Jedro

Sodišče prve stopnje je razčiščevalo vprašanje, ali je pri tožniku prišlo še do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi katerega naj tožnik ne bi bil več zmožen za pridobitno delo. Kot to izhaja iz podanih izvedenskih mnenj, temu ni tako. Tožnik namreč še vedno lahko opravlja dela v okviru že priznane invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 1. 2018 in št. ... z dne 21. 9. 2017 ter, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine in podredno, da se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da iz listinske dokumentacije nesporno izhaja, da ima postavljeno diagnozo ankilozirajoči spondilitis. Zdravljenje traja vse od leta 1993 dalje. Sprva je bil zdravljen z različnimi imunomudulatornimi zdravili, od leta 2006 dalje pa se po sklepu konzilija UKC A. zdravi z biološkimi zdravili. Zaradi navedene bolezni ima hude akutne bolečine v hrbtenici, zmanjšana je gibljivost hrbtenice, pojavlja se nočno zbujanje ter jutranja okorelost. Še posebej izrazit omejujoč dejavnik je bolečina, ki se pojavlja zlasti v sedečem položaju, pa tudi pri hoji in v ležečem položaju. Že po 45 minutah sedenja se pojavijo hude bolečine, predvsem v vratnem in prsnem delu hrbtenice. Zaradi bolečin mora naslednjih 40 minut preživeti v ležečem položaju ali pa vsaj 30 minut intenzivno delati vaje za hrbtenico. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani ekonomist. Vsako delo, ki je primerno njegovi izobrazbi, zahteva sedenje, ne glede na delovni čas. Tako je tudi revmatologinja B.B. kot priča pojasnila, da so pri tožniku zdravstvene spremembe tako obsežne, da mu onemogočajo delo v sedečem položaju. Bolečine bi si lahko lajšal z jemanjem protibolečinskih zdravil, vendar pa je pri tem težava, saj je prisotna še sekundarna bolezen, in sicer kronično vnetje črevesja in želodca. Iz izvida z dne 27. 5. 2020 izhaja, da tožnikov lečeči zdravnik odsvetuje uporabo analgetikov. Protibolečinska zdravila namreč povzročajo bolečine v želodcu, krvavenje iz anusa ter krvavo blato. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri C. fakulteti Univerze v A., bi tožnik delo lahko še opravljal, in sicer v primeru, če bi jemal analgetična zdravila. Takšna ugotovitev pa je v nasprotju z drugimi dokazi v spisu, iz katerih izhaja, da tožnik ne more jemati analgetikov. S tem v zvezi je tudi predlagal postavitev sodnega izvedenca, čemur je sodišče ugodilo. Tožnik se s podanim izvedenskim mnenjem, ki ga je podal prof. dr. D.D., ne strinja, saj je le-to neobjektivno, pomanjkljivo, kontradiktorno in neuporabno za predmetni postopek. S pripravljalno vlogo z dne 27. 5. 2020 je zahteval dopolnitev izvedenskega mnenja, s tem da bi izvedenec opravil tudi osebni pregled. V pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2020 je tudi postavil konkretna vprašanja izvedencu. Sodišče prve stopnje pa izvedencu ni odredilo izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja, temveč je izvedenca zaslišalo na naroku. Zaslišan sodni izvedenec ni odgovoril na konkretna vprašanja, ki jih je postavil tožnik v pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2020 in tudi ni odpravil nejasnosti in kontradiktornosti, na katere je opozoril tožnik. Kljub temu pa je sodišče izvedensko mnenje v celoti sprejelo z navedbo, da gre za izvedenca z dvajsetletnimi izkušnjami. Delovna doba pa po mnenju tožnika ni garant za pravilnost opravljenega dela. Na pravilnost in zakonitost sodbe tako vplivata dve kršitvi, in sicer, da sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika po dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma se do tega dokaznega predloga sploh ni opredelilo, niti ni o njem odločilo. Kot izhaja iz sodne prakse1 dopolnitev izvedenskega mnenja predstavlja nov dokazni predlog. Tožnik o tem, da bo na naroku zaslišan izvedenec, tudi ni bil obveščen. Nadalje tožnik še navaja, da sodišču ni predlagal, da zasliši izvedenca, to pa iz razloga, ker mu na glavni obravnavi ni zagotovljena enakopravnost. Niti tožnik niti njegov pooblaščenec se ne moreta enakovredno meriti z izvedencem gastroenterološke stroke. Zato je namenoma zahteval pisno dopolnitev mnenja, ki bi jo nato posredoval v preučitev specialistu s področja gastroenterološke stroke in šele nato podal svoje pripombe enako kot je bilo to v zvezi s pripravljalno vlog z dne 27. 5. 