Jedro

Neizpolnjevanje sklepov skupščine in oviranje nemotenega dela organov družbe predstavljata hujšo kršitev obveznosti poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo oziroma krivdni razlog za predčasno razrešitev, zato tožniku ne pripada odpravnina, ki je bila v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena za primer neupravičene razrešitve.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 2. odstavku izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se znesek 4.597,92 EUR zniža na znesek 3.939,95 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 13.402,50 EUR (3.211.776,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2001 do plačila in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 4.597,92 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnik svoje stroške postopka krije sam.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v sklepu o odpoklicu z dne 29.12.2001 niso opredeljeni razlogi oziroma so navedeni le pavšalno. Sicer pa ni oviral delovanja najvišjih organov družbe, saj je do preklica seje skupščine z dne 28.12.2001 prišlo, ker niso bili obveščeni vsi družbeniki. Tožnik je skupščino preklical v izogib nove pravde zaradi ničnosti sklepov skupščine, torej je ravnal gospodarno in mu ni mogoče očitati oviranja delovanja najvišjih organov družbe. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo z vpogledom v zapisnik seje nadzornega sveta z dne 29.12.2001, v katerem naj bi pisalo, da ni ovir, da tožnik ne bi mogel vročiti gradiva za 6. sejo skupščine družbenikom. Ta zapisnik ne more biti podlaga odločitvi sodišča. Navedene zaključke je sprejel nadzorni svet, ki je od vsega začetka deloval proti tožeči stranki, prav tako kot novi večinski lastnik občina Slovenska Bistrica. Ta je ves čas od 1.4.2001, odkar je tožnik direktor tožene stranke, onemogočala njegovo delo in sodelovanje med občino in upravo, kar sta potrdila priči J. in B.. Razlog "neuresničevanje potrjenih sklepov skupščine in nadzornega sveta" ne obstaja. Tožnik je ravnal zakonito, ker ni predlagal vpisa v sodni register članov nadzornega sveta, ki so bili izvoljeni na skupščini dne 24.8.2001, ker je bila napovedana ničnostna tožba teh postopkov. Postopki so dejansko bili sproženi, tožnik pa je s svojim ravnanjem odložil predlog vpisa do odločitve sodišča. Vpis bi v primeru ugotovitve teh sklepov za nične predstavljal neracionalno in negospodarno porabo sredstev tožene stranke, saj bi bilo potrebno v tem primeru sprožiti nove postopke. Novi nadzorni svet v nezakoniti sestavi ni bil upravičen terjati od tožnika ničesar in mu tožnik tudi ni bil dolžan ničesar posredovati oziroma mu poročati. Imenovan je bil namreč na seji skupščine z dne 24.8.2001, glede te seje pa je bila 8.10.2001 izdana pravnomočna sodba na podlagi pripoznave o ničnosti sklepov. Sodba je veljala za vse organe in družbenike toženca, vse do pravnomočne razveljavitve klavzule pravnomočnosti. Sicer pa je bila vsa dokumentacija pri računovodji Š., od katerega bi jo nadzorni svet lahko dobil. Ničnostna tožba (pravilno sodba) ima deklaratorni značaj, učinkuje ex tunc, torej že od tedaj, ko so bili sprejeti takšni sklepi, ki tudi nimajo nobenih pravnih posledic, učinkuje pa ničnost tako zoper družbenike, člane uprave, kot tudi zoper člane nadzornega sveta. Tožnik ni vložil ničnostne tožbe, ampak sta to storila družbenika A.G. in J.L. in tudi ni pripoznal tožbenega zahtevka, ampak je to storil pooblaščeni pravni zastopnik družbe. Zato ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik s pripoznavo zahtevka, postavljenega v ničnosti tožbi, ni dopustil, da bi se spor presojal po vsebini in da je bil njegov dvom v nadzorni svet neupravičen. Sodba na podlagi pripoznave predstavlja meritorno odločitev sodišča, poleg tega pa sodišče takšne sodbe ne bi izdalo, če bi bile podane okoliščine po 3. odstavku 3. člena ZPP. Ni tudi utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik do tožene stranke nelojalen in da je deloval v njeno škodo. Male družbenike je poučil o možnosti sklica skupščine in jim predstavil zakonsko možnost, ki jim jo daje ZGD, da sami skličejo skupščino. Njihovi zahtevi, da to storijo, ni nasprotoval. Opozarjal jih je samo na ponovne ničnostne tožbe ter stroške v zvezi s tem. Glede očitka, da se do določene meje od direktorja družbe pričakuje samostojnost pri opravljanju nalog pritožba navaja, da je občina kot večinski lastnik onemogočala tožnika pri njegovem delu, tako glede njegovih osnovnih nalog, poslovodenja, predvsem pa pri pripravi sanacijskega načrta ter pri ostalih poslovnih odločitvah, pri katerih je bilo potrebno njeno soglasje. Glede pravnih vprašanj je bil tožnik upravičen in dolžan poiskati pravne nasvete in mnenja pravnih strokovnjakov in je tem mnenjem tudi upravičeno sledil. Konkretno tudi mnenju, da je A.G. še vedno legitimen član nadzornega sveta ter da J. in M. nista zakonito izvoljena. Tudi sicer ni deloval v škodo družbe, ko naj bi zoper sodno odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru v zadevi opr. št. Ng X/XXXX vložil pritožbo. Prvič se ni pritožil on osebno, temveč po pooblaščencu tožene stranke, drugič pa je pritožba zakonito in legitimno pravno sredstvo. Glede zadnje kršitve, to je groženj zaposlenim in pritiskov na zaposlene, sodišče prve stopnje ne navaja nekih konkretnih zaključkov, saj v zvezi s to kršitvijo tudi ni izvajalo posebnega dokaznega postopka. Tožnik ni nikomur grozil in nad nikomer izvajal pritiskov. Nameraval pa je racionalizirati poslovanje, zaradi česar s strani zaposlenih ni imel podpore, zlati ni imel podpore pri delavskemu direktorju B.. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj kriterij potrebnosti stroškov ni bil upoštevan. Toženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo stroške za vse vloge, od katerih nekatere datumsko sploh niso opredeljene, v nekaterih pa tožena stranka samo ponavlja svoje dosedanje navedbe. Toženi stranki je priznalo celo nepriglašene stroške sodnih taks. Neutemeljeno je priznalo tudi stroške odgovora na pritožbo, saj jih tožena stranka, kot izhaja iz sklepa pritožbenega sodišča, ni priglasila. Odgovor pa tudi ni v ničemer pripomogel k rešitvi pritožbe. Brez podlage je priznalo toženi stranki tudi 50 točk za poročilo stranki, saj je to vključeno že v druga opravila, ki jih je opravil pooblaščenec za toženo stranko. Podlaga za odmero stroškov tudi ni 155. člen ZPP, ampak 154. člen ZPP. Zaradi vsega navedenega pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja opravi pritožbeno obravnavo ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da niti zakon niti statut ne zahtevata, da bi morali biti razlogi za odpoklic direktorja navedeni v sklepu nadzornega sveta. Tožena stranka jih je v postopku pred sodiščem dokazala, zato je odločitev sodišča pravilna. Tožnik v decembru 2001 ni imel namena sklicati skupščine, saj gradiva ni vročil vsem družbenikom, notarka ni bila obveščena o nameravanem sklicu in prostor, kjer se je vedno odvijala skupščina, ni bil rezerviran. S svojim ravnanjem je tožnik oviral delovanje najvišjih organov družbe, pri čemer ga večinski lastnik občina Slovenska Bistrica ni ovirala in ni delovala proti njemu. V zvezi s tem tožena stranka opozarja na nedovoljene in nedopustne pritožbene novote, ki jih skuša pritožnik zatrjevati skozi z na novo predloženo sodbo na podlagi pripoznave, opremljeno s klavzulo pravnomočnosti. V spis je tožnik dne 21.11.2005 vložil sodbo na podlagi pripoznave brez te klavzule in z ničemer ni izkazano, da sodbe na podlagi pripoznave s klavzulo ni mogel predložiti prej. Sicer pa je bila klavzula pravnomočnosti že po dveh dneh razveljavljena. Sklepi skupščine niso nični vse dokler ni tako ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo. Učinkovanje ex tunc pomeni, da se odpravijo posledice nekega pravnega posla za nazaj, medtem ko je mogoče takšno ex tunc odpravo posledic uveljavljati šele na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Tako nedvomno velja, da je bil tožnik dolžan upoštevati sklepe nadzornega sveta, saj je bil ta zakonito sestavljen in tudi predlagati vpis novo izvoljenih članov nadzornega sveta v sodni register. Člani nadzornega sveta veljajo za veljavno izvoljene vse do drugačne pravnomočne odločitve sodišča. Tožnik je onemogočal dopolnitev nadzornega sveta z manjkajočimi člani s tem, ko ni želel sklicati 5. seje skupščine tožene stranke. Po statutu je bil skupščino dolžan sklicati direktor, kadar je to nujno za interese družbe. Tudi 283. člen ZGD določa, da je treba skupščino sklicati takrat, kadar je to v korist družbe. Oblikovanje nadzornega sveta v popolni sestavi je vsekakor nujno za interese in koristi družbe. Med delavci tožene stranke je bilo v spornem obdobju polno negotovosti, ki pa ni bila posledica domnevnega nesodelovanja lastnika s tožnikom, pač pa posledica tožnikovega ravnanja. Na določene ljudi so se vršili tudi pritiski, uprava s prejšnjimi člani nadzornega sveta pa se je ukvarjala samo z lastninjenjem podjetja in odkupovanjem deležev. Tudi o stroških postopka je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, zato tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena le glede stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno, le delno je pri odmeri stroškov postopka napačno uporabljeno materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo tretjič. Dvakrat je bilo pritožbi ugodeno in je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena ter vrnjena zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja je bila druga sodba razveljavljena, sodišču prve stopnje pa naloženo naj dopolni dokazni postopek z zaslišanjem tožnika in prič ter ugotovi, ali so bili za razrešitev s funkcije direktorja podani krivdni razlogi in v posledici tega ali tožniku pripada odpravnina na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem prič F.J. in S.B. ter tožnika. Ugotovilo je, da zahtevek ni utemeljen, saj je bil tožnik razrešen iz krivdnih razlogov, ker je oviral delovanje najvišjih organov družbe, ker ni uresničeval potrjenih sklepov skupščine in nadzornega sveta družbe, ker ni bil do družbe lojalen in je deloval v njeno škodo in ker je grozil in izvajal pritisk na zaposlene.

