poslovne podlage. Splošna ureditev ne upošteva posebnega varstva šibkejšega potrošnika v neenakovrednem (asimetričnem) razmerju, ki je utemeljeno na razumevanju, da se lahko šele z intervencijo države vzpostavi ravnotežje med strankama. Šele naveden vidik, ki pomembno omejuje in oblikuje potrošniško razmerje, omogoči učinkovito varstvo in s tem doseže namen posebne ureditve v ZVPot.

48.Vendar zakonodajalec kljub posebni ureditvi glede pogodbenega prava in pogojev ničnosti v ZVPot ni posebej uredil posledic ničnosti in vrnitvenih zahtevkov, čeprav bi bila taka posebna ureditev za celovito in učinkovito varstvo potrošnikov potrebna. S splošno ureditvijo, ki bi jo sodišče moralo uporabiti (drugi odstavek 1. člena OZ), ni mogoče polno doseči namena varstva potrošnikov. Če v celoti upoštevamo splošno ureditev, lahko zapademo v enako obravnavanje bistveno različnih položajev, ki zahtevajo v samem izhodišču urejanja bistveno drugačen pristop.

49.Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je v določenem delu zato podana prikrita pravna praznina, saj je s splošno ureditvijo potrošniško razmerje urejeno (glede določenih vprašanj obsega potrošnikove kondikcijske obveznosti) le navidezno, ker izjemni dejanski stan vrednostno ne ustreza pravni normi, ki ga sicer izrecno ureja. Praznine, kjer zakon določa splošno ureditev, ki pa ne upošteva dovolj posebnosti konkretnega primera, se zapolnijo z argumentom teleološke (namenske) redukcije, s katerim se zoži uporaba splošnega pravila in za konkretni primer ustvari izjema.

50.Pravo EU varstva potrošnikov je utemeljeno predvsem na zahtevi učinkovitosti nezavezujoče narave nedovoljenih pogodbenih pogojev (člen 6(1) Direktive 93/13) in odvračilnem učinku, kot ga je opredelilo SEU na podlagi člena 7(1) Direktive 93/13, ki vsebuje zahtevo po ustreznih in učinkovitih sredstvih za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogodbenih pogojev.

51.SEU je navedeni zahtevi učinkovitega varstva potrošnikov tudi upoštevaje načelo sorazmernosti povezalo in konkretiziralo glede vrnitvenih zahtevkov v zadevi SEU C-520/21, Bank M, tam zavzeta stališča pa je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 in zavrnilo skladnost obogatitvenih obresti, za katere se zavzema toženka, s pravom EU, pri tem pa tudi navedlo, da nacionalno sodišče ne more upravičeno trditi, da merodajne nacionalne določbe ne more razlagati v skladu s pravom EU. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. Po drugi strani je s pravom EU skladna ureditev, ki daje potrošniku pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe. Takšno razumevanje učinkovitega varstva potrošnikov ima podlago v odvračilnem učinku in ne v kaznovanju banke.

52.Tedaj ne gre za razlago contra legem, ampak za uporabo uveljavljene metode razlage. Odvračanje je povezano s preventivno funkcijo, ki utemeljuje odmik od v civilnem pravu tradicionalno uveljavljenih postulatov s ciljem varstva potrošnikov v javnem interesu (npr. odvračanje presega tradicionalni pogled o kompenzaciji).

53.Toženka si zato neutemeljeno prizadeva, da bi se kondikcijski zahtevek tožnikov zmanjšal (pobotal) za obogatitvene obresti kot nadomestilo za uporabo prejetega kredita. Podlaga za naveden zahtevek toženke sta lahko 193. ali 198. člen OZ. Vrnitev vseh morebitnih koristi od kredita, za katero se zavzema toženka in mu dajeta podlago navedena člena, pa ni skladna z obrazloženim namenom vzpostavitve potrošniku prilagojenega (naklonjenega) ravnotežja.

54.Kot poudarja SEU, od protipravnega ravnanja ne sme imeti ponudnik kot kršitelj koristi. Razlaga slovenskega prava, v skladu s katero bi imela banka pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, odpravlja odvračilni učinek, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na ponudnike. Namen splošne ureditve iz 193. oziroma 198. člena OZ, ki zasleduje nadomestitev vseh koristi od prejetega kredita, je potemtakem v bistvenem neujemajoč s posebnim varstvom potrošnikov, in ga je v skladu z razlagalno metodo teleološke redukcije potrebno zožiti tako, da se v obravnavani zadevi na tak zahtevek banke ne nanaša. Pritožbeni očitek, da bi brez plačila obogatitvenih obresti potrošnik prejel brezobrestno posojilo, potemtakem ne more biti uspešen.

