Jedro

Osebni zdravnik tožnika ni vedel izpovedati, ali je bil tožnik zmožen za delo ali ne, iz medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu pa nikjer ne izhaja, da bi lečeči zdravniki specialisti tožniku poleg medikamentozne terapije priporočali še bolniški stalež ali svetovali za določeno obdobje kakšne omejitve pri delu. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, preuranjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo, odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 7. 2012, odločbo imenovanega zdravnika tožene stranke št. ... z dne 4. 6. 2012 delno odpravilo (v delu zaključka bolniškega staleža z dne 15. 6. 2012) ter datum 15. 6. 2012 nadomestilo z datumom 17. 1. 2013 tako, da odločba glasi: Zavarovanec A. A. je od 1. 6. 2012 do 17. 1. 2013 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni (I. točka izreka sodbe); tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo, vse do prijema izvida o elektrofiziološki študiji pa zavrnilo (II. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in zmotna uporaba materialnega prava. Sodišče je zahtevku tožnika ugodilo zgolj na podlagi pavšalne in neprepričljive izpovedi njegovega osebnega zdravnik B. B.. Ta izpoved je v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, ki v vtoževanem obdobju ne izkazuje takšnega zdravstvenega stanja tožnika, ki bi utemeljevala njegovo dela nezmožnost. Osebni zdravnik je zdravnik splošne medicine in ne specialist, ki bi lahko ocenil zdravstveno stanje tožnika in njegovo delazmožnost zaradi nestabilne angine pektoris in motenj srčnega ritma. Osebni zdravnik, zaslišan na obravnavi je na vprašanje pooblaščenke tožene stranke, zakaj konkretno tožnik ni bil zmožen za opravljanje svojega dela navedel, da zadnje obremenilno testiranje ni pokazalo ishemičnih sprememb, da zadnji UZ srca ni pokazal večjih motenj kontraktilnosti srčne mišice, sistolična funkcija srca je bila v redu in osebni zdravnik ni vedel in mogel povedati, zakaj tožnik v vtoževanem obdobju ni bil zmožen za delo. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da med hospitalizacijo tožnika od 10. 5. 2012 do 15. 5. 2012 motnje srčnega ritma niso bile zabeležene, osebni zdravnik 25. 5. 2012 ni beležil nobenih odstopanj, glede dodatne diagnostike zaradi morebitne ulkusne bolezni želodca oziroma anemije ter kontrole pri kardiologu za izključitev angine pectoris, je bil ugotovljen gastritis in hiatalna hernija. V času obravnave pred pristojnimi organi tožene stranke tako ni bilo podano zdravstveno stanje tožnika, ki bi izkazovalo začasno nezmožnost le tega zaradi bolezni. Glede na epizodo supravnentrikularne tahikardije je bilo v izvidu UKC A, Interna klinika, Klinično oddelek za radiologijo, sicer navedeno, da bi pri tožniku prišle v poštev elektrofiziološka preiskave, vendar nikjer v izvidu ni zaslediti, da tožnik ne bi bil zmožen za opravljanje svojega dela oziroma, da bi bil predlagan bolniški stalež do razjasnitve motnje ritma. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo zgolj na neprepričljivem mnenju osebnega zdravnika, ki sicer ni vedel povedati, zakaj tožnik za delo v vtoževanem obdobju ni bil zmožen, da do razjasnitev motenj ritma ne moremo zaključiti, da fizično delo pri tožniku ne bi negativno vplivalo na njegovo zdravstveno stanje. Nepravilna je tudi navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da izvedenska organa tožene stranke nista upoštevala pravilnih pogojev dela za tesarja – izdelava opažev in odrov, ki ga je tožnik opravljal, preden se je prijavil na zavodu za zaposlovanje. Iz pritožbe na odločbo imenovanega zdravnika z dne 16. 7. 2012 natančno izhaja, kakšno delo je tožnik opravljal, tako da je zdravstvena komisija toženke ob obravnavi pritožbe tovrstno delo pri presoji dela zmožnosti tožnika tudi ustrezno upoštevala.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 3. 7. 2012, s katero je zdravstvena komisija zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 4. 6. 2012. S slednjo je imenovani zdravnik je odločil, da je zavarovanec od 1. 6. 2012 do 15. 6. 2012 začasno nezmožen za delo (bolezen). Od 16. 6. 2012 dalje je zavarovanec zmožen za delo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listin v sodnem in upravnem spisu ter izpovedi osebnega zdravnika tožnika B. B. zaključilo, da je bil tožnik od 1. 6. 2012 do 17. 1. 2013 (dan zadnje obravnave pred sodiščem prve stopnje) začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Sodišče je menilo, da je izpoved osebnega zdravnika verodostojna, ker je utemeljena na podatkih iz medicinskih izvidov in zdravstvenega kartona, nadalje osebni zdravnik tožnika pozna že od leta 1995 in je tako objektivneje in natančneje seznanjen z njegovim zdravstvenim stanjem in delom, ki ga je opravljal ter je tako lahko verodostojno ocenil tožnikovo potrebo po bolniškem staležu, bolj kakor imenovani zdravnik in zdravstvena komisija, ki tožnika nista osebno pregledala. Prav tako izvedenska organa toženke nista upoštevala pravilnih pogojev dela za tesarja – izdelava opažev in odrov, ki ga je tožnik opravljal, preden se je 8. 11. 2010 prijavil pri zavodu za zaposlovanje. Po mnenju sodišča prve stopnje gre za težko fizično delo, saj je potrebno stalno dvigovati bremena 5 do 10 kg nad višino ramen, občasno do 30 kg, bremena do 30 kg je prenašal v oddaljenosti do 30 m, takšnega dela pa tožnik zaradi stanja srca in dokler diagnostika ni končana, ne bi bil zmožen opravljati.