Pravno podlago tožbenemu zahtevku predstavlja 1. odstavek 12. člena pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko dne 12.4.2001. V primeru neupravičene razrešitve oziroma odpoklica direktorja pred potekom mandata, za katerega je bil imenovan, mu pripada plača še tri mesece po razrešitvi oziroma odpoklicu ter odpravnina v višini treh plač.

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 - 45/2001) v 3. odstavku 449. člena določa, da skupščina lahko kadarkoli odpokliče poslovodjo, ne glede na to ali je imenovan za določen ali nedoločen čas. V družbeni pogodbi se lahko določi, da skupščina odpokliče poslovodjo samo iz razlogov, določenih z družbeno pogodbo. Po 4. odstavku te določbe v primeru, če ima družba nadzorni svet, imenuje in odpokliče poslovodjo ta svet, kot izhaja tudi iz družbene pogodbe tožene stranke v točki 5.10. V družbeni pogodbi tožene stranke je v točki 5.14 določeno, da nadzorni svet lahko razreši direktorja, če ugotovi, da huje krši obveznosti, oziroma da ni sposoben voditi poslov, mora pa ga razrešiti, če skupščina direktorju izreče nezaupnico.

Iz zapisnika z druge seje nadzornega sveta tožene stranke z dne 29.12.2001 (priloga A11) izhaja, iz katerih razlogov je bil tožnik razrešen. Pritožbeni ugovor, da gola navedba razlogov ne zadostuje, ni utemeljen. Tožena stranka je imela možnost obstoja krivdnih razlogov za razrešitev, ki jih je v sklepu nadzornega sveta sicer pavšalno, pa vendarle jasno opredelila, dokazati v sodnem postopku, kar je tudi storila.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik preklical in preložil šesto sejo skupščine. Pritožbeno sodišče glede na pravilno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje soglaša s stališčem, da za sklic ni bilo opravičljivih ovir. Ni izkazano, da J.L. vabila ni bilo mogoče vročiti - glede na to, da je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje vsak dan na svojem delovnem mestu. Sicer pa iz tožnikovega ravnanja (ker ni obvestil notarke in rezerviral prostora) tudi izhaja, da niti ni imel resnega namena sklicati skupščino.

Nadalje tožnik ni ravnal v skladu s sklepi skupščine in nadzornega sveta družbe. Tudi v tem delu je ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožbeno sodišče ne ponavlja. Dodaja le, da je bil nadzorni svet imenovan, da je nadzorni svet nadzorni organ, ki ima pravico vpogleda v poslovne listine in da ima zakonsko pravico od direktorja zahtevati podatke in dokumente, ki so za tak nadzor potrebni. Presoja, ali je nadzorni svet zakonito sestavljen in imenovan, ni bila v tožnikovi pristojnosti. Sklepe organov je bil dolžan spoštovati in jim omogočati nemoteno delo. Dejstvo, da je bila vložena tožba za ugotovitev ničnosti sklepov skupščine, na kateri je bil imenovan nadzorni svet ne pomeni, da mora delovanje nadzornega sveta v času do dokončne odločitve zamreti. Spor o zakonitosti imenovanja nadzornega sveta ni ovira za delovanje tega organa. Tožnikov zagovor, da je le upošteval pravnomočno sodbo o ničnosti sklepa skupščine, na kateri je bil imenovan nadzorni svet, njegovega ravnanja ne opravičuje. Klavzula pravnomočnosti sodbe z dne 8.10.2001 je namreč bila že čez dva dni razveljavljena (A28, B37).