55.Toženka si tudi neutemeljeno prizadeva glede kondikcijske obveznosti tožnikov nasproti toženki uveljaviti vračilo v CHF, kar bi pomenilo valorizacijo z valutno klavzulo. S tem bi se dosegel učinek, da se kljub ugotovitvi ničnosti v restitucijski fazi, ki je posledica ničnosti kot sankcije, ohrani prav vsebina, ki je v obravnavani zadevi opredeljena kot nepošteni pogodbeni pogoj, kar bi krnilo učinkovitost nezavezujoče narave nedovoljenih pogodbenih pogojev, tak pristop pa tudi nasprotuje zahtevi po odvračilnem učinku.

56.Slovenska ureditev izhaja iz denarnega nominalizma kot pravila, po katerem mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost (371. člena OZ). Tudi zakonsko besedilo prvega odstavka 87. člena OZ sledi temu načelu, saj je obseg vrnitve denarja opredeljen s tistim, kar je stranka prejela na podlagi nične pogodbe, tožnika pa sta prejela izplačan določen znesek kredita v evrih, kar tudi morata sedaj v istem znesku vrniti.

57.Obrazloženi razlagalni pristop vzpostavlja potrošniku naklonjeno ravnotežje, kjer interes banke ostaja sorazmerno varovan, saj še zmeraj prejme nazaj ves posojen denar, le da brez plačila za uporabo denarja. Pri presoji navedenega ravnotežja sodišče druge stopnje tudi upošteva, da je ničnost namenjena sankcioniranju najtežjih kršitev, ki imajo javni značaj (kršitev javnega reda - varstva potrošnikov v javnem interesu), kar se mora odraziti tudi pri razumevanju vrnitvenih zahtevkov, kot njeni posledici (prvi odstavek 87. člena OZ). Pomembno je torej, da razlogi za ničnost v obravnavani zadevi izhajajo iz sfere banke. Slovenska pravna ureditev nenazadnje omogoča tudi odstop od polne povrnitve prejetega, ko vrnitev zahteva nepoštena stranka (drugi odstavek 87. člena OZ).

58.Polno vračilo glavnice kredita (četudi nevalorizirane in brez nadomestila za njeno uporabo) v obravnavani zadevi vendarle ni skrajna, ampak sorazmerna posledica ničnosti, če upoštevamo, da je ničnost povzročila banka, ki je prekršila najvišjo raven pričakovane skrbnosti (skrbnost strokovnjaka) v razmerju do posebej varovanega potrošnika.

59.Tožnika sta prejela izplačan kredit v znesku 74.906,62 EUR, plačala pa sta obroke kredita v skupnem znesku 81.779,63 EUR. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje toženka v pritožbi ni grajala, zato je bilo sodišče druge stopnje na te ugotovitve vezano (drugi odstavek 350. člena ZPP).

60.Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno upoštevalo določilo prvega odstavka 87. člena OZ, po katerem je vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti drugi, kar je na podlagi nične pogodbe prejela tako, da je naložilo toženki povrnitev razlike med izplačanim zneskom kredita in plačanimi obroki, kar znese 6.873,01 EUR. Ker sta bila oba tožnika zavezana plačevati kredit, jima ta položaj tudi dopušča, da oba zahtevata povrnitev plačanega, saj ni šlo za subsidiarno poroštvo, ampak sta bila oba tožnika zavezana kot plačnika. Pritožbeni očitek, da do zahtevka zaradi poroštva nista upravičena oba, ampak le tožnica, je po obrazloženem neutemeljen.

Glede plačila zakonskih zamudnih obresti:

61.Iz presoje sodišča prve stopnje, da kreditna pogodba vsebuje nepošten pogoj in je zato po drugem odstavku 23. člena ZVPot pogodba nična, ne izhaja samodejno, da je bil pridobitelj že ob sklenitvi pravnega posla nepošten tudi v smislu 193. člena OZ. Nepoštenost pridobitelja po 193. členu OZ temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.

62.Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja le očitek o neustreznem ravnanju banke na podlagi objektivnih meril profesionalne skrbnosti. Taki zaključki pa v skladu z določilom 193. člena OZ za tistega, ki ni bil subjektivno nepošten, utemeljujejo tek zamudnih obresti šele od vložitve tožbe dne 31. 3. 2023. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo obrestnemu zahtevku za obdobje pred vložitvijo tožbe, je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi zoper sklep:

63.Pritožba zoper sklep je delno utemeljena.