Iz izpovedi osebnega zdravnika B. B. izhaja, da je tožnik v letu 2010 utrpel subakutni stemi laterarne stene in bil od 19. 11. 2010 do 3. 12. 2010 hospitaliziran v splošni bolnišnici B, od 8. 9. 2011 do 12. 9. 2011 je bil tožnik na oddelku za kardiologijo UKC A, kjer je bila opravljena kolonarografija, pri tem so našli dvožilno koronarno bolezen in opravili poseg na žilah z vstavitvijo dveh žilnih upornic v žilo (PCI). Invalidska komisija prve stopnje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je dne 21. 11. 2011 ob oceni menila, da zdravljenje ni končano ter da je potrebna dodatna diagnostika zaradi ulkusa želodca in pregleda kardiologa zaradi izključitve angine pectoris. Na gastroskopiji 24. 1. 2012 so odkrili vnetje želodce sluznice in želodčno kilo. Tožnik je bil v času od 10. 5. 2012 do 15. 5. 2012 ponovno hospitaliziran na kliničnem oddelku za kardiologijo. Opravljena je bila ponovno PCI na isti žili, kjer je bila vstavljena še ena žilna opornica v isto žilo, na drugo mesto. Vstavili so še dve žilni opornici na koronarno arterijo D1. Ker so ob hospitalizaciji zasledili kratko epizodo supraventrikularne tahikardije, je kardiolog induciral in izdal napotnico še za elektrofiziološko študijo. Obremenilno testiranje dne 17. 9. 2012 ni pokazalo ishemičnih sprememb. Osebni zdravnik je predlagal podaljšanje bolniškega staleža za 3 meseca, ker so bile pri tožniku potrebne še preiskave zaradi težav z želodcem in ponovni pregled pri kardiologu zaradi nestabilne angine pecoris, ki pomeni urgentno stanje. Izpovedal je, da zadnje obremenilo testiranje sicer ni pokazalo ishemičnih sprememb, zadnji ultrazvok srca pa ne večjih motenj kontraktilnosti srčne mišice in je bila sistolična funkcija srca v redu, vendar do razjasnitve motenj srčnega ritma ni mogoče zaključiti, da fizično delo pri tožniku ne bi negativno vplivalo na njegovo zdravstveno stanje. Na posebno vprašanje, ali lahko pove, če je bil tožnik zmožen za delo, pa je izpovedal, da tega ne more povedati.