2020. Po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja bi bila tožniku dana možnost, da izvedensko mnenje povzame, ali da predlaga postavitev drugega izvedenca. Z opisanim postopanjem sodišča pa je bila tožniku ta možnost odvzeta. S tem je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in načelo neposrednosti. Tožnik se sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča2. Ker o tožnikovem predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja sodišče ni odločalo oziroma ga ni izvedlo, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3. Da je bilo sporno izvedensko mnenje nejasno in nepopolno izhaja tudi iz dejstva, da je sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca. Tožnik nadalje meni, da je zaradi neizvedbe dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napadena sodba ima namreč pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, prav tako pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi dokazi. V zvezi z izvedenskim mnenjem tožnik še navaja, da izvedenec govori o povprečnem, običajnem pacientu, ki ima diagnosticirano kronično vnetno črevesno bolezen. Ne govori pa o konkretnem bolniku, torej o tožniku, katerega sploh ni pregledal. Izvedenec se nadalje sklicuje na klinične raziskave, pri čemer pa ne navede, za katere raziskave gre, kdo jih je opravljal ter tudi ne navede vira, kje so te raziskave dostopne. Tožnik mora namreč imeti možnost preveriti resničnost in pravilnost navedb izvedenca. Nadalje izvedenec govori o zdravilih, ki se predpisujejo bolnikom, ki imajo osnovna revmatološka obolenja. Na podatku, ki sploh ni dokazan ter tudi ne obrazložen, gradi svojo trditev, da lahko tožnik uživa analgetična zdravila iz skupine COX-2 ter NSAR. Takšno sklepanje je nedopustno, saj je vedno potrebno izhajati iz konkretnega bolnika. Reakcije bolnikov so namreč različne, razen tega so navedbe izvedenca popolnoma nepreverljive. Konkretno tožnik ne more in ne sme uživati nobenih analgetikov zaradi tega, ker krvavi. To dejstvo jasno izhaja iz celotne zdravstvene dokumentacije, kakor tudi iz izvida z dne 27. 5. 2020. Tako je podana kontradikcija, in sicer, da izvedenec, ki tožnika sploh ni osebno pregledal, v svojem mnenju navaja, da tožnik lahko občasno teden ali dva uporablja analgetična zdravila, na drugi strani pa tožniku lečeči zdravnik specialist odsvetuje uporabo analgetikov. Izvedenec se tudi ni opredelil do nespornega dejstva, da se pri tožniku ob defekaciji zadnjih 12 let redno pojavljajo krvavitve, ki so močnejše ob analgetični terapiji. Nedopustno je, da se izvedenec v obrazložitvi mnenja sklicuje na uživanje analgetičnih zdravil v preteklosti. To, da je tožnik pred leti užival analgetična zdravila, ne pomeni, da jih lahko uživa tudi v prihodnje. Izvedenec tudi ni navedel, v katerem časovnem obdobju lahko tožnik uživa zdravila iz skupine NSAR, torej ali gre za en ali dva tedna v obdobju enega leta, 6 mesecev, enega meseca. Po drugi strani pa tudi sam izvedenec ni prepričan, ali bo takšna terapija učinkovita. Če tožnik teden dni lahko dela ob jemanju analgetikov, potem pa mora oditi za tri mesecev v bolniški stalež, potem nima nobenega smisla, da tožena stranka vztraja pri III. kategoriji invalidnosti. V času jemanja NSAR analgetične terapije pa naj bi po izvedenskem mnenju tožnik istočasno opravljal tudi fizioterapijo. Omenjeno pa v praksi ni mogoče. Izvedensko mnenje je tudi popolnoma neuporabno v delu, ko izvedenec navaja, da lahko tožnik uživa opijate. Že sam izvedenec namreč priznava, da v tem primeru tožnik ne more opravljati intelektualnega dela. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, sodišče tudi ni zagrešilo kršitev določb postopka, kot jih v pritožbi navaja tožnik.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 1. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 9. 2017. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in s tem za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)4 v 1. alineji drugega odstavka 63. člena določa, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo z dne 15. 9. 2016 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na delu, na katerem je delal, to je področni vodja, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko od 3. 8. 2016 dalje. Predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je bil vložen 18. 5. 2017. Tožnik se že vrsto let zdravi zaradi ankilozirajočega spondilitisa. Sedaj je na terapiji z biološkimi zdravili. Tožnik ima tudi pridruženo bolezen. Gre za kronično vnetno črevesno bolezen. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je po izobrazbi univerzitetni diplomirani ekonomist. Nazadnje je opravljal delo kot področni vodja, s tem, da je bilo veliko sedečega dela, in sicer z urejanjem dokumentacije. Približno 1/3 časa je delal na terenu. Sedaj je brezposeln in je prijavljen na zavodu za zaposlovanje. V predsodnem postopku sta tako invalidska komisija prve stopnje kot tudi invalidska komisija druge stopnje podali mnenji, da je pri tožniku še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti ter da je s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno zmožen opravljati delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen.