64.Začasna odredba v delu, ki se nanaša na prepoved izterjave v izvršilnem postopku, ni dopustna. Taka začasna odredba se nanaša na ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), ki vsebuje tudi pravico do izvršbe. Njeno uveljavljanje ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v izvršilnem postopku pa so na voljo učinkovita pravna sredstva, s katerimi lahko dolžnik izvršbi nasprotuje ali doseže njen odlog (53. in 71. člen ZIZ). Za pravu EU skladno razlago učinkovitega varstva potrošnika glede izterjave obveznosti iz kreditne pogodbe je pomembna zadeva SEU C-407/18, v kateri je izpostavljen kot institut varstva odlog izvršbe. Z navedeno začasno odredbo se zasleduje sodno prepoved uveljavljanja pravice do izvršbe zunaj okvira zakonske ureditve, ki določa način uresničevanja in omejitve navedene pravice, kar ni dopustno.

65.Začasna odredba je nesorazmerna in s tem v nasprotju z določilom 3. člena ZIZ v delu, ki se nanaša prepoved razpolaganja s terjatvijo in določitev denarne kazni. Cilj, da se prepreči nastanek škode zaradi preplačila kredita oziroma nadaljnjega plačevanja mesečnih obrokov po nični kreditni pogodbi, je mogoče doseči že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe kot milejšim sredstvom, ki je bilo sicer z začasno odredbo tudi uveljavljeno.

66.Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o tem, da je podana verjetnost obstoja uspeha z zahtevkom na ničnost kreditne pogodbe. Sodišče druge stopnje je o tem in o kondikcijskem zahtevku, njegovem zastaranju in zavrnitvi prizadevanj toženke za obogatitvene obresti že podalo razloge glede odločitve o pritožbi zoper sodbo.

67.Sodišče druge stopnje le še odgovarja, da za izdajo začasne odredbe v obravnavanem potrošniškem sporu zadošča, da se začasno uredi obremenjujoč položaj, v katerem sta tožnika kot potrošnika, ko je verjetno izkazana ničnost kreditne pogodbe, tožnika pa sta preplačala prejeto glavnico kredita v evrski protivrednosti na dan sklenitve pogodbe. Temu začasna preprečitev nadaljnjega učinkovanja kreditne pogodbe utemeljeno sledi. Če upoštevamo milejši pristop na podlagi lojalne razlage nacionalnega prava, je kot težko nadomestljivo škodo mogoče šteti že obremenitev, ki jo bosta tožnika imela zaradi nadaljnjega preplačila verjetno ničnih kreditnih obveznosti (2. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na prilagojeno uporabo določil ZIZ v skladu z izhodišči, kot jih je opredelilo SEU v zadevi C-287/22. Izpolnjen je bil tudi pogoj reverzibilnosti, saj ni bilo ovir, da bi se ob morebitnem uspehu toženke v glavni zadevi izvrševanje kreditne pogodbe lahko nadaljevalo.

Odločitve:

68.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi zoper sodbo delno ugodilo in v obrestnem delu II. točke izreka sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz točke I. izreka te odločbe (5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (točka II. izreka te odločbe) (353. člen ZPP).

69.Prav tako je sodišče druge stopnje pritožbi zoper sklep delno ugodilo in spremenilo sklep sodišča prve stopnje, kot izhaja iz točke III. izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ), v ostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (točka IV. izreka te odločbe) (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

70.Ker toženka, razen glede stranske terjatve plačila zamudnih obresti, ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Strošek odgovora na pritožbo in vloge tožnikov z dne 12. 3. 2026 pa ni bil potreben, saj odgovor in vloga nista bistveno prispevali k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka z začasno odredbo je enaka kot v glavni zadevi in sledi končnemu uspehu strank v pravdi.

-------------------------------

1VSRS sklep II Ips 37/2023.

2VSRS sodba II Ips 8/2022.

3SEU C-618/10, Banco Espanol de Crédito, 39. točka obrazložitve; SEU Banif Plus Bank, C-472/11, 19. točka obrazložitve

4USRS odločba Up-14/21, 26., 27., 39. in 40. točka obrazložitve.

5Presoja ustavnosti predpostavlja tudi razumevanje zakonskega besedila in je razlaga zakona nujna sestavina vsakega ustavnosodnega postopka. Nerad S., Ustavno sodišče kot razlagalec in ustvarjalec ustave, v: Novak, A., Pavčnik, M. (ur.), Pravne panoge in metodologija razlage prava. Lexpera in GV Založba, Ljubljana, 2022, str. 124 - 127.

6VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.