Ob takšni izpovedi osebnega zdravnika, kot ta ni vedel izpovedati, ali je tožnik bil zmožen za delo ali ne, iz medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu pa nikjer ne izhaja, da bi lečeči zdravniki specialisti, tožniku ob navodilih, razen medikamentozne terapije priporočali še bolniški stalež ali svetovali za določeno obdobje kakšne omejitve pri delu, je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Izpoved osebnega zdravnika je glede same hospitalizacije in opravljenih posegov na Kliničnem oddelku za kardiologijo UKC A skladna z medicinsko dokumentacijo, prav tako je izpoved osebnega zdravnika skladna s tem, kaj je pri zdravljenju bilo odkrito, ni pa bilo s strani sodišča prve stopnje ustrezno ocenjeno obremenilno testiranje, opravljeno 17. 9. 2012, kjer ni bilo ugotovljenih ishemičnih sprememb, zadnji ultrazvok srca ni pokazal večjih motenj kontraktilnosti srčne mišice, sistolična funkcija je bila v redu, niti izpoved zdravnika, da ne more povedati, ali je bil tožnik za delo zmožen ali ne. Osebni zdravnik tako ni mogel izpovedati ali je tožnik za delo zmožen ali ne, kar pa je temeljno vprašanje v predmetni zadevi.

Pravno podlago za odločitev v konkretnem sporu predstavljajo določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja POZZ; Ur. l. RS, št. 30/2003, prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami). Zavarovanec je upravičen do bolniškega staleža, če zaradi svojega zdravstvenega stanja začasno ni zmožen za svoje delo, kar v skladu s predpisi ugotavlja osebni zdravnik, nad 30 dni nezmožnosti za delo pa imenovani zdravnik, njegovo mnenje presoja zdravstvena komisija, kar določata 81. oziroma 82. člen ZZVZZ. Po 1. odstavku 232. člena POZZ zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregledov ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe oziroma z dnem, ko ugotovi drug razlog za zadržanost od dela. Po 1. odstavku 233. člena POZZ osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredelijo začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. Glede na 235. člen POZZ mora osebni zdravnik zavarovanca vsaj tri dni pred potekom zadržanosti od dela, katere ugotavljanje sodi v njegovo pristojnost, napotiti k imenovanemu zdravniku zavoda, če oceni, da še vedno ni sposoben za svoje delo oziroma, da so še vedno podani razlogi za zadržanost od dela.

Ob prej ugotovljenem dejanskem stanju upoštevajoč pravo podlago, predvsem pa 1. odstavek 232. člena POZZ, osebni zdravnik, kakor izhaja iz njegove izpovedi ni mogel povedati ali je bil tožnik zmožen za delo ali ne. Ker tudi iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi lečeči kardiologi tožniku predlagali bolniški stalež, so zaključki sodišča prve stopnje glede nezmožnosti tožnika za delo za čas od 1. 6. 2012 do 17. 1. 2013 preuranjeni. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije prve stopnje z dne 21. 11. 2011, ki se nahaja v medicinski dokumentaciji upravnega spisa tožene stranke izhaja, da je tožena stranka imela na razpolago opis dela, ki ga je tožnik nazadnje opravljal, to je delo tesarja – izdelava opažev in odrov z obremenitvami pri tem delu. Tako, da ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da organi tožene stranke niso razpolagali s pravilnim opisom del tožnika. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v okviru invalidskega postopka bilo ugotovljeno, da zdravljenje še ni končano. Pri tem pa so bili upoštevani izvidi do konca meseca septembra 2011, saj je invalidska komisija prve stopnje zasedala dne 21. 11. 2011. Po tem obdobju je tožnik opravil še vrsto pregledov, bil tudi hospitaliziran, sporni bolniški stalež pa se nanaša za čas od 1. 6. 2012 dalje.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo dopolniti dokazni postopek in dejansko stanje razčistiti glede dela zmožnosti tožnika v spornem obdobju. To bo naredilo tako, da bo ali zaslišano lečeče kardiologe tožnika ali pa postavilo izvedenca ustrezne smeri (kardiologa oziroma medicine dela, prometa in športa), ki bo po pregledu celotne dokumentacije lahko podal izvid in mnenje glede dela zmožnosti tožnika v spornem obdobju in po potrebi izvedlo še druge dokaze, da bo dejansko stanje v celoti ugotovljeno in nato o zadevi ponovno odločilo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.