Jedro

Glede vprašanja znižanja dodeljene denarne socialne pomoči za 15 % je prvostopenjsko sodišče kot pravilno štelo, ob ugotovljenem dejanskem stanju, da tožnik in njegova mati živita tako kot zakonski par in si na tak način tudi delita stroške bivanja z izjemo stroška za internet in televizijo, kar pa glede na to, da si vse ostale stroške bivanja (najemnina za stanovanje, ogrevanje, elektrika, komunalne storitve itd.), torej pretežni del vseh stroškov bivanja, delita, da je navedena okoliščina takšna, ki utemeljuje znižanje denarne socialne pomoči za 15 %. Sodišče je štelo, da bi imel tožnik, v kolikor bi živel sam, višje stroške bivanja. Ker pa si jih deli z materjo in jih v pretežnem delu plačuje le do polovice, znižanje denarne socialne pomoči za 15 % po presoji prvostopenjskega sodišča ni neustrezno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 6. 2015 v celoti in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 13. 3. 2015 v 1. točki izreka ter da se tožeči stranki prizna pravica do denarne socialne pomoči v višini 269,20 EUR mesečno od 1. 4. 2015 do 30. 9. 2015, pri čemer je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati razlike med višino priznane denarne socialne pomoči in višino osnovnega zneska minimalnega dohodka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila, v roku 8 dni, se zavrne (I. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 3. 3. 2016 v celoti in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 14. 9. 2015 v 1. točki izreka ter da se tožeči stranki prizna pravica do denarne socialne pomoči v višini 270,82 EUR mesečno od 1. 10. 2015 do 31. 3. 2016, pri čemer je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati razlike med višino priznane denarne socialne pomoči in višino osnovnega zneska minimalnega dohodka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila, v roku 8 dni (II. točka izreka) in sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da se sodba ne more preizkusiti, saj nima razlogov, v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju, tako da obstaja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo razloge za zavrnitev obeh tožbenih zahtevkov. Zgolj ugotovitev sodišča, da tožeča stranka živi z materjo in da je zato to tista okoliščina, ki utemeljuje znižanje denarne in socialne pomoči za 15 %, da je tako zakonito uporabljeno pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, je premalo za zadostitev standarda obrazložene sodbe. Predložena je bila vrsta dokazov, s katerimi je tožnik želel dokazati, da je odločitev nezakonita. Sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, s katerim bi CSD A. ugotavljal premoženjsko stanje tožnika. Navedeno kršitev je zakrivil že CSD A., ki ni ugotavljal premoženjsko in zdravstveno stanje tožnika. Le v kolikor bi to ugotavljala toženka na prvi stopnji, bi lahko sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka zakonito uporabila prosti preudarek. Prav bivalni stroški in življenjski stroški so odločilnega pomena pri odločitvi, zato je neutemeljeno navajanje sodišča prve stopnje, da delitev stroškov, z izjemo stroškov za internet in televizijo, ni odločilnega pomena. S tem je sodišče prve stopnje napačno presodilo dokaze, ki jih je tožnik predložil. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ne upošteva dokazov tožnika in da že samo bivanje tožnika z materjo utemeljuje znižanje denarne socialne pomoči za 15 %. Tožnik plačuje za več kot polovico bivalnih stroškov, saj sam plačuje internet in televizijo. Ni bilo upoštevano, da ima tožnik hude zdravstvene težave in s tem še dodatne stroške z zdravili. Sposoditi si mora denar za hrano, da lahko preživi, kar pomeni, da dodeljena denarna socialna pomoč ne zadošča za kritje osnovnih življenjskih stroškov. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo, to je 12. člen Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči, saj s tem, da si tožnik in mati delita stroške bivanja, ni tožniku zagotovljeno osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka. Če tožnik na primer ne bi plačeval polovice najemnine, bi lahko sodišče zaključilo, da ni upravičen do polne vrednost denarne socialne pomoči, ker pa sta tako tožnik kot mati skladno izpovedala, kako si delita vse stroške, je zaključek sodišča prve stopnje zmoten. Sodišče ni vezano na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 152/2016 z dne 11. 10. 2016, zoper katero je tožnik tudi vložil ustavno pritožbo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu, kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Spor v predmetni zadevi se nanaša na višino dodeljene denarne socialne pomoči v obdobju od 1. 4. 2015 do 30. 9. 2015 in v obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 3. 2016. Gre za vprašanje, ali je tožena stranka tožniku osnovni znesek minimalnega dohodka pravilno znižala za 15 %, ker je štela, da mu je glede na to, da živi skupaj s svojo materjo in si z njo deli stroške bivanja, v takšnem znesku že zagotovljena osnovna oskrba.