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo z zaslišanjem lečeče revmatologinje B.B., nadalje s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri C. fakulteti v A. v sestavi katere sta sodelovala izvedenec specialist revmatolog in izvedenka specialistka medicine dela, prometa in športa ter s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri C. fakulteti v E. v sestavi katere je sodeloval izvedenec specialist gastroenterolog.

10. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja C. fakultete v A. izhaja podroben izvid tožnikovega zdravstvenega stanja, ki ga v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema tudi sodišče prve stopnje. Iz mnenja izhaja, da se tožnik od leta 1993 dalje zdravi zaradi obojestranskega sakroilitisa oziroma v primeru natančnejše opredelitve bolezni gre za aksialni spondiloartritis z definitivnimi magnetno resonančnimi in tudi rentgenskimi spremembami na sakroiliakalnih sklepih. Od leta 2010 dalje je zdravljen z biološkimi zdravili. Od leta 1994 dalje pa pri tožniku obstaja tudi sum na kronično vnetno bolezen črevesja. Izvedenski organ meni, da se tožnikovo zdravstveno stanje ni poslabšalo do take mere, da bi zahtevalo spremembo že ugotovljene invalidnosti. Izvedenski organ tako soglaša z oceno obeh invalidskih komisij, ki sta svoji mnenji podali v predsodnem postopku. Izvedenec specialist gastroenterolog pa je v pisno podanem izvedenskem mnenju ter tudi zaslišan na glavni obravnavi podal mnenje, da zaradi kronične vnetne črevesne bolezni - ulceroznega proktitisa tožnik za lajšanje bolečin zaradi osnovnega revmatološkega obolenja lahko občasno, za obdobje enega do dveh tednov, uživa vsa nesteroidna protivnetna zdravila (NSAR). Brez omejitev pa lahko jemlje tako Acetaminofen kot tudi Analgin. Če je tovrstno zdravljenje učinkovito, lahko tožnik opravlja svoje delo. Prav tako ni omejitve predpisovanja za Tramadol ali opijatne analgetike, vendar pa jemanje teh zdravil vpliva na centralni živčni sistem in s tem zmanjša oziroma onemogoča intelektualno delo.

11. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, kot jih podrobno navaja že sodišče prve stopnje. Zaradi težav povezanih z ankilozirajočim spondilitisom je bil tožnik že v letu 2016 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila tudi priznana pravica do dela na delu, na katerem dela, to je področni vodja, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je razčiščevalo vprašanje, ali je pri tožniku prišlo še do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi katerega naj tožnik ne bi bil več zmožen za pridobitno delo. Kot to izhaja iz podanih izvedenskih mnenj, temu ni tako. Tožnik namreč še vedno lahko opravlja dela v okviru že priznane invalidnosti. Kot to izhaja iz podanega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri C. fakulteti v A., na RTG in na MRI preiskavah na vratni, prsni in ledveni hrbtenici ni znakov ankilozirajočega spondilitisa, pač pa le blage degenerativne spremembe na vratni in prsni hrbtenici ter zmerne degenerativne spremembe na distalnih delih ledvene hrbtenice. Izvedenski organ ob osebnem pregledu ugotavlja normalno gibljivost vratne in prsne hrbtenice. Je pa prisotna omejena gibljivost ledvene hrbtenice kot posledica zmernih degenerativnih sprememb. Na področju sakroiliakalnih sklepov pa je prisotna blaga vnetna aktivnost, kljub zdravljenju z biološkimi zdravili. Iz podatkov MRI preiskave sakroiliakalnih sklepov iz leta 2014 in leta 2017 izhaja, da ne gre za pomemben progres sprememb na sakroiliakalnih sklepih. Izvedenski organ je pri podaji mnenja upošteval predloženo medicinsko dokumentacijo, tožnik pa je bil tudi osebno pregledan. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje natančno, vsebinsko skladno, ter strokovno korektno in izčrpno obrazloženo. Tožnik na tako podano izvedensko mnenje ni dal pisnih pripomb. Iz navedb podanih na naroku pa izhaja, da naj bi šlo za nepopolno mnenje, to pa zaradi tega, ker v izvedenskem organu ni sodeloval izvedenec gastroenterolog, ki bi lahko odgovoril na vprašanje, ali lahko tožnik uživa analgetike, upoštevaje, da ima tudi pridruženo bolezen, in sicer kronično vnetje črevesja. Tudi omenjeno vprašanje je sodišče prve stopnje razčistilo z pridobitvijo izvedenskega mnenja specialista gastroenterologa. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da lahko tožnik za lajšanje bolečin zaradi osnovnega revmatološkega obolenja, občasno za obdobje enega do dveh tednov uživa vsa nesteroidna protivnetna zdravila (NSAR). Če je tovrstno zdravljenje učinkovito, lahko opravlja svoje delo. V tožnikovem primeru gre namreč za blago potekajoči ulcerozni proktitis. Tožnik je v zadnjih 10 letih večkrat občasno prejemal NSAR. Jemanje navedenih zdravil pa ni mogoče povezati z nastankom ali s poslabšanjem ulceroznega proktitisa. Ob fizioterapiji je kratkotrajna uporaba NSAR varna in predstavlja zelo majhno tveganje za poslabšanje ulceroznega proktitisa. Torej tudi po mnenju navedenega sodnega izvedenca tožnik lahko ob občasnem jemanju analgetikov, še vedno opravlja delo v okviru že priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja (skrajšan delovni čas).