Tožnik se je upiral izvrševati svoje naloge s tem, da kljub zahtevi malih družbenikov pete seje skupščine družbe ni sklical. Sklic je bil potreben zaradi imenovanja nadzornega sveta in družbeniki so imeli vso pravico zahtevati sklic skupščine. Sklic skupščine je naloga poslovodje, res pa je, da mali družbeniki lahko skupščino skličejo tudi sami, če njihova zahteva ni sprejeta ali če so osebe, na katere bi morala biti zahteva naslovljena, odsotne. V spornem primeru so to tudi storili, nakar pa je tožnik, čeprav so družbeniki od njega prej to zahtevali, oporekal veljavnosti sklica skupščine, češ da ga ni sklical sam.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik izvajal pritisk na zaposlene, ki pa kot izhaja iz sklepa z dne 29.12.2001 (priloga B3) ni bil razlog za tožnikovo razrešitev.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega sprejelo pravilen zaključek, da je bila tožnikova razrešitev krivdna. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da spuščanje tožnika v pravde (v zvezi s sklepi skupščine) pomeni nelojalnost do družbe. Vlaganje tožb in pravnih sredstev je bila njegova pravica, pa tudi dolžnost, če je menil, da je delovanje organov nezakonito. Vendar pa je odločitev o zakonitosti sklepov organov družbe v pristojnosti sodišča. Tožnik je bil kot direktor odgovoren za nemoteno delovanje družbe in njenih organov. Kljub temu pa je nasprotoval imenovanju novih članov nadzornega sveta, oviral sklic skupščine in ignoriral njene sklepe. Za vpis novih članov nadzornega sveta v sodni register ni poskrbel. Nadzornemu svetu tudi ni predložil dokumentacije, ki jo je zahteval. Pri tem ga ne opravičuje njegova domneva, da je bil nadzorni svet nezakonito imenovan, četudi so mu tako zagotavljali pravni strokovnjaki, na katere se je obračal s pravnimi vprašanji.

Neizpolnjevanje sklepov skupščine in oviranje nemotenega delovanja organov družbe zagotovo predstavlja hujšo kršitev obveznosti, ki jih ima poslovodja v družbi z omejeno odgovornostjo. Hujše kršitve obveznosti pa so po točki 5.14 družbene pogodbe krivdni (upravičen) razlog za razrešitev direktorja. Po 1. odstavku 12. člena pogodbe o zaposlitvi bi bil tožnik upravičen do odpravnine le v primeru neupravičene razrešitve oziroma odpoklica pred potekom mandata, za katerega je imenovan. Ker tožnik ni bil neupravičeno razrešen, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo. Delno pa je utemeljena pritožba glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo tudi tiste stroške postopka, ki za pravdo niso bili potrebni. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in znesek 4.597,92 EUR ustrezno znižalo. Pritožba ima prav, da pripravljalni vlogi z dne 16.1.2006 in 4.7.2007 (dvakrat po 250 točk) nista bili potrebni, ker tožena stranka v njih v glavnem le ponavlja že dotlej navedeno, ne vsebujeta pa tudi ničesar za pravdo potrebnega. Prav tako za pravdo ni bil potreben odgovor na pritožbo (625 točk) z dne 13.1.2004, saj k rešitvi zadeve ni pripomogel. Te stroške je tožena stranka priglasila v stroškovniku, vloženem v spis na glavni obravnavi z dne 8.5.2007, zato ne drži, da je sodišče prve stopnje odločilo o nepriglašenih stroških. Neutemeljeno so prisojeni tudi stroški za poročilo stranki (50 točk), saj se ti stroški ne priznavajo, ker so že vključeni v glavna opravila za stranko. Ni pa utemeljena pritožba, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo nepriglašene stroške sodnih taks. Ti stroški so bili priglašeni že v odgovoru na tožbo, zato so upravičeno priznani. Sodišče prve stopnje je tako neutemeljeno priznalo toženi stranki za 1.175 točk (539,32 EUR) preveč stroškov (povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV pa za 657,97 EUR), zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in odločitev o stroških (2. odstavek izreka) spremenilo tako, da je znesek 4.597,92 EUR znižalo na znesek 3.939,95 EUR.

Tožnik v pretežnem delu s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo k rešitvi ni pripomogel, zato tudi tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.