6. Pravna podlaga za odločitev v zadevi predstavljajo določila Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) in Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik je odrasla oseba, ki ga mati ni več dolžna preživljati. Živi skupaj s svojo materjo B.B., ki je najemnica garsonjere, pri čemer si z njo deli stroške bivanja, razen stroškov za internet in televizijo, ki jih v celoti poravna tožnik. Takšno dejansko stanje je bilo tudi v obravnavanem obdobju od 1. 4. 2015 do 31. 3. 2016. 7. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje je jasna, izrek sodbe je razumljiv, samemu sebi ne nasprotuje, prav tako ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Razlogi sodbe tudi zadoščajo standardu zadostne obrazložitve.

8. Glede vprašanja znižanja dodeljene denarne socialne pomoči za 15 % je prvostopenjsko sodišče kot pravilno štelo, ob ugotovljenem dejanskem stanju, da tožnik in njegova mati živita tako kot zakonski par in si na tak način tudi delita stroške bivanja z izjemo stroška za internet in televizijo, kar pa glede na to, da si vse ostale stroške bivanja (najemnina za stanovanje, ogrevanje, elektrika, komunalne storitve itd.), torej pretežni del vseh stroškov bivanja, delita, da je navedena okoliščina takšna, ki utemeljuje znižanje denarne socialne pomoči za 15 %. Sodišče je štelo, da bi imel tožnik, v kolikor bi živel sam, višje stroške bivanja. Ker pa si jih deli z materjo in jih v pretežnem delu plačuje le do polovice, znižanje denarne socialne pomoči za 15 % po presoji prvostopenjskega sodišča ni neustrezno.

9. Navedena obrazložitev prvostopenjskega sodišča v 9. točki obrazložitve sodbe in nadaljnja obrazložitev v 10. točki v zadostni meri pojasni, v čem je sodišče štelo, da je podana diskrecijska pravica tožene stranke, da v primerih kot je ta, ustrezno zniža denarno socialno pomoč in upošteva, da ima oseba zaradi določenih okoliščin nižje stroške preživljanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je prvostopenjsko sodišče štelo 15 % znižanje denarne socialne pomoči kot razumno in s sorazmerno pravno posledico, ki upošteva drugi odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in ne presega njena pooblastila za odločanje po prostem preudarku in je, kot je bilo pojasnjeno, tudi v skladu z namenom, za katerega je bilo to pojasnilo dano.

10. Navedeno stališče sprejema tudi pritožbeno sodišče. O pravnem vprašanju, ki je sporno tudi v tej zadevi je v drugem socialnem sporu med istima pravdnima strankama potekal spor, o katerem je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 152/2016 z dne 11. 10. 2016. Ob enakih relevantnih dejanskih okoliščinah in ob enaki pravni podlagi, s tem, da gre samo za drugo časovno obdobje, je potrebno, tudi z vidika načela enakosti pred zakonom, upoštevati veljavno in enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Zatrjevana vložena ustavna pritožba temu ne more biti ovira.

11. Navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, s katerimi se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnika zastopa odvetnica po odločbi Bpp št. 812017 z dne 9. 1. 2017, zato stroški pritožbe bremenijo proračun Republike Slovenije.