Jedro

Javna cesta je javno dobro, ki ga lahko uporablja vsakdo in je v splošni rabi.

Na javni cesti je izključena posest, zato tudi ni mogoče zahtevati posestnega varstva.

Izrek

Pritožbi tretjetožene stranke se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v točki I. izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne v nov postopek.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končnim sklepom.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki II. izreka.

Pritožnik sam trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugodilo zahtevku za motenje posesti proti tretjetoženi stranki Č. J. in mu je prepovedalo posegati v posest tožeče stranke na občinski cesti in preprečevati in ovirati promet. Sodišče pa je zavrnilo enak tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki P. T. in proti drugotoženi stranki Č. M..

Proti takšnemu sklepu se je pritožila tretjetožena stranka. V pritožbi zatrjuje, da je izrek pod I. neizvršljiv, saj ni navedeno, na katero občinsko cesto se izrek nanaša. Kršeno je materialno pravo glede opredelitve posesti, saj tožeča stranka zatrjuje motenje na občinski cesti, ki je javno dobro in je tako tudi vknjižena v zemljiški knjigi. Po čl. 19 SPZ na javnem dobru ni mogoče pridobiti nobenih pravic. V tej zadevi je sodišče prve stopnje že zavrnilo predlog za začasno odredbo in zapisalo, da ni podano motenje posesti, ampak le prekršek. Tudi Višje sodišče v Celju je potrdilo sklep in poudarilo, da na javnem dobru ni posestnega varstva. Poleg tega je toženec stal na svojem zemljišču, ki ni bilo v posesti tožeče stranke. Če pa je tožeča stranka na silo in naskrivaj razširila pot v toženčevo zemljišče, je bil upravičen do samopomoči. Sodišče je na osnovi istega dejanskega stanja različno odločilo, saj je v prvem sklepu v zvezi z začasno odredbo ugotovilo, da ni bilo motenja.

Proti sklepu sodišča prve stopnje se je pritožila tudi tožeča stranka. Predlaga dopolnitev sklepa z ugotovitvenim izrekom. Res gre za ugotovitev dejstva, vendar je v sodni praksi v navadi ugotovitveni del. Napačna je ocena, da ostalima toženkama ni dokazano napeljevanje. Sodišče ne bi smelo zavrniti predlaganih dokazov, to je vpogleda v odškodninski spis okrožnega sodišča. V postopku ureditve meje je tretje toženec nastopal kot skrbnik in pooblaščenec ostalih dveh, zato je deloval po navodilih. Sicer pa je tožena trdila, da se večina v naselju Strensko ni strinjala z vožnjami. Sodišče bi moralo ugoditi proti vsem tožencem.

Pritožba tretje tožene stranke je utemeljena.

Izrek pod I/1 je nerazumljiv in ne ustreza zahtevi iz čl. 21 Zakona o izvršbi in zavarovanju glede vprašanja, kako mora biti v sodbi opredeljena terjatev. V pomanjkljivem izreku manjka kraj prepovedi poseganja v posest občinske ceste in relacija ceste (v tožbi je podrobno opisana relacija občinske ceste). Glede na pomanjkljiv izrek je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Zahtevek za prepoved motenja je tudi materialnopravno neutemeljen, vendar pritožbeno sodišče zahtevka ni smelo zavrniti, ker v sklepu ni v celoti ugotovljeno dejansko stanje.

Tožeča stranka in sodišče prve stopnje nista upoštevala veljavnega materialnega prava, na kar sta bila opozorjena že v sklepu na list. št. 34. Tožeča stranka že v tožbi zatrjuje motenje na občinski cesti. Po čl. 3 Zakona o javnih cestah občinske ceste spadajo med javne ceste. Po čl. 2 Zakona o javnih cestah pa so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa. Na javnih cestah ni mogoče pridobiti lastninske pravice in drugih stvarnih pravic, razen služnosti za komunalne in druge javne vode. Po čl. 19 Stvarnopravnega zakonika lahko javno dobro uporablja vsakdo in je v splošni rabi v skladu z namenom konkretnega javnega dobra (javna cesta je namenjena za javni promet). V skladu s citiranimi predpisi je izključena posest na javni cesti, ki je javno dobro. Če bi kateremukoli subjektu (tudi lastniku - občini in državi - čl. 3 ZJC) priznali posest na javni cesti, bi to pomenilo negacijo javnega dobra in onemogočanje splošne rabe.

To pa pomeni, da če na javni cesti ni posesti, tudi ni posestnega varstva.

V novem postopku bo moralo sodišče upoštevati citirane predpise in odločiti o zahtevku.

Pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

Najprej je treba poudariti, da bi bil ugotovitveni izrek v motenjski tožbi in v motenjskem sklepu v nasprotju s čl. 181 Zakona o pravdnem postopku, ki določa pogoje za ugotovitveno tožbo.

Iz enakih razlogov, kot so bili že opisani, v zvezi s pritožbo tožene stranke, je bil pravilno zavrnjen zahtevek pod II. izreka, čeprav sodišče teh materialnopravnih razlogov za zavrnitev zahtevka ni navedlo. Dejansko stanje pod I. in II. izreka je enako in ga je treba presojati po istem materialnem pravu.

Občina kot lastnik občinske ceste ima ob nedovoljenih posegih na občinski cesti možnost zahtevati inšpekcijski nadzor po čl. 72, 82 in 83 ZJC. Lahko pa zahteva tudi intervencijo policije zaradi cestnoprometnega prekrška, saj pešci po zakonu o varnosti cestnega prometa ne smejo ovirati prometa na cesti.

Po drugi strani pa je pravilna dokazna ocena sodišča, da motenje posesti ostalima dvema toženkama ni dokazano, saj ni bil predložen noben dokaz za napeljevanje k motenju. Zastopanje v postopku za ureditev meje še ne dokazuje napeljevanja, ki mora biti konkretno dokazano za konkreten primer motenja.

Glede na zavrnitev pritožbe pritožnik sam trpi pritožbene stroške.