7VSRS sklep II Ips 72/2023, 13. točka obrazložitve.

8VSRS sklep II Ips 37/2023.

9VSRS sodba II Ips 24/2025.

10VSRS sodba II Ips 8/2022, 66. točka obrazložitve. Potrditev postroženega standarda kot nove ustaljene sodne prakse izhaja tudi iz VSRS sodbe in sklepa II Ips 56/2023 in še posebej VSRS sklep II Ips 72/2023, v katerem je povzeta vsa dotedanja sodna praksa.

11SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance.

12VSRS sklep II Ips 137/2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea.

13SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve.

14VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.

15VSRS Sodba in sklep II Ips 56/2023.

16SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc.

17VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve.

18VSRS sodba II Ips 8/2022.

19SEU C-452/18, Ibercaja Banco SA. V tej povezavi o nepomembnosti možnosti konverzije za neravnotežje položajev tudi VSL sklep I Cpg 644/2020, 41. in 42. točka obrazložitve.

20VSRS sklep II Ips 7/2022.

21USRS Odločba Up-93/22, 17. točka obrazložitve.

22SEU C-229/19, C-289/19, Dexia Nederland 49. točka obrazložitve.

23VSRS Sodba in sklep II Ips 56/2023.

24VSRS sklep II Ips 14/2020, ki se sklicuje na na združeni zadevi SEU C-698/18, C-699/18, Raiffeisen Bank in BRD Groupe Societe Generale.

25SEU C-484/21, Caixabank, SEU C-561/21, Banco Santander, SEU C-679/24, UniCredit Bank, Momentum Credit.

26Tako v prejšnji opombi citirane zadeve SEU C-484/21, C-561/21in C-679/24.

27Več o tem Kranjc, V. v: Obligacijski zakonik s komentarjem. GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 92. in 93.

28O tem že v obrazložitvi materialnopravne podlage za presojo ničnostnega zahtevka.

29Cilj je, da je iz razmerja med banko in potrošnikom odstranjena nedopustna vsebina, pri čemer mora biti to varstvo celovito in učinkovito.

30SEU C-415/11, Aziz, 60. točka obrazložitve in SEU C-537/12, C-116/13, Banco Popular Espanol in Banco de Valencia, 56. točka obrazložitve.

31Weingerl, P.: Nekompenzatorna povrnitev škode. Pravni letopis (2002), str. 34 in nasl.

32SEU C-520/21, Bank M., 81. točka obrazložitve.

33SEU C-520/21, Bank M., 78. točka obrazložitve.

34Glede teorije ničnosti v OZ kot ničnosti javnega reda in ničnostni sankciji kot najtežji obliki glej Polajnar Pavčnik, A. v: Obligacijski zakonik s komentarjem. GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 507. SEU je zavzelo stališče, da je učinkovito varstvo potrošnikov v javnem interesu (enakovredno varstvu javnega reda držav članic), saj se z njim uresničuje zvišanje ravni in kakovosti življenja v EU. SEU C-168/05, Mostaza Claro, 37. in 38. točka obrazložitve, SEU C-40/08, Asturcom Telecomunicaciones

35, 51. in 52. točka obrazložitve. Ustavno sodišče upošteva varstvo potrošnikov kot ustavno dopustni cilj urejanja določenega pravnega področja ali pa ga upošteva kot javno korist (javni interes), ki se zasleduje s posegom v človekove pravice in svoboščine. USRS odločba U-I-192/16 in USRS odločba U-I-293/04.

36VSRS sodba II Ips 68/2023.

37Na podlagi navedene zadeve je slovenski zakonodajalec prilagodil ureditev odloga izvršbe tako, da je ta za potrošnika lažje dosegljiv. Kot posebno upravičen razlog za odlog je z namenom učinkovitega uveljavljanja nepoštenih pogodbenih pogojev po Direktivi 93/13 določil položaj, ko dolžnik, ki je potrošnik, zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa (3. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ). Navedena ureditev tudi zagotavlja uresničevanje celovitosti in s tem učinkovitosti sodnega varstva, kot ga je opredelilo Ustavno sodišče v USRS odločbi Up-46/12.

Glej tudi VSL sklep I Cpg 330/2020, VSL sklep I Cpg 315/2021 in VSL sklep II Cp 735/2024.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 7

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 87, 87/1, 87/2, 193, 198, 326, 346, 371, 372, 372/1

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 3, 53, 71, 272, 272/2

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/4, 23, 23/2, 24, 24/1

Zakon o ustavnem sodišču (1994) - ZUstS - člen 1

Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 243, 243/1, 243/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.