12. V zvezi s podanim izvedenskim mnenjem specialista gastroenterologa so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče s tem, ko ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja (kot je to predlagal tožnik), in ker naj izvedenec naj ne bi odgovoril na vprašanja, ki jih je tožnik postavil v pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2020, absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot to izhaja iz prvega odstavka 253. člena ZPP sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi, ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Sodišče prve stopnje je pridobilo pisno izvedensko mnenje, na katero je tožnik podal pisne pripombe in predlagal, da sodišče pridobi dopolnilno izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje se je namesto za dopolnitev izvedenskega mnenja odločilo, da bo izvedenca zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Po stališču pritožbenega sodišča, je bilo tako ravnanje pravilno. Podlago za tako odločitev je sodišče imelo v prej citirani določbi ZPP, kjer je kot primarno določeno, da sodišče izvedenca, v primeru, ko gre za določene nejasnosti oziroma so potrebne dodatne utemeljitve, zasliši na naroku. Sodišče prve stopnje je izvedencu že pred narokom posredovalo tožnikove pisne pripombe, tako da se je le-ta ustrezno pripravil ter na naroku natančno in jasno odgovoril na vsa zastavljena vprašanja. S takim ravnanjem sodišče ni zagrešilo relativnih kršitev določb postopka, niti ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je omogočilo, da na pisno podano izvedensko mnenje poda pripombe, ki jih je nato posredovalo izvedencu ter izvedenca na naroku tudi zaslišalo. Tožnikov pooblaščenec se iz neopravičenih razlogov naroka ni udeležil. V primeru, da bi se udeležil, bi lahko izvedencu postavljal dodatna vprašanja. Sodišče tudi ni bilo dolžno, da pooblaščenca posebej opozori, da bo na naroku zaslišalo sodnega izvedenca. Se bi pa o tem lahko že pooblaščenec sam pozanimal na sodišču. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da pooblaščenec nima medicinskega znanja in da bi v tem primeru moralo sodišče pridobiti pisno izvedensko mnenje, ki bi ga lahko pooblaščenec oziroma tožnik predložil ustreznemu specialistu s področja medicine. Kot že rečeno, ZPP določa primarnost zaslišanja izvedenca. Pooblaščenec pa se ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje področja, ki sodi v specialnost izvedenca. V primeru, da bi se na naroku pojavile določene nejasnosti, bi pooblaščenec (če bi se udeležil naroka) lahko sodišču predlagal izvedbo dodatnih dokazov (npr. postavitev drugega izvedenca, itd.).

13. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče kršilo 14. ter 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Nenazadnje tožnik v pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2020 ni niti predlagal pridobitve pisnega dopolnilnega izvedenskega mnenja, temveč govori le o dopolnitvi izvedenskega mnenja ter dodatnih pojasnilih izvedenca. V takem primeru ni šlo za nov dokazni predlog in sodišče o tem tudi ni bilo dolžno posebej odločiti. Glede prepričljivosti pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da dolgoletne izkušnje sodnega izvedenca gotovo vplivajo na prepričljivost izvedenskega mnenja. Izvedenec se je tako v okviru svojega dolgoletnega dela srečal s številnimi podobnimi primeri in s tem v zvezi tudi prepričljivo odgovoril na zastavljena vprašanja. Podrobno je tudi pojasnil, zakaj ni bilo potrebe, da bi tožnika osebno pregledal. Za podajo mnenja je namreč imel podlago v obsežni medicinski dokumentaciji. V zvezi z izvidom z dne 27. 5. 2020 pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se je sicer izvedenec tudi do tega izvida opredelil in ga upošteval pri podaji izvedenskega mnenja. Vendar pa navedeni izvid ni odločilen za razsojo zadeve, saj izkazuje zdravstveno stanje na dan 27. 5. 2020. Za razsojo pa je odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana 29. 1. 2018. 14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Glej I Cp 401/2016. 2 Glej sklep II Ips 259/2016